Snajperist, javi se! Snajperist, javi se!

Washington je živel v strahu. In Amerika tudi. Washington je pač glavno mesto Amerike - in če je napaden Washington, je napadena Amerika. Tu ni kaj. Enačba strahu je bila jasna. Manjkala je le rešitev: whodunit? Kdo je enigmatični, fantomski, serijski snajperist, ki je od 2. oktobra ustrelil trinajstkrat in desetkrat ubil? Ko je policija v četrtek oznanila, da je ponoči prijela dva "osumljenca", 42-letnega Johna Allena Williamsa in njegovega 17-letnega pastorka, Johna Leeja Malva, ki sta spala v modrem Chevroletu Caprice, so vsi dahnili, ha, saj smo vedeli. Williams je namreč v popolni rimi z "vojno proti terorju": travmatično ločen, bivši vojak-marinec, veteran zalivske vojne, simpatizer lanskega napada na Ameriko - in da bi bila rima res prava, se je lani spreobrnil v islam in prevzel ime Muhammad. Pri sebi je imel puško znamke Bushmaster.

To, da Amerika živi v strahu, ni nič novega - Amerika živi v strahu že dobro leto. Kontinuirano in sistematično, praktično brez predaha: 11-9... potniška letala... letala za zapraševanje... eksploziv v čevlju letalskega potnika... pozabljeni kovčki na letališčih... tovornjaki, s katerimi naj bi teroristi tovorili biokemično orožje... antraks... Sadam Husein... ogroženi mostovi... ogrožene nuklearke... ogroženi monumenti... ogrožene praznične masovke... al-Kajda na tovorni ladji... al-Kajda na Floridi... al-Kajda v Buffalu... "umazani bombaš"... non-stop alarmi... in zdaj še snajperist. "Psycho Sniper". "Beltway Sniper". "Tarot Killer". Amerika ni bila še nikoli tako zadihana. Strah je že dobro leto rdeča nit - edina rdeča nit Amerike. Bolje rečeno, strah je bil v tem dobrem letu edina predvidljiva stvar, edina stalnica. In v tem je neka logika. Zdi se, kot da gre ves čas za isti strah. Če ne bi bilo tega snajperista, bi si ga moral Bush izmisliti. Včasih se je itak zdelo, da je skušal Američane prepričati, da živijo v Sarajevu. Hipnotizer. Ne, hodža. On in njegovi, jastrebi a la obrambni minister Rumsfeld, pravosodni minister Ashcroft in podpredsednik Cheney, so iz zastraševanja skoraj doktorirali. Lepše rečeno: v tem dobrem letu so pripravili teren za paniko, paranojo, tesnobo, histerijo, stres in strah.

In ker so bushiji ta teren res izvrstno pripravili, napeli in "predvizualizirali", ne preseneča, da so ljudje na izbruh snajperista reagirali tako, kot da je Amerika res sredi obeh velikih vojn, "vojne proti terorju" in "vojne terorja proti Ameriki", in kot da je Washington bojna cona, križišče obeh front, no, Sarajevo. Ali pa Beirut '82. Pazite: ljudje čez parkirišča niso hodili, ampak so cik-cakali ali pa tekli... prihuljeno počepali in se skrivali za drugimi ljudmi... izogibali so se osvetljenim lokacijam, pregostemu drevju in parkom... trgovci niso več stali pred trgovinami... ko so stopili ven, pred trgovino, na čik, so se skrivali za stebri... trgovine so imele spuščene rolete in žaluzije... ljudje so parkirali pred vrati trgovin, tako da so jim trgovci potem robo na hitro zmetali v avto, med čakanjem so sedež v avtu polegli ali pa so se ulegli na tla, da niso izgledali kot glinasti golobi... kupovali so manj, le najnujnejše, da niso motovilili in da so lahko čim prej zlezli v avto ter odbrzeli... preveč živčne in prestrašene kupce so pospremili do avtov... mnogi so kupovali v najbližjih trgovinah ali pa so robo iz trgovin naročali po pošti in prek neta... avtomobile so tudi doma parkirali kar pred vhodi... natakarji niso hoteli več streči na prostem, mize so umikali v restravracije... ljudje so si med tankanjem na črpalkah natikali neprebojne jopiče, na mnogih črpalkah so bencin natakali prostovoljci ("V teh hudih časih vam bencin natočimo mi!"), mnogi šoferji so se izogibali predmestnim črpalkam in raje hodili tankat v Washington... šolarjev med odmori niso spustili ven, šolska vrata so bila med poukom pod ključem, nekateri učitelji so okna med poukom prelepili s papirjem, nekatere šole so zaprli... na manikiranje, lepotne operacije, masaže in fitness so bolj ali manj pozabili, jogging in druge oblike rekreiranja so bile out, restavracije z okni, peskovniki in turistične ture pa tudi... biznis je dramatično padel, ponekod v povprečju za okrog 30%, drugod celo za 50%. Ljudje so bili kot kamen, ki točno ve, koliko znaša gravitacija - vedeli so, kako se morajo obnašati, kaj morajo početi, kako morajo reagirati. Le kako ne bi - Bush jih je na to pripravljal več kot eno leto. Kontinuirano in sistematično. Brez predaha. Absolvirali so drill. Do zadnjega detajla. Obnašali so se po knjigi. Bushevi. Ironično je le to, da v vsem tem času niso niti slutili, da je bilo njihovo pripravljanje na neizogibni teroristični napad al-Kajde de facto pripravljanje na teroristični napad "Beltway Sniperja", huh, ameriškega thrill-seekerja. Ja, bushiji so nenehno svarili: Nov teroristični napad al-Kajde je neizogiben! In ja, prebivalci Washingtona in okolice so čakali na naslednji neizogibni strel anonimnega snajperista. S tem so se sprijaznili. Fatalistično: naj se zgodi, kar se mora zgoditi.

Bush bi lahko, tako kot po 11-9, stopil na oder in dahnil: Ljudje, kupujte! Kdor kupuje, pomaga vojni proti terorju! In CNN bi lahko v zgornji del ekrana vrnil napis: America Under Attack! Hja, tako kot po 11-9. Kompletna situacija je itak dobila obrise tega, na kar se je Amerika pripravljala - in kot veste, so bushiji Ameriko pripravljali na nekaj velikega, pogubnega, apokaliptičnega. Bolje rečeno, ko so bushiji govorili o "drugem valu terorističnih napadov", ki da zanesljivo prihaja, so v resnici vnaprej - huh, "preventivno" - opisali val snajperistovih napadov. In ko so opisovali teroriste al-Kajde, ki da so povsem "nepredvidljivi" in "fantomski", so le vnaprej opisali modus operandi "Tarot" snajperista. Ki je bil povsem nepredvidljiv... ki je bil fantomski... in ki je ubijal tako kot teroristi - na slepo. Kaj definira teroristični napad, veste - to, da je lahko žrtev vsakdo. Kdorkoli. In tudi žrtev snajperista je bil lahko kdorkoli: streljal je na ženske in moške, na starce in otroke, na belce in črnce, na latinose in Azijce. Ne, ni se menil za starost, raso, spol in poklic. Kot so ves čas svarili bushiji: Pri teroristih je najbolj srhljivo to, da nikoli ne veš, kdaj in kje bodo udarili! Snajperist je streljal ponoči in podnevi, na črpalkah in parkiriščih. Kadarkoli, kjerkoli - kdorkoli.

Evildoer št. 1

Drži, snajperist je bil nepredvidljiv, toda njegova nepredvidljivost je bila vendarle konstruirana - ni bila izraz kake genialnosti, ampak le efekt zgodbe o "vojni proti terorju". Njegova nepredvidljivost se je namreč izredno lepo vklopila v shemo "vojne proti terorju" in v čas, ko atentat velja za "politično rešitev" - tako kot so ljudje svoje reakcije pobrali iz Bushevih zgodb, komentarjev, govorov in izjav, je tudi serijski snajperist svoje reakcije pobiral iz medijskih zgodb in komentarjev, specifično, iz izjav forenzičnih ekspertov, psihologov in policajev, ki so sproti komentirali in "profilirali" njegovo početje. Ko so psihologi in profilarji oznanili, da je snajperist v resnici strahopetec in da ni pravi dec, je na hitro postrelil še nekaj ljudi. Ko je šef policije izjavil, da otroci niso v nevarnosti, ker da snajperist cilja le odrasle, je ustrelil 13-letnega otroka. Ko so FBI-jevi psihologi poudarili, da ubija le ob delovnikih in da si za vikend vzame prosto, je udaril tudi za vikend in pred restavracijo v Ashlandu (Virginia) ustrelil nekega moškega. Ko se je začel FBI riniti v ospredje te "masivne preiskave", je v Falls Churchu ubil agentko FBI-ja. Ko so po strelu v Ashlandu, ki leži kakih 150 km od Washingtona, eksperti povedali, da se snajperist zaradi vse hujšega policijskega nadzora počuti vse bolj ogroženega in da se vse bolj oddaljuje od svojega izvirnega rajona, se je spet vrnil v okrožje Montgomery, kjer je svoj pohod 2. oktobra začel, in ubil nekega šoferja avtobusa. In ko so psihologi rekli, da gre za človeka, ki se čuti podcenjenega, je poskrbel, da so ga začeli precenjevati. Ne podcenjujmo teroristov!, so poudarjali po 11-9. Saj.

"Beltway Sniper" je izgledal kot lunatik, ki signale dobiva z reklamnih panojev, zato ne preseneča, da je vedno naredil tisto, česar se ljudje najbolj bojijo (da ne bo nehal ubijati, da bo ubijal tudi otroke, da bo ubijal vsak dan, da bo začel ubijati uradne osebe, da se bo vrača tja, kjer je že bil itd.). Eksperti so mu sproti signalizirali, kaj mora storiti, če hoče biti še bolj podoben "fantomskemu", "nepredvidljivemu" in "neulovljivemu" teroristu. Ja, eksperti so mu sproti kazali pot - sproti so ga konstruirali. Kot da je hotel reči: Okej, hoteli ste evildoerja - evo, tu ga imate!! Zato je tudi bil neulovljiv: ker je vedno storil tisto, česar se ljudje najbolj bojijo. Ker je vedno izpolnil pričakovanja. Ker je sledil le pravilom žanra, ki so jih v kontekstu "vojne proti terorju" ustvarjali mediji/eksperti/psihologi/FBI/policija. Serijski snajperist je bil zato bolj podoben teroristu kot pa samemu sebi: odtod njegova izmuzljiva nepredvidljivost. Ni šel v "profil", ni šel v "lik". Upiral se je svojemu "liku" - ni se prilegal prejšnjim "vedenjskim vzorcem" serijskih morilcev. Njegovega "profila" niso mogli sestaviti, pa četudi je šlo za "največjo lokalno preiskavo do sedaj", četudi se je z njim ukvarjalo "več kot 1.000 lokalnih, državnih in zveznih oficirjev", četudi so imeli "zelo hiter sistem križanja podatkov", četudi so zbrali "največje eksperte za balistiko", četudi so angažirali mega računalniški program, ki naj bi izdelal "geografski profil" snajperista, četudi so dobili več kot 15.000 "namigov", četudi so uporabljali satelitske posnetke, četudi so na črpalkah prečekirali vsa plačila s kreditnimi karticami, četudi so obiskali vse lokalne prodajalne orožja in četudi so v Guantanamu še enkrat zaslišali borce al-Kajde: "Beltway Sniper" je postseptembrski fenomen. To je delo al-Kajde, so špekulirali mediji a la New York Times, Washington Post, New York Post in CNN. To je delo tujca, so trdili drugi - in dodali, da bodo goli stali v izložbi Macyja, če se izkaže, da snajperist ni tujec. Ni čudno, da je urad za imigracijo in naturalizacijo ponujal "posebno vizo" vsem ilegalnim imigrantom, ki bodo pomagali prijeti snajperista. Ha.

S teroristi se ne bomo pogajali, je po 11-9 poudarjal Bush. Toda ironično, policija se je začela s teroristom pogajati, še več, z njim je začela komunicirati tako, kot da ima opraviti z jebenim dr. Hannibalom Lecterjem. Policija se je nanj obrnila kar direktno - prek TV: "Osebi, ki nam je sinoči pri restavraciji Ponderosa pustila sporočilo. Pustili ste nam sporočilo. Radi bi govorili z vami. Pokličite nas na številko, ki ste jo pustili." Kasneje: "Oseba, ki ste jo klicali, ni dobro slišala, kaj ste rekli. Sporočilo je bilo nejasno, zato bi si radi prišli na jasno. Pokličite še enkrat, da bomo bolje razumeli." Še kasneje: "Kot ste nakazali, hočete, da naredimo in izrečemo nekatere stvari. Hočete, da rečemo: Snajperista smo ujeli kot raco. Kot razumemo, je za vas zelo pomembno, da to slišite iz naših ust." In tako dalje. Nič, ljudem je bilo jasno le to, da jih ta "komunikacija" presega - kot "vojna proti terorju". Rekli so si lahko le: aha, šifre, ezopski jezik, absurdni in nelogični stavki, nonsense, non sequitur, lapsus, bušizem - kul, vse je pod kontrolo, "vojno proti terorju" dobivamo! Master Bush! In tudi ko je policija potem vendarle razkrila, da je snajperist pustil zelo jezno tristransko sporočilo, v katerem je za "nesporazum" in serijo umorov krivil operaterje na policiji in FBI-ju, ki so ignorirali 6 njegovih klicev ("kar odložili so!"), in v katerem je zahteval "odkupnino" (10 milijonov USD, v dveh dneh, na bančni račun, "če ne noben otrok nikjer in v nobenem trenutku ne bo več varen"), so se spet počutili kot doma - v sporočilu je mrgolelo bushmasterskih gramatičnih napak.

Ni kaj, ljudje so lahko končno v avtentičnih, nesimuliranih okoliščinah in v realnem času izrekli vnaprej pripravljene, vnaprej sugerirane in že davno ponarodele protiteroristične slogane a la "Varnost je pred svobodo" in "Varnost je pred udobjem" - "Better off safe than sorry". Zgodba o lovu na snajperista je reciklirala vse najbolj klasične postaje zgodbe o "vojni proti terorju". Vsi so ponavljali: Snajperist seje strah, to pa zato, ker hoče, da živimo v strahu - ne bomo spremenili svojega življenja! Vsi so recitirali Bushevo klasiko: Ne bomo živeli v strahu! Ko se je razvedelo, da so med FBI-jem, Uradom za alkohol, tobak in orožje, Tajno službo in lokalno policijo vzniknile birokratske, teritorialne in profesionalne napetosti, so vsi pomislili, ha, vidite, ker so si v laseh, snajperista ne dobijo - ja, vse skupaj je zelo potegnilo na 11-9, ki se je pripetil zato, ker CIA in FBI nista sodelovala in ker vseh tistih "namigov" nista uspela procesirati. Dalje, tudi tokrat je policija pozvala k budnosti in na pomoč poklicala "državljanski korpus" - priče, ki so kaj videle. In tudi tokrat so priče zatajile, še huje - kot se je izkazalo, je priča, "ki je vse videla" (kombi, puško in snajperista, jasno, moškega bližnje-vzhodnega rodu), policijo namerno speljala na napačno pot. Točno: priča je lagala. Nič ni videla. Nezanesljivih, sfantaziranih, lažnivih prič, ki so povzročile prave človeške tragedije, je kakopak polna tudi "vojna proti terorju". In seveda, ni "vojne proti terorju" brez Rumsfelda - Pentagon je na pomoč poslal izvidniška letala, kar je sicer proti zakonu, toda hej, tudi v "vojni proti terorju" ni bilo vse po zakonu.

Ameriko pa je tako strah, da Bushu zdaj Iraka sploh ni treba napasti.