Podganje sodelavke

"Večina ljudi opravi svoje, zapre školjko in pozabi na stvar. Naše delo pa se začne ravno potem," je dejal Boris Saje, ki je že 26 let vodja vzdrževanja ljubljanske kanalizacije, medtem ko sva se s fotografom, opremljena s čelado in v gumijasti uniformi, spuščala v kanalizacijski jašek nekje pri Trnovskem pristanu. Tukaj, v središču Ljubljane, se je začelo popotovanje po pred očmi ljudi skritem kanalizacijskem podzemlju.

Spolzka lestev je vodila v kanal, ki je bil zgrajen sredi tridesetih let prejšnjega stoletja in je bil po dolgih šestih letih prepiranja javnega podjetja Vodovod-kanalizacija, d. o. o., z občinskimi oblastmi končno na vrsti za čiščenje. "Zaradi postopka čiščenja, pri katerem vodo začasno odvajamo v Ljubljanico, nismo dobili dovoljenja za čiščenje. V šestih letih so bili nekateri kanali tako zamašeni, da je ostalo le po 2 centimetra zraka. Po dvajsetih delovnih dneh čistilne akcije smo na površje privlekli več kot 200 kubikov materiala," je potožil delovodja Nebojša Matijevič.

Kljub cmoku v grlu pričakovanega vonja v kanalih ni bilo. Ker sta med delom sočasno odprta najmanj dva jaška, se prostor sproti prezračuje. Delavci pa so zatrdili, da so z napravami za meritev plinov, ki jih uporabljajo za preprečitev zastrupitve, večkrat ugotovili manjšo onesnaženost zraka v kanalizacijskih žilah kakor zgoraj, pod milim nebom. "Nasploh se lahko pohvalimo z manjšim številom poškodb pri delu. Ni infekcij ali recimo možnih obolenj dihal. Mogoče zaboli kakšna hrbtenica ali prst," mi pokaže svoj pomodreli prst Boris. "Glede na to, da smo ves čas v prometu, bi bilo lahko huje, kajti ko odmakneš pokrov jaška, ti lahko dobesedno odnese glavo."

Okrog sedem metrov pod zemljo je bilo zaradi čiščenja veliko manj odpadne vode kakor ponavadi. Vzrok za trpljenje hrbtenice, to bi lahko bila poklicna težava več kot 60 zaposlenih pri ljubljanski kanalizaciji, se je pokazal, ko smo se po krajšem postanku v razširjenem jašku napotili naprej po ozkem kanalu s premerom 140 centimetrov. Toda najtežje med sprehodom po tako ozkem predoru ni pripogibanje, ampak to, da mu ni videti konca. Da niti žarek svetlobe, razen lučke na čeladi, ne daje upanja - ne nakazuje izhoda. "Zgodilo se je že, da se je naš delavec odločil skrajšati si pot nazaj do izhoda, in ko je videl svetlobo v luknjicah jaška, je priplezal gor," je začel pripovedovati Nebojša. Ko je odmaknil pokrov, je namesto uličnega hrupa zaslišal ženski krik. Izkazalo se je, da se je znašel med snažilkami v ženski garderobi ene od bank. Toliko o varovanju vašega denarja.

No, čeprav se ena izmed ljubljanskih bank ne zaveda nevarnosti, ki lahko v skladu s filmskimi scenariji pripleza po kanalizacijskih ceveh, so se jih še predobro zavedali tuji strokovnjaki, saj so si med obiskom Billa Clintona in papeža Janeza Pavla II. temeljito ogledali vsak kotiček ljubljanskega podzemlja. Tako je zgoraj čakajoča kanalizacijska ekipa izrazila upanje, da se Aleksij II. in papež le ne bosta sešla v slovenski prestolnici, saj bi bilo zanje dvakrat več entuziastičnega dela. "Bili smo zgolj vodniki. Fantje specialci vedo, kaj počnejo, so pa čudni," je pripomnil Nebojša. Eden je recimo ujel podgano, jo dvignil za repek, si jo ogledal z vseh strani, posnel s kamero in izpustil. "Saj tudi jaz srečujem podgane in se jih ne bojim, šlatal pa jih nikoli nisem!"

Kosilo v sekret

Sive podgane, ki jim delavci pravijo kar sodelavke (hkrati so tudi edina bitja ženskega spola, ki kaj počnejo v kanalizaciji, saj pri Vodovodu-kanalizaciji ženske delajo le v tajništvu), so po Borisovih besedah indikatorji kulture odlaganja odpadkov občanov. Na kratko povedano, tam, kjer kosilo vržejo v stranišče namesto v kanto za smeti, jih je največ. "V večjih kanalih podgan ni. V manjših profilih pa živijo ob kanalih in se hranijo s tem, kar jim ponudijo ljudje. Dezinfekcijske akcije opravljamo spomladi in jeseni, a do konca jih ne morejo uničiti niti poklicni morilci z Zavoda za dezinfekcijo." In kje se izvajajo izredne, dodatne akcije? "V Fužinah, Murglah, Štepanjskem naselju in Podutiku." Torej niti ni nujno, da so to bloki ...

Na vprašanje, kaj vse je mogoče najti v kanalizaciji, starejši delavci odgovorijo, da je zlata (včasih so našli kakšno verižico ali prstan) čedalje manj. Drugače pa je videti, da Ljubljančani tlačijo v kanalizacijo vse: od majoneznih kozarcev do kravjih glav. "Bil je črni zakol. Predvidevam, da je možakar odprl jašek in je celo kravjo glavo brez rogov potisnil dol!" se razburi Boris. "Nasploh smo glede kulture odlaganja odpadkov še na Balkanu. Ženske ste zaradi vložkov pa tega še najbolj problematične."

Veliko resnejša je zgodba o rdečih lisah, ki so razjedle gladke robove naše "sprehajalne" steze. "To je bila kislina industrijskega izvora. Skupaj z inšpektorji smo zasledovali, od kod naj bi bila prišla - sled smo izgubili pri križišču dveh kanalov na Hajdrihovi ulici. Lahko celo predvidevamo, kdo je kršil zakon, a brez dokazov ne moremo nič," je pojasnil Boris. A detektivsko delo zasledovanja, kdo in kaj natančno je zlil v odtok, med ljudmi iz kanalizacije in inšpekcijskimi službami ni zmeraj usklajeno. "Če gre za nafto ali recimo olje (torej se ribe v Ljubljanici obračajo), potemtakem je okej. Če gre za druge zadeve, se pa z njimi ne moreš dogovoriti," je razložil Boris. Tako ga je letos spomladi poklicala stranka, ki jo je motil smrad iz kanalizacije. "Odprem jašek - voda je bela. Pokličem na policijo - oni pravijo pojdite na inšpektorat. Pokličem na Vilharjevo, tam je namreč dežurni inšpektor, in ta po dolgem čakanju le pride. Pogleda in pove, da se mu zdi, da je to skisano mleko. Ja, pravim, pa preverite. Ne, pravi, nimam pooblastil. Pa kako nimate pooblastil? Kdo pa jih potem ima?" Po Borisovih besedah zakonodaja, ki ni čisto določna glede tega, kdo naj sproži postopek, dopušča hude stvari - tako je domnevno "skisano mleko" steklo naprej. "Pred osamosvojitveno vojno so bile stvari veliko bolj urejene. Ko smo poklicali, je takoj prihitela ekipa z Inštituta Jožefa Štefana. Zdaj pa se preganjajo, kdo bo plačal za to ali ono raziskavo."

Velika selitev ščurkov

V ozki predor so se stekale še ožje cevi, iz katerih je od časa do časa začela curljati voda - tukaj nekdo pere perilo, nekaj metrov naprej je nekdo ravnokar opravil veliko potrebo. Že po nekaj metrih se lahko nehate truditi s poskusi orientacije ne samo v prostoru, ampak tudi v času. Nelagoden občutek, ki razumu šepeta - ta kraj ni za človeka -, poraja vprašanje, kakšno poklicno deformacijo morajo imeti ljudje, ki se vsak dan spuščajo v to sodobno krtovo deželo. "Naši ljudje niso ubogi. Sicer bi bili na Zahodu bolje plačani, tam se za take službe in tudi višje plače tepejo, v Sloveniji pa nas gledajo postrani," pove Boris. Nebojša pa doda: "Tukaj smo zadovoljni, da imamo redno službo, da lahko dobimo kredit, ker smo v javni službi." Najtežje je novincem. Tako se je nekoč mlajši strokovni sodelavec skupaj z Borisom sprehajal ravno pod Slovenijavinom, pod Frankopansko. Nakar je v kanal prišla rdeča voda - verjetno stranski proizvod vinske industrije. "Naprava za ugotavljanje škodljivih snovi je dobesedno ponorela. Očitno je zaznala koncentracijo nečesa, kar bi lahko bilo uničujoče za človeka. Seveda se je mladi ustrašil - naučen je bil, da če alarm deluje, moraš nemudoma zapustiti prostor - do izhoda je pa še pa še. Dobro, da je zdržal; ko sem ga spravil na zrak, je detektor še kar naprej tulil." So pa poleg "belih" in "rdečih" vod še druge neprijetne stvari. "Ščurki oziroma hrošči (sam jih ne ločujem), skratka golazen, živijo v čistoči in na toplem. Zato jih boste videli tudi v kakšni bolnišnici. Toda letos poleti so ob ceveh s toplo vodo delali dezinfekcijo. Mi smo pa ravno tedaj v neposredni bližini pospravljali in so bili kanali čisti in zaradi vročine suhi. Zato so se cele kolonije ščurkov čez noč preselile k nam v kanalizacijo - na Kajuhovi so jih delavci dobesedno metali ven z lopatami. Preganjali smo jih kakšen teden."

Vrnitev na površje iz kanalizacijskih labirintov je, kot si lahko predstavljate, pravo olajšanje. Svet se vam zdi lepši, zrak pa čistejši, zato si z njim z užitkom napolnite pljuča, ki so spodaj sama od sebe - nagonsko - varčevala pri dihanju. "Saj naše delo ni zmeraj tako hudo, so tudi lepi trenutki," pripomni Nebojša. Njemu očitno "krtovih" delovnih obveznosti ni dovolj. Obsedenost s podzemljem prenaša še v prosti čas, ko deluje kot najdejavnejši član jamarskega društva. "V Koseze je našo kanalizacijsko ekipo klicala neka gospa - mačka hodi okrog kanalizacijske cevi in joka - njen mladič se je izgubil v 20-30 centimetrov širokem odtoku." Po nekaj poskusih nastavitve hrane so se spomnili posebne televizijske kamere, ki jo uporabljajo za potrebe nadzora odtokov."Z njo smo mucka po malem porivali naprej, dokler ni priplezal na površje. Občani so navijali, gospa je mladiča odpeljala k zdravniku." Podobno reševalno akcijo so kanalizacijski mojstri izpeljali tudi na Rudniku, ko so lovci klicali zaradi srne, izgubljene v peskolovu. Ljudi za zdaj še ni bilo treba reševati.

Končno smo prišli na površje. Kaplje dežja so padale na že tako ali tako od kanalizacijske lepljive megle mokro uniformo. "Vsak Ljubljančan, ko odpre pipo, plača tudi za naše delo. Ne moreš pa jim zaračunavati deževnice," pripomni Boris. Gre namreč za to, da je meteorna kanalizacija (voda s cest, streh in deževnica) ločena od navadne t. i. kolektivne kanalizacije, katere končno postajališče je čistilna naprava v Zalogu. "Trenutno mesto Ljubljana ne plačuje za vzdrževanje meteorne kanalizacije. Prej ali slej bomo doživeli infarkt - pomislite samo na listje, ki se že leta in leta zbira v odtokih," potoži Boris ob koncu popotovanja po ljubljanski kanalizaciji, ki v celoti meri okrog 940 kilometrov.