Moskovski talec

Na odru je potekala predstava s točko stepa, ko so na sceno skočili ljudje s črnimi maskami. Igralci smo mislili, da so to "amonovci" (specialne enote ruske policije, op. avtorice), saj so specialci med predstavami že večkrat nenadoma vdrli na oder in zahtevali hitro evakuacijo, češ da je stavba minirana. Vendar policistov ni bilo od nikoder. Gledalci so tedaj pomislili, da je to šala ali prebrisana poteza režiserja predstave. Dobil sem občutek neresničnosti. Kot da se to ne dogaja meni, sočasno pa sem čutil močno potrebo po tem, da bi jokal. Očitno sem bil v šoku, ko je začel govoriti glavni terorist.

Kaj natanko je rekel?

Najprej, da ne bo žrtev, če bomo mirni. Nato je glavni, Baraejev, dejal, da vsi vemo, kaj se dogaja v Čečeniji, in da so se odločili urediti razmere. Da smo talci svoje oblasti. Da ne bo več terorističnih dejanj v sami Čečeniji, temveč se bodo izvajala izključno v mirnih ruskih mestih. Dodano je bilo tudi, da so Kavkazci med občinstvom lahko mirni (da jih bodo odpeljali ven), nato so ločili še tuje državljane od ruskih. Tujcem so zatrdili, da se jih ne bodo dotaknili. Takoj, okrog 21.30, so od staršev ločili otroke, mlajše od dvanajst let; za starejše so rekli, da niso več otroci, saj starejši v Čečeniji že nosijo orožje.

So bili pri tem ljudje z maskami mirni?

No, niso bili stoodstotno mirni. Vendar so bili videti prepričani vase in v svoje početje. Mislim, da so bili profesionalci.

Najprej so dovolili uporabo mobilnih telefonov. S kakšno obrazložitvijo?

Dejali so, da lahko telefoniramo domačim, jim sporočimo, kako smo, in prenesemo njihove zahteve.

Komu si telefoniral ti?

Poklical sem brata. Sporočil sem, da to ni šala, da so nas dejansko zajeli teroristi in da vdor ni mogoč, ker je stavba minirana. Do tedaj so že v vsaki četrti vrsti med gledalci sedele ženske. Vsaka je imela v eni roki pištolo, v drugi pa ali žice razstreliva, nameščenega na trebuhu, ali granato. V tej dolgi noči so bili moški v popolni pripravljenosti. Nenehno so hodili ven, nadzorovali. Nekaj žensk se je sprehajalo med vrstami. Opazovali so vsak gib v dvorani. Talci zaradi napetosti nismo mogli zaspati. Na odru je stal stol z bombami in razstrelivom.

Toda kasneje so zahtevali, da gredo vaši najbližji na ulice in protestirajo proti vojni ...

Ponoči je bilo zelo napeto, nekateri od talcev so začeli spraševati, kaj lahko naredijo, da Čečeni dobijo svoje. Rekli so, naj telefoniramo domov in prosimo domače, naj pripravijo demonstracije.

Kdo je bil zraven tebe?

Zraven mene je sedela Lena. Nekajkrat je začela jokati in poskušal sem jo pomiriti. Leninega sina so izpustili med prvimi in ponavljal sem ji, gledajoč ji v oči, da če ne drugega, mora preživeti zaradi sina, ker jo ta potrebuje. Ko so izklopili prezračevanje, je bilo precej vroče, zato sem rekel, da bi bilo lepo, če bi v dvorano spustili kakšen plin in bi vsi zaspali, da ne bi bilo tako mučno vse to prenašati. No, Lena je rekla, da nam manjka tudi kakšen Harry Potter, da bi nas vse odnesel domov ali preprosto zamrznil. Kasneje se je zraven presedla Nataša, Nizozemka, katere štirinajstletnega sina niso izpustili, in spodbujal sem tudi njo.

Kaj se je zgodilo z njima?

Za Leno ne vem. Nataša je umrla, njen sin pa je v zelo slabem zdravstvenem stanju v bolnišnici.

So Čečeni gledali televizijo?

Vsi so imeli radijske oddajnike. Vodja skupine je imel prenosni japonski televizor. Gledali so vse programe po vrsti. Včasih so tudi komentirali (kadar prikazano na televiziji ni ustrezalo dejanskim razmeram) v mešanem rusko-čečenskem jeziku. Rekli so, recimo, da oni niso krivi za eksplozije po Rusiji. In da sredstva obveščanja lažejo, o čemer se lahko sedaj prepričamo sami. To je zelo bolelo. Ker so na zaslonih dejansko prikazovali laži.

Kaj na televiziji ni ustrezalo dogajanju v Kulturnem domu?

Sporočili so na primer, da so ženske ločili od moških, čeprav to ne drži. Rečeno je bilo tudi, da talce mučijo. To prav tako ni res, ženske v črnem so nam iz kavarne nosile vodo. Nasploh je bilo med ženskami na videz veliko izobraženih (tudi visoko izobraženih), to se je poznalo po njihovem govoru. Dajale so tudi ostre pripombe o vedenju talcev.

Kot na primer?

Če je kateri od gledalcev, oprostite, pljunil na tla, so ogorčeno rekle: "No, to je vaša hvaljena kultura, a ne? To je vaša vzgoja?" Verjetno so hoteli pokazati nadvlado, premoč. Rečeno je bilo tudi, da se naša (ruska) kultura tako zelo razlikuje od njihove, da se enostavno nikoli ne bomo razumeli. Lažje se je enkrat za vselej ločiti in živeti posebej. Da lahko Rusi postavijo na meji bodečo žico z elektriko, ampak naj jih pustijo pri miru.

Torej, televizija vam vsekakor ni bila v pomoč?

Naša "draga", "ljubljena" sredstva obveščanja so zelo pogosto izzivala teroriste. Recimo, ko je neki poslanec dejal, naj vojaki nehajo smrkati in jokati in naj gredo v dom, so bili tako živčni, da so rekli: "Zdaj bomo sprožili eksplozijo!" Sklonili smo se, a eksplozije ni bilo. In takih "predstav" je bilo več. Ne razumem, zakaj ni pravil, kaj mediji lahko spuščajo v eter v podobnih razmerah in česa ne smejo. Jasno je kot beli dan, da je v takih primerih lahko usodno spravljati teroriste ob živce.

Katera "predstava" je bila najhujša?

Najhuje je bilo, ko je ameriški predsednik Bush drugo noč dejal, da popolnoma podpira Putina. Čečeni so ponoreli, rekli so, da bodo aktivirali bombe, zgoraj na balkonih so moški teroristi začeli peti molitev. Gledalci so molili. Trajalo je okoli 20 minut, ampak zdelo se mi je kot cela večnost. Nato je v dvorano vstopil Georgij Vasiljev, ki je iz kavarne nesel sok in vodko, in dojel sem, da je tudi to le vaja za ustrahovanje talcev. Nato so se začeli dreti, da imamo vohuna. Zunaj dvorane smo zaslišali streljanje. Kaj natančno se je zgodilo, ne vem.

Toda streljanje je bilo slišati tudi pred tem?

Bila je popolnoma neumna in nepotrebna smrt neke ženske. V dvorano je prišla gospa, in ko so jo vprašali, kaj počne, se je začela (kot da bi bila pijana) dreti, češ kaj Čečeni počnejo tukaj. Da se ona ničesar ne boji, da je sem hodila v šolo. V dvorani so začeli mrmrati: "Kaj počne, kaj počne, zdaj jo bodo ubili ..." Ona pa: "Briga me, pa naj me ustrelijo." Nato je Čečen rekel: "A tako, to smo že imeli v Budenovsku." In jo je ustrelil. Takrat smo se vsi dokončno zavedli, da gre zares.

Poleg pogajalcev, ki jih niso spustili v dvorano, je bil še en prišlek ...

Moški, star okrog 40 let, z razbito glavo. Vprašali so ga, zakaj je prišel, in zahtevali dokumente. Odgovoril je, da se hoče zamenjati za svojega sedemnajstletnega sina. Povedal je tudi ime - Roman - in priimek, ki pa si ga nisem zapomnil. Toda imenovanega fanta v dvorani ni bilo. Moškega so odpeljali iz dvorane, nato smo slišali strele iz pištole.

Stranišče ste imeli v prostoru za orkester. Je bil dostop do jame prost ali samo s spremstvom?

Moški so šli na desno, ženske na levo. Pri tem smo se svobodno gibali. Teroristke, ki so sedele med gledalci, niso nikoli vstale. Lahko si samo predstavljate, kakšen je bil vonj, ki se je počasi razlezel po dvorani.

Kdaj so začeli streljati na talce?

Vsakič ko so se Čečeni, moški, vračali v dvorano, so prihajali z grozljivimi kriki. Vpitje je bilo glasno in zastrašujoče, vsa dvorana je tedaj zadrževala dih. Tako so terorizirali dvorano, da bi se jim popolnoma podredila. Ko so se drugič vračali s temi kriki, so mladeniču z očali, ki je sedel v zadnji vrsti, očitno popustili živci. Skočil je in začel teči. Ljudje v vrstah so začeli vpiti: "Kaj počneš, zaradi tebe bodo koga ubili?" Ena od žensk je ustrelila, prijatelji iz dvorane so rekli, da so začeli streljati tudi z odra. A tega nisem videl. Fant je padel in ostal popolnoma nepoškodovan. Zadeli pa so popolnoma nedolžno gledalko - v trebuh in enega moškega - v oko. Čečeni so rekli, da lahko pokličemo Rdeči križ. Toda iz Rdečega križa ni bilo nikogar polni dve uri. Moški je izgubil veliko krvi, čeprav mu je pomagal zdravnik med talci. Nasploh je ta zdravnik, zdi se mi, da mu je ime Saša (moški srednjih let), ogromno naredil za nas. Pomagal je do zadnjega, ne glede na resnost poškodb.

Kaj se je zgodilo s fantom, ki je začel teči?

Ko so ga dvignili s tal, je govoril o nekem vizumu ... Vodja je dejal, da ga bodo zato, ker so zaradi njega umrli nedolžni ljudje, ubili zjutraj. Očital mu je tudi slabo vedenje. Vendar ne vem, kaj natančno se je zgodilo. Fanta so odpeljali iz dvorane, kasneje pa ga nisem videl.

Torej, koliko incidentov je bilo vsega skupaj?

Prvi dan - pijana ženska. Kasneje moški, ki je hotel menjavo za sina. In dan pred vdorom mladenič z očali.

Kje si bil, ko so v dvorano spustili plin?

Začelo se je tako, da je na oder splezal vodja in zatrdil, da se lahko sprostimo, ker bo kmalu prišel Kazancev, Putinov predstavnik. Povedal je še, da niso hoteli nepotrebnih žrtev, vendar je naše ravnanje pripeljalo do žalostnih posledic. Pogoji, ki jih je predlagal Kazancev, naj bi jim ugajali, zato naj bi se vse skupaj kmalu končalo. Če pa pred dvanajsto ne bodo dosegli soglasja, je rekel, bodo začeli uresničevati drugo polovico svojega načrta. V dvorani so se nekateri sprostili, spet smo dobili upanje. Nekateri so zaspali. Sedeti na gledališkem sedežu ni bilo več mogoče, mene je vse bolelo. Zato sem se ulegel na zelo umazana tla, dal roke pod glavo in takoj zaspal. Zbudil me je strel. Že prej so nas Čečeni opozarjali, da med streljanjem ne smemo ležati na tleh. Zato sem se ponovno usedel in naslonil na sosednji sedež. Tako, z glavo na rokah in z zaprtimi očmi, je sedela večina talcev, saj nismo imeli več moči gledati, kaj se dogaja. Študenta, kemika, ki je sedel spredaj skupaj s starši, sem večkrat vprašal, koliko je ura, a ni odgovoril. Zarožljala je brzostrelka. Nekdo me je pograbil za kostum in povlekel k izhodu. Na hodniku je bilo ogromno ljudi v sivo-modrem. Zunaj pa sem začutil hud glavobol. Na asfaltu so vsepovsod ležali ljudje. Ker je bilo prostora premalo, so jih pripadniki Alfe nakladali kot drva. Vprašal sem, ali bodo ti ljudje umrli, in odgovorili so mi - da.

So bili zunaj tudi zdravniki?

Ne, nisem jih videl. In me resno zanima, zakaj jih ni bilo. Tisti hip bi morali reševati ... Saj obstaja za vsak strup protistrup. Zakaj niso dajali injekcij? Zakaj je bilo zunaj premalo ljudi za reševanje, premalo vozil?

Kje si se znašel, ko so te pripeljali ven?

Prvo, kar sem slišal - roke gor, noge narazen. Nisem ruskega videza, poleg tega sem bil oblečen v kostum - vojaško uniformo iz tridesetih let prejšnjega stoletja (ampak kdo bi ločeval uniforme v takem trenutku). Rekel sem, da sem preveč omotičen za dvigovanje rok. Nekaj minut kasneje so me zaslišali v FSB (Federalnaja služba bezopasnosti), v vojaški bolnišnici. Začel sem zatrjevati, da sem igralec, in navajati podrobnosti, ki naj bi dokazale, da nisem eden od teroristov.

So ti ponudili zdravstveno pomoč?

Ne, tudi kasneje, ko sem bil izpuščen, se nihče ni pozanimal za moje zdravje.

Kako je potekalo zasliševanje?

Povedal sem, da so moji dokumenti v slačilnici, tam je tudi moj telefon. Prišla sta dva človeka, ki sta sodelovala v predstavi, in sta pričala zame, a jima niso verjeli. Na hodniku sem začel bruhati, toda ni bilo kaj, saj dva dni nisem jedel. Dal sem telefonske številke sorodnikov in prijateljev, a se jih seveda nisem spomnil natančno, kar je še poslabšalo moj položaj. Prosil sem za vodo, a sem vse, kar sem popil, takoj izbruhal. Rekel sem, da vem, kje je razstrelivo, odpeljali so me v dvorano in sem jim pokazal, kar sem videl. Toda niso bili preveč zadovoljni, ker so za to razstrelivo že vedeli. Tam sem videl umorjene ženske. Tudi to me zanima, zakaj se niso uničile same? Zakaj so zadnji hip, ko je plin že prihajal v dvorano, poučevale talce okrog sebe, kaj morajo storiti. Da morajo dati mokro krpo na obraz ... Ko so v FSB s telefonskimi klici dobili potrdila za mojo legitimacijo, sem jih to tudi vprašal. Zdaj menim, da nasploh preveč govorim. Zanimivo je, da polovico podrobnosti, ki sem vam jih povedal, v ruskih časopisih niso objavili. Tudi televizijski intervjuji, ki sem jih dal, ne vsebujejo vsega izrečenega. Dezinformacija se nadaljuje.

Kaj je bilo skrajšano?

Recimo to, da so bile med teroristkami take z višjo izobrazbo. To, da to niso bili neizobraženi banditi v transu ... Krajšano pa je bilo tudi na drugih mestih, a to je prvo, česar sem se spomnil.

Moskovske oblasti ponujajo denarno nadomestilo umrlim, pa tudi živim. Si se že pozanimal za to?

Ne, ker denar dajejo le tistim, ki so bili v bolnišnici in tam dobili potrdilo. Mene so tedaj zasliševali, potrdila torej nimam, nimam pa moči za boj z birokracijo.

Meniš, da je bil med gledalci dejansko prisoten stockholmski sindrom?

Ne bom rekel, da je bilo to to. To, da Rusija ne potrebuje vojne v Čečeniji, smo jaz, pa tudi drugi vedeli, še preden smo prišli na Nord-Ost. Dobil sem le še eno potrditev. Kaj bi počeli vi, če bi pobili vaše najbližje, če bi od vašega sina ostali le noga in glava, da ju odnesete na pokopališče? In to, da naši državniki poskušajo na hitro najti krivce, je popoln absurd. Krivcev ni! Vsi smo talci naših politikov. Nismo mali Izrael - ne moremo k vsaki ustanovi postaviti specialcev, ker je Rusija prevelika. In če je cela skupina prišla v srce naše domovine (kje so bili naši policisti itd.?), potemtakem se bo teror nadaljeval. Prepričan sem, da se ne bo končalo z Nord-Ostom. Upam le, da se bo iz te grenke izkušnje kdo česa naučil.

Nord-Ost - ponos ruskega gledališča - je baje v velikih težavah ...

Izgubili smo kostume, preživeli igralci smo brez plače. Stavba je napol porušena, poleg tega je iz psiholoških razlogov nemogoče prepričati glasbenike, da gredo v jamo, kjer je bilo stranišče. Druge stavbe ne bomo dobili. Razmišljali smo o predelavah, ampak za to je potreben denar, tega pa Nord-Ost nima. Gostovanje v tujini je zaradi tehničnih omejitev nemogoče - samo dekoracije tehtajo šest ton. Ne vemo, kaj bo, obupavamo. Bil sem na pogrebu naših najmlajših igralcev ... To je hudo.

Preživel si, to je pomembno ...

Dan po osvoboditvi sem šel v cerkev. Sem pravoslavne vere, moja starša pa sta muslimana, ker sem doma iz Baškirije. Pripadniki dveh religij so molili zame. Vem, da je zame molila vsa moja republika. Mama je 5410-krat prebrala molitev, ki jo je posebej za to poslal glavni mufti Baškirije. Podarjeno mi je bilo drugo življenje, ponovno sem se rodil, a ne vem, kako naprej.