Samo da greš GOR!

Natalija Gros deluje na prvi pogled morda res kot neko povsem normalno drobceno punče, vendar ji je stvarstvo kljub temu namenilo fizično moč, ki bi ji jo pri premagovanju plezalnih izzivov brez dvoma zavidal prav vsak možat gams. Tej glede na konstitucijo malodane nadnaravni moči dodajte še železno samodisciplino pri treningu ter globoko ljubezen do samega plezanja in dobili ne boste nič manj kot enega največjih talentov v zgodovini slovenskega športa, če lahko o nekom, ki je kljub rosnim letom dosegel tako neznansko mnogo, sploh še govorimo kot o "talentu".

Skoraj že povsem osemnajstletna Škofjeločanka se je v umetno strmino prvič pognala pri šestih letih, s tem da so jo pozneje domači poučili še o vrsti prigod iz otroštva, kot je bila recimo tista z gorenjskega športnega sejma, ko se je kot štiriletna pokovka povsem samoiniciativno pognala na najbližjo steno/razstavni eksponat. V prvem razredu so jo tako starši vpisali v plezalni krožek: "To so storili predvsem zato, da ne bi bila prepuščena ulici, da bi pač imela kaj početi." Poteza se je izkazala za več kot učinkovito in ulica jo je od takrat videvala samo še na romanju med šolo in treningom, saj je v sebi odkrila neizmerno navdušenje nad "povzpenjanjem nekam gor, samo da greš GOR!". Na začetku se je sicer še nekoliko bala višine, točneje, bala se je padca, vendar je tudi to skrb premagala na enako spektakularen način, kot se je potem pletla njena poznejša športna zgodba. Na svojem prvem resnem tekmovanju, torej na državnem prvenstvu cicibank v četrtem razredu, se je skupaj s še dvema malima amazonkama uvrstila v superfinale, kjer je potem hočeš nočeš morala premagati svoje prvinsko nezaupanje do previsov in je torej prav ob tej priložnosti (prej ni tega zmogla storiti na nobenem treningu, niti približno ne) prvič splezala tudi po njem in si tako prislužila svojo prvo kolajno, čeprav za zdaj samo bronasto.

A zdi se, da bron v resnici ni njene vrste kovina. Zelo kmalu, nekje v šestem razredu, so začela prihajati vabila na mednarodne tekmovalne dogodke, v sedmem razredu pa je postala tudi članica slovenske mladinske reprezentance, ki ji je postala prioriteta. V prvih letih svojega prijateljevanja z dvoranskim alpinizmom je trenirala tudi gimnastiko, vendar je sčasoma ugotovila, da se bo treba za tiste resnično vrhunske dosežke osredotočiti na eno samo stvar, in glede na temu sledeče rezultate je imela seveda še kako prav: leta 1998 na mladinskem svetovnem prvenstvu v Moskvi drugo mesto, leto pozneje v Amsterdamu zlato, kot tudi naslednje leto v Courmayeurju, potem 2001 v avstrijskem Imstu "samo" drugo mesto, letos pa v Canteleuju spet totalna zmaga. Morda tudi zato, ker bi postalo ob taki totalni dominaciji v mladinski konkurenci marsikomu kar nekam dolgčas, se je julija 2001 kljub nežni starosti prvič odpravila tudi na člansko tekmovanje v Chamonix, kjer je presenetila samo sebe in vsekakor še cel kup drugih in se uvrstila v finale, kjer je zasedla končno briljantno peto mesto. Bil je petek trinajsti, ki se je zato avtomatično prelevil v njen najljubši datum izmed vseh.

Od takrat naprej ji je konkurenca starejših postala prvi motiv, na mladinska svetovna prvenstva pride tako rekoč samo še zmagat, med člani je svoj največji uspeh za zdaj dosegla letos aprila v Bolzanu, ko je bila tretja. Njena specializacija znotraj samega športa je težavnostno plezanje, kjer te ura sploh ne omejuje in v ljubkem sozvočju z njenim začetnim navdušenjem nad lezenjem GOR šteje izključno dosežena višina, medtem ko na čas pleza vsake toliko časa za čisto zabavo, če se ravno ponudi priložnost. Za svoj užitek precej raje pleza na prostem, vendar ji štejejo predvsem tekmovanja in teh je neprimerno več (plus tega nosijo neprimerno občutnejšo težo) po dvoranah, zato si svobodo, svež zrak in bodrilno pripekanje sonca pri plezanju privošči predvsem med vikendi in med počitnicami, takrat tako rekoč vsak dan.

Trenira po petkrat na teden od tri do štiri ure na dan, ostala dva dneva pa posveti drugim vrstam koristnih podpornih dejavnosti, kot sta na primer tek ali savna. Ob tako jeklenih obveznostih bi lahko koga skrbelo, da bi znalo vsake toliko malček zaškripati v šoli, vendar Natalija pravi, da naredi pri posledično na eno ali kar na obe očesi mežikajočih profesorjih neprecenljivo razliko njen status športnika, pa tudi sama da je take bolj pridne sorte. Na jezikoslovno smer škofjeloške gimnazije se je vpisala predvsem zato, ker je dobila občutek, da imajo dijaki športne smeri na voljo vse preveč privilegijev in potuhe, kar bi znalo kaj kmalu tudi njo zvleči v nevarno inertnost. Mojbog, kdo si ne bi želel take hčerke? Kar dejansko ostane prostega časa, si ga razdelijo prijateljice in fant, po par sekund na teden pa ji uspe celo polenariti, čeprav ima tudi takrat včasih izrazito slabo vest, ker bi lahko čas toliko bolje izkoristila. Z resnično nejevoljo nad samo seboj mi je recimo zaupala, da včasih med dnevom brez nekega pravega opravičila kar zaspi za celo uro, namesto da bi šla teč. Ko med treningom pade, ne zakolne, temveč raje v kaj butne ali glasno zatuli.

Tudi zato, ker si je njen dolgoletni trener letos vzel nekaj časa zase, se je spontano globlje spoprijateljila z našo drugo briljantno plezalko in svojim idolom iz mlajših let, Martino Čufar, tako da zdaj veliko časa trenirata skupaj in druga drugi pomagata na vseh možnih ravneh. Njeni načrti za prihodnost so podobni načrtom vsakega mladega športnika: "Želim postati najboljša na svojem področju, vendar tako, da bi se morala kljub temu, da sem na vrhu, še vedno kar naprej dokazovati in pošteno truditi naprej." Strah pred preveč ležerno dominacijo bi se zdel komu morda na prvi pogled malce bizaren, vendar glede na dosedanji rezime vsekakor ne more biti povsem imaginaren. Ko bodo njeni vrhunski dnevi mimo, želi po podobni poti pomagati čim več otrokom, ki si jih želi naučiti predvsem to, da plezajo zase, da tega ne počnejo za starše in za učitelje, temveč zgolj in izključno zase, zaradi družbe in sprostitve. Po njenih opažanjih je v tem trenutku ključni problem mladinskega športa ta, da starši svoje potomstvo za vsako ceno silijo v nekaj, česar sami niso bili zmožni doseči.

Kaj bo počela po za zdaj še udobno oddaljeni diplomi, ji še ni povsem jasno, prepričana pa je, da se njen poklic ne bo glasil profesionalna plezalka: "Veš, od tega se - razen če nimaš za sponzorja Ferrarija ali Coca-Colo - ne da preveč dobro živeti. V tem športu ni denarja." Vsekakor se zdi, da ta naš mladi športni fenomen v odraslih letih čaka navidezni paradoks, ko bo profesionalno plezanje na najvišji ravni jemala kot svoj hobi.