Okupacija Amerike, part deux

Ko govori George Bush, potrebuješ podnapise. Ko je 4. novembra skočil v Arkansas, da bi ojačal pravični predvolilni boj bratov republikancev, je zelo energično lobiral tudi za guvernerja Mikea Huckabeeja, ki je bil ravno sredi hude, tesne bitke z demokratskim kandidatom. Evforični republikanski množici je med drugim navrgel: "I know something about being a government. And you've got a good one." Jasno, spet je vse pomešal. Hotel je reči "governer", toda ven je prišel "government". Hotel je reči: "Vem nekaj o tem, kako je, če si guverner. In vi imate dobrega." Hotel je pač poudariti, da je bil tudi sam nekoč guverner - in da zato dobrega guvernerja takoj prepozna. Le ekspert zna ceniti eksperta, huh. Toda ven je prišlo: "Vem nekaj o tem, kako je, če si zvezna vlada. In vi imate zelo dobro." Ja, ven je spet prišel nesmisel. Še huje - ven je prišel nesmisel in pol: Bush je hotel pohvaliti guvernerja Huckabeeja, toda nehote je pohvalil sebe. Kar je, priznajmo, že kar retorična figura.

Drži, Bush je na las podoben liku, ki ga iz filma v film igra Adam Sandler: vse mu uspeva sebi navkljub. Tip se giblje od nesmisla do nesmisla, od idiotizma do idiotizma, od bušizma do bušizma, toda na koncu dobi bejbo. Lapsus, ki pride iz srca, je kot svetopisemski izrek, ki ga duhovnik uporabi kot petting, preden naskoči faranko. Okej, ali pa farana. In drži, Bush izgleda kot teflonska posoda: ni nesmisla, ki bi ga spremenil. Stara modrost, da te lahko to, česar ne poznaš, ubije, zanj ne velja. Ni nesmisla, ki ga ne bi izrekel tako, kot da gre za svetopisemski izrek. Če bi mu za vsak nesmisel, ki ga je izrekel, dali dolar, bi lahko kupil Irak, vključno z vsemi tistimi naftnimi polji, ki so jih na leasing dobili Francozi, Rusi in Kitajci. Bush je pač Ameriko prepričal, da je sredi vojne, na robu Apokalipse. In sami dobro veste, kako je - ko ljudje enkrat mislijo, da so sredi vojne, lažje kupijo nesmisel. Bolje rečeno, v vojni se zdi ljudem nesmisel nekaj povsem samoumevnega in naravnega - oh, in smiselnega. Da podnapisi pomagajo, ni dvoma.

Bushevi nesmisli so postali smiselni. Kar je napredek. Hej, dajte mu čas. Še malo, pa bo besedo "nuclear" izgovoril pravilno. Še malo, pa se mu ne bo več dogajalo to, kar se mu je zgodilo na začetku oktobra, ko je v Manchestru (New Hampshire) govoril o Sadamu Huseinu in dahnil: "Razoroži se - ali pa se bomo mi." Kul, si je rekel Sadam, ki zdaj čaka, da Bush razoroži Ameriko. Ni kaj, težko je biti Bush, ne da bi se ti v glavi vse pomešalo - "mi" in "oni"... "government" in "governer"..."Združene države" in "Združeni narodi". Je kdo pomešal "Združene države" in "Združene narode"? Ne glejte mene - glejte Busha. Ko je lobiral za nekega republikanskega kandidata in - kot svetovno priznan okoljevarstvenik - hvalil kandidatovo naravnost vizionarsko razumevanje gozdov, je rekel, da se že kar "veseli najinega sodelovanja v senatu Združenih narodov". United Nations, United States - ista reč. Koga briga. Le zakaj bi ga popravljali? Hej, za ameriškega predsednika je pomembno, da ne izgubi samozavesti - in samospoštovanja. Nekateri ljubijo bližnje tako kot sami sebe. Bush ljubi samega sebe tako kot svoj lapsus, zato je še isti dan - na drugi lokaciji, se razume - oznanil: "Vsakič, ko se vam zazdi, da skuša kdo kaj narediti kakemu Američanu ali pa naši domovini, morate vedeti, da smo tam, da bi zaščitili ustavo Združenih narodov, da bi zaščitili vas." Kofi, bi se prosim umaknil - Združene narode je posvojil Bush. Ni čudno: vse, kar počnemo, počnemo iz ljubezni, rad poudari Bush. Najprej te napade - potem te posvoji. Leta 2000 je na Floridi pučistično napadel Ameriko - in jo potem posvojil. Leta 2001 je napadel Afganistan - in ga potem posvojil. Letos je napadel Združene narode - in jih zdaj posvojil. Jasno, leta 2003 bo napadel Irak - in ga potem posvojil. Iz ljubezni. S podnapisi.

Dajte mi že ta mandat!

Ja, Bush je zadnji mesec pridelal veliko lapsusov. A po drugi strani, le kako jih ne bi - ves ta čas je veliko, res veliko govoril. Ves ta čas je bil pač na predvolilni kampanji - lobiral in agitiral je za republikanske kandidate. Nastopal je, mahal, bobnal, žugal, grmel in zbiral denar. Non-stop. Kongresne in guvernerske volitve, ki so se odvrtele v torek, 5. novembra, so bile tako pomembne, da je preložil celo napad na Irak - hej, na voljo je bilo vseh 435 sedežev v predstavniškem domu, 34 sedežev v senatu in 36 guvernerstev. Vas potemtakem preseneča, da je Bush samo letos za republikanske kandidate zbral 144 milijonov dolarjev? In da je obiskal 40 zveznih držav, večino najmanj dvakrat? Nenehno je potoval. Sem, tja, gor, dol. Povsod ga je bilo videti. Belo hišo je spremenil v predvolilni štab republikanske stranke. Republikanskim kandidatom, ki so "viseli" ali pa bili "ključni" (Louisiana, Colorado, Arkansas, Missouri, Južna Dakota, Georgia, Minnesota), je hotel pomagati, magari v zadnjem trenutku. Še v ponedeljek, dan pred volitvami, je obletel tri zvezne države. Z vladnim letalom Air Force One, se razume. Niti Bill Clinton ni toliko potoval, vsaj ne v času kongresnih volitev. Vraga, niti v času, ko je lovil drugi mandat.

Z eno besedo, Bush je potoval in agitiral tako fanatično, tako bombastično, tako križarsko, tako vročično in tako agresivno, da se je zdelo, kot da sam kandidira za kongres. In v nekem smislu je res kandidiral, toda ne za kongres, ampak za Belo hišo. Niti za hip ni namreč puščal dvoma, da gre zanj - da so kongresne volitve njegova zgodba, njegov trip, njegova kampanja. V očeh mu je pisalo: republikanska zmaga bo moja zmaga! In tokrat je hotel zmagati brez pomoči bratove Floride. In brez pomoči vrhovnega sodišča. Hotel je večino. Absolutno večino. Pravo večino. Tokrat je hotel zares zmagati. Zato je pokazal vso odločnost: afro-ameriško skupnost, ki že tradicionalno voli za demokrate, so v nekaterih državah - ja, tudi na Floridi - obveščali, da so volitve dan kasneje, kot so bile, obenem pa jih svarili, da naj preverijo, če so plačali vse parkirne globe in poravnali najemnine... ostarele in invalidne so svarili, da jim bivanje v domovih za ostarele in invalidne jamči le izvolitev tega ali onega republikanca... na Floridi, kjer se je v okrožju Broward itak "izgubilo" 104.000 glasovnic, so ljudje pritisnili ime demokratskega guvernerskega kandidata, mašina pa je glas pripisala Jebu Bushu. Jebiga, Bush je moral zmagati. Moral je obdržati republikanski primat v predstavniškem domu. Republikancem je moral vrniti primat v senatu. In seveda - tam doli, na Floridi, je moral brata Jeba pripeljati do novega guvernerskega mandata. Kakršenkoli drugačen rezultat bi iz njega naredil le skvoterja, ki je leta 2000 okupiral Belo hišo in jo razglasil za svojo avtonomno cono. Točno, letošnje kongresne volitve je Bush, "born-again Christian", videl kot bujno in bajno priložnost za osebno, moralno, huh, spiritualno odrešitev - končno je hotel legalizirati svoje divje kampiranje v Beli hiši. Hotel je legalizirati svoj status. Pokopati je hotel zgodbo o tem, da sta ga za predsednika "izvolila" oz. "izbrala" Florida in vrhovno sodišče, ne pa cela Amerika. Hotel je, da ga Amerika končno izvoli za predsednika. Podton vsakega njegovega stavka je bil: izvolite me že za tega jebenega predsednika! Priznajte me! Recite mi "da"!

In če vprašate Busha, je bil 5. novembra končno izvoljen za ameriškega predsednika. Zgodila se je njegova volja. Tako na Nebu kot na Zemlji. Prvič, republikanci so obdržali primat v predstavniškem domu. Drugič, republikanci so dobili primat v senatu. In tretjič, na Floridi je zmagal Jeb Bush. Kar je dobro za nazaj - kot rečeno, Bush se je legaliziral. In kar je dobro za naprej - ko se bodo leta 2004 rolale predsedniške volitve, bo dejstvo, da je ob Beli hiši pod republikansko komando tudi kongres (tako senat kot predstavniški dom), zelo pomembno, če ne kar odločilno. Jasno, nič manj pa ne bo v času Bushevega boja za reelekcijo pomembno dejstvo, da je Florida pod komando njegovega brata. Da je Florida odločilna, smo videli leta 2000. Brez skrbi, odločilna bo tudi leta 2004. Iskreno rečeno, Florida je vedno odločilna. Kdor hoče dobiti predsedniške volitve, mora dobiti Florido, ki ima zelo veliko elektorskih glasov - tako kot Kalifornija, Teksas in New York. In ker bo demokratski predsedniški kandidat zagotovo dobil Kalifornijo in New York (tu pač vedno, že tradicionalno, zmagajo demokrati), pomeni, da bo moral Bush nujno dobiti Teksas (ne bo problema, ne) in Florido. Florida je ključ, ki odklepa vrata Bele hiše, zato tudi pomaga, če imaš tam doli svojega človeka in če ima ta človek v opisu del in nalog tudi izpeljavo volitev. Bu! Demokrati se že zdaj tresejo. In lepo prosim, le kaj se ne bi - ker ima zdaj Bush v svojih rokah tudi senat, bo lahko skozi spravil tudi vse svoje kandidate za zvezna sodišča, tako da mu bodo lahko leta 2004 priskočili na pomoč, če bo seveda treba. Kdo ve, kaj se bo dogajalo na Floridi. Naj bodo tam, heh - za vsak primer. In za strah.

Edini kandidat

Bush je bil končno izvoljen za ameriškega predsednika - to je res, toda zdelo se je, da itak kandidira le on in da lahko ljudje volijo le njega, da je potemtakem na volilnih polah le njegovo ime. In mediji so poskrbeli, da je bil ta vtis nezgrešljiv - Busheve predvolilne nastope so pokrivali tako entuziastično, kot da ni drugega. CNN je ponavljal: "Predsednik Bush je ljudi pozval, da naj se udeležijo volitev." Kar je bila seveda huda dezinformacija: Bush je na volitve pozival republikance. Ni bilo važno, kdo v resnici kandidira - ko se je pojavil Bush, so mediji ustvarili vtis, da kandidira on. In le on. Zakaj so se vsi skupaj tako zgražali in režali, ko je bilo nedavno na iraških volilnih polah le ime Sadama Huseina, je misterij, ni pa misterij, zakaj se veliki mediji nočejo odreči Bushu - obljubil jim je vojno! In vojna je dobra za ratinge. Veselica. No, demokrati, presrani in nebistveni, so tudi sami poskrbeli, da so letošnje kongresne volitve izgledale kot predsedniške volitve oz. kot Bushev solo projekt: v hipu, ko so v kongresu podprli Bushevo resolucijo o napadu na Irak, je postalo namreč jasno, da bodo volitve izgubili, to pa zato, ker volilcem ne bo jasno, kdo je sploh demokrat. In jim ni bilo. Bolje rečeno - vseeno jim je bilo, kdo je bil v tej predvolilni dirki demokrat. Ljudje so si rekli, hej, če demokrati stojijo za Bushem, potem je najbolje, da volimo kar za Busha! Brez slabe vesti, huh: če volimo za republikance, volimo tudi za demokrate! In narobe: če volimo za demokrate, volimo za republikance! Zato so mnogi demokrati svoje volilne pole raje vrgli v koš, mularija pa se sploh ni prikazala.

Toda ironično - to, da je bil Bush končno izvoljen v Belo hišo, da je končno dobil mandat, je presenetilo le demokrate. Če malce bolje pomislite, hitro ugotovite, da demokrati niso imeli nobenih možnosti. Prvič, velike teme, na katerih bi morali jahati demokrati, recimo Enron, orjaška brezposelnost, zavožena ekonomija, socialno in zdravstveno zavarovanje ter Bushevo znižanje bogataških davkov, niso bile več niti anekdote. In drugič, kongresne in guvernerske volitve so potekale v izrednih razmerah: saj veste, huh, Amerika je v vojni, sovražnik preži za vsakim grmom, iz dimnika urada za Domovinsko varnost se kadi noč in dan, Osama bin Laden je živ, malopridne dežele se množijo, infiltraciji ni konca, biokemično orožje je pred vrati, "vojna proti terorju" širi krila, Bush se odpravlja nad Irak - hej, čez pet minut itak bombardiramo! In čez pet minut bo lahko ustanovil tudi ministrstvo za Domovinsko varnost, ki mu senat ni hotel prižgati zelene luči. Bush je od 11. septembra 2001 skrbel, da so imeli ljudje občutek, da živijo v izrednih razmerah in smrtni nevarnosti. Da so ogroženi. Da so napadeni. Da je njihov "način življenja" na tnalu. Očitno je hotel ustvariti predvolilno klimo, v kateri ljudje ne bodo mogli izbirati. Ko se je tik pred volitvami v letalski nesreči ubil demokratski senator Paul Wellstone, ki bi s svojo zanesljivo ponovno izvolitvijo v senat resno ogrozil Bushevo vizijo (= republikanski prevzem senata), je bilo jasno le troje: prvič, da so razmere res izredne, drugič, da si je Bush oddahnil, in tretjič, da ga ni sestrelila al-Kajda.

Bush je na predvolilnih shodih le grozil in strašil: adijo svoboda, če me ne izvolite! Prihaja al-Kajda! Prihaja Sadam! To je vojna! In ne morem vas zaščititi, če je senat v rokah demokratov: "Vidite, senat hoče moji administraciji vzeti nekatera pooblastila!" Ha. "Na prava mesta moram v pravem trenutku postaviti prave ljudi, da bi vas lahko zaščitil, zato od senata Združenih narodov ne bom sprejel kakega slabega zakona." Ja, hotel je reči "od senata Združenih držav". Dajte mi ta jebeni senat! Nič, ljudje imajo radi politike, ki govorijo na glas - populiste, ki ne le govorijo, ampak tudi streljajo.

Zato ne preseneča, da je dal Bush v nedeljo, dva dni pred volitvami, v Jemnu iz Predatorja - daljinsko vodenega vojaškega letala, ki je pod kontrolo CIE - izstreliti raketo, ki je avto s šestimi domnevnimi operativci al-Kajde spremenil v kupček pepela. Koga briga, če so pri tem umrli tudi civilisti, če je Bush nastopil kot sodnik, porota in eksekutor, če je bilo s tem kršeno mednarodno pravo in če je Bush s tem jasno pokazal, kako si razlaga "naglo sodišče" in "vojno proti terorju" - kot politični atentat in kršitev človekovih pravic. Hej, ubili smo enega izmed glavnih šefov al-Kajde! Nič hudega, al-Kajda bo na njegovo mesto postavila drugega človeka. Al-Kajda deluje kot banka: v hierarhiji bo pač prišlo do selitve - odstreliš šefa, pa se vsi premaknejo za eno mesto naprej. To je vse. Če se Bush postavi v vrsto, bo čez 10 let lahko tudi sam postal šef al-Kajde. Ne bi me presenetilo, če bi spet vse pomešal.