Na poti v Bagdad

Vzdušje v jordanski prestolnici je bilo v preteklem tednu v znamenju muslimanskega svetega meseca ramadana in seveda v znamenju iraškega voditelja Sadama Huseina. Ozke ulice v starem delu mesta v kotlini so bile nagnetene kot običajno, kljub ramadanskemu postu in posledično praznim restavracijam ... Tema številka ena jordanskih pogovorov je bil Irak. Vprašanja v zvezi z Irakom so si postavljali vsi. Tukajšnji vladarji - kralj je bil s spremstvom na romanju v Meki in Medini v sosednji Savdski Arabiji, politiki, vojaki, policisti, domači in tuji novinarji, študentje ... Radovedni so bili oboji, domačini in tujci. Vojni poročevalci, ki čakajo na iraške vizume v Amanu, niso stavili, ali bo Sadam sprejel resolucijo Združenih narodov številka 1441, ampak kako bo potekala prihodnja vojna.

“Imeli bomo problem. Mi smo med Izraelom, Palestino in Irakom. Egipt je daleč. Sudan je daleč. Jemen je daleč. Libija je daleč, mi pa smo na sredini. Med dvema ognjema. Jasno je, da se hočejo Američani znebiti Sadama ne glede na ves svet. Združeni narodi so samo pretveza. Ampak tokrat ne bo šlo tako gladko, kot je šlo v Kuvajtu. Takrat Sadam ni uporabil orožja za množično uničevanje. Tokrat bodo šli Američani nad Bagdad. Sadama hočejo ubiti in on to ve. Grizel bo, kolikor bo lahko ... Težave bodo tudi v Izraelu, letelo pa bo tudi prek naših glav. Mi si ne želimo vojne, bojim pa se, prepričan sem, da bodo zaradi vsega velike težave tudi pri nas ...” je pripovedoval šestintridesetletni Khalid, ki je pred dobrim desetletjem v Jordanijo pribežal iz Jeruzalema. Palestincev je v Jordaniji veliko. Khalid si je tu ustvaril družino in ima dva otroka. Dela skupaj z bratom v lastnem podjetju in denarja je dovolj, da prehrani mlado družino. Na vprašanje, ali se bo kdaj vrnil v Jeruzalem, odgovarja: ”Ne! - v angleščini, na znanje katere je ponosen. ”Tam za nas Palestince ni več prihodnosti. Kaj naj počnem tam, če vladajo Izraelu takšni, kot je Ariel Šaron?”

Mnenje o morebitnim ameriškem posredovanju v Iraku je med prebivalci Jordanije bolj ali manj enotno. Vojne si ne želijo. Bojijo se je. Vse to je že pred časom ameriškemu predsedniku Georgeu Bushu v Ovalni pisarni z dobršno mejo diplomatske spretnosti povedal tudi jordanski vladar kralj Abdulah II. Stvari se med tem niso spremenile. Ampak kljub vsemu na letališču v bližini Amana sredi belega dneva vzletajo in pristajajo velika ameriška vojaška transportna letala. Prejšnji teden pa je bližnjevzhodno vzdušje v jordanski prestolnici in negotovost ob iraškem dogajanju stopnjevala še akcija posebnih enot jordanske policije in vojske v puščavskem mestu Maan, kakšnih dvesto kilometrov južno od glavnega mesta države. V streljanju je bilo pet mrtvih, dva ubita sta bila policista, veliko je bilo aretiranih, območje je postalo zaprta vojaška cona ... Policija je območje razglasila za “popolnoma brez orožja”. Akcija “išči in aretiraj” je trajala pet dni, aretirani pa so bili krivi zaradi suma sodelovanja pri tihotapljenju, predvsem orožja. Pripadniki razbite bande naj bi poleg tega ropali banke, trgovali z drogami in napadali študente. Svoje navidez človekoljubne dejavnosti naj bi skrivali za masko verskega in političnega prepričanja. Tako vsaj trdijo viri jordanskega notranjega ministrstva ... Mnenja neodvisnih novinarjev in analitikov so nekoliko drugačna. V ozadju so priprave na bližajočo se vojno v soseščini. Jasen signal, da se stvari lahko močno zapletejo, je bil nedavni umor ameriškega diplomata v Amanu ... Dogajanje v Maanu je bil poskus, da si oblasti zavarujejo hrbet pred nenadnimi nemiri, ki bi jih lahko sprožili oboroženi islamski skrajneži, če bodo v državo prišli ameriški vojaki.

Puščava se začne nedaleč, vzhodno od Amana. Stavbe izginejo in ostanejo le cesta, daljnovodi ter valovita, pusta pokrajina. Najprej svetli pesek, zatem temno, skoraj črno kamenje. Ob cesti veter sunkovito vrtinči prah in smeti. Promet, ki se proti notranjosti Jordanije vali iz smeri jordansko-iraške meje, je za nepoznavalca presenetljivo velik. Tovornjak za tovornjakom, kot dolga raztegnjena karavana brez konca. Trgovina ne pozna meja. Nafta prihaja iz sosednjega Iraka na kolesih ... Jordanija dobiva nafto edino iz Iraka in jordanska delegacija naj bi v Bagdadu kmalu podpisala nov letni naftni protokol. Jordanija bo zaradi morebitne vojne proti Iraku tudi ena gospodarsko najbolj prizadetih držav v območju, saj iz Iraka letno dobi več kot pet milijonov ton nafte, v zameno pa izvaža zdravila, hrano, začimbe ... Ob cesti v puščavi so velike vojaške postojanke jordanske vojske ... ograjena oporišča za tanke in letališča za vojaška letala.

Al Safavi je zadnje nekoliko večje mestece pred iraško mejo. Oaza. Nekaj deset zidanih kockastih bajt, ki se upirajo vetru v puščavi, spet vojaške postojanke, številne avtomehanične delavnice, nekaj dreves in nekaj šopov trave. Veliki podobi jordanskega kralja Abdulaha in njegovega preminulega očeta Huseina na sredi krožnega križišča. Tu sedi nekaj nezaupljivih otrok, ki se nočejo pogovarjati s prišleki. V bližini je še nekaj šotorov nomadov, nekaj bradatih beduinov in nekaj koščenih koz. Ljudi je na cesti in ob njej malo, nekaj jih poskuša odštopati v nasprotno smer ... Ti, ki se želijo vrniti domov, nekam v bližino Amana, so zaposleni v vojaškem oporišču ... “Javnega prevoza tukaj skoraj ni,” se opravičuje vojaški zdravnik. Od Al Safavija do jordansko-iraške meje je še kakšnih dvesto kilometrov ceste. Tam nekje v daljavi je meja in nove stotine kilometrov gole puščave, preden te cesta pripelje v iraško prestolnico Mnogi so prepričani, da bo prav to ena od poti, po kateri bodo že kmalu prodirali ameriški vojaki.