Misija Nemogoče

Prihod inšpektorjev Združenih narodov (ZN) v Irak v okviru akcije Unmovic je trenutna zmaga razuma nad vojaško akcijo. Britanski medicinski strokovnjaki iz organizacije Medact so objavili poročilo, ki temelji na perspektivah javnega zdravstva, da bi napad na Irak pomenil okoli pol milijona civilnih žrtev. Posledično seveda. Lakota, bolezni, možnost državljanske vojne ... ali pa celo resen regionalni spopad, ki bi terjal milijone življenj. Usoda je torej v rokah inšpektorjev ZN in njihovih odkritij. Uspešna in verodostojna misija naj bi ohladila razgrete ameriške glave, ki bi Irak najraje takoj izbrisale z zemeljskega obličja. Toda inšpektorje v Iraku čaka svojevrstna bitka. Prava misija Nemogoče. Njihova vloga bo enaka vlogi vojaških specialcev ali pa detektivov posebnih policijskih enot, ki bodo morali po mezopotamskih prostranstvih iskati sledi jedrskega in biološkega orožja ter skrivne laboratorije in tovarne, ki naj bi proizvajale orožja za množično uničevanje. Iračani trdijo, da gre za izmišljotine, vohuni in na Zahod prebegli Iračani pa trdijo ravno nasprotno. Na prvi pogled se zdi naloga za nekaj sto inšpektorjev kot iskanje igle v senu. Da bi bila naloga še težja, morajo prvo poročilo oddati že v roku dveh mesecev. Tretja velika ovira so Iračani sami. Če imajo res naprave za izdelovanje orožja za množično uničevanje, so zagotovo izurili tudi specialce za zakrivanje sumljivih naprav ali objektov pred inšpekcijo.

Številni vojaški analitiki so bili mnenja, da bi bila sedanja vojna v Zalivu povsem drugačna, kot je bila tista v začetku devetdesetih. Izmed vsega izstreljenega arzenala je bilo le deset odstotkov vodenih izstrelkov. Sedaj naj bi jih bilo najmanj 90 odstotkov. Prav toliko se najbrž misija Unmovic razlikuje od zadnje misije inšpektorjev ZN v Iraku, ki so bili tam nazadnje pred štirimi leti. Njihova takratna oprema in način dela sta skorajda neprimerljiva s sedanjo opremo in novim načinom delovanja. Kljub temu so že takrat želi določene uspehe, ko so razkrili in demolirali naprave za razvoj jedrskega orožja, zgrajene v osemdesetih letih. Ali pa ko so blizu Bagdada odkrili plinske centrifuge za proizvodnjo oplemenitenega urana. Tedanja iraška inšpekcija je bila kljub vsemu precej okorna. Inšpektorji so zbirali vzorce in jih pošiljali v različne laboratorije v ZDA in v Evropo. Velikokrat se je zgodilo, da so eni testi pokazali nekaj, drugi nekaj drugega in nastala je popolna zmeda. Poleg tega so bile hitrosti prenosa podatkov kot možnosti komunikacije veliko manjše, kot to omogočajo nove tehnologije. Ključni dejavnik sedanje misije naj bi bila tudi hi-tech oprema, s katero so opremili tokratno misijo ZN v Iraku. Na njihovi tajni listi naj bi bilo med 700 in 800 potencialnih ciljev, ki se jih bodo lotili s posebnimi detektorji, različno analitično opremo ter vse skupaj ves čas nadzirali z digitalnimi kamerami nove generacije.

Ključni vodič Unmovicovih inšpektorjev bodo vohunski sateliti. Ti so sposobni slikanja objektov, tovarn, skladišč z veliko resolucijo, veliko večjo natančnostjo, kot smo navajeni prikazanih satelitskih posnetkov, narejenih s komercialnimi sateliti. Toda posnetki sumljivih lokacij bodo le vodilo. Za preiskave notranjosti Sadamovih palač, skladišč, tovarn in drugih sumljivih območij bodo ZN-jevi preiskovalci opremljeni s številnimi novo razvitimi napravicami, ki omogočajo ključne analize že med samo preiskavo. Ena od takšnih napravic je Ranger. Detektor v velikosti žepne svetilke s sposobnostjo zaznavanja žarčenja gama. Slednja pomeni alarm, da so v okolici radiokativne snovi. Druga ključna napravica je Alex (alloy expert), prenosni detektor različnih zlitin. Detektor v velikosti manjše motorne žage lahko v nekaj trenutkih analizira sestavo različnih materialov in opozori na tiste, ki bi bili lahko uporabljeni pri izdelavi jedrskega orožja. Recimo opozori na prisotnost večjih količin bakra. Če bi iraški jedrski fiziki na skrivaj uporabljali klorovodikovo kislino za proizvodnjo uranovega heksaflourida, bi bili prisiljeni uporabljati velike bakrene kotle in tanke. Hanna je ročni analizator, ki lahko v petnajstih minutah odkrije prisotnost klic antraksa, kuge ali črnih koz, ki naj bi jih imeli po poročilih ameriških vohunov v posesti Iračani. Med pomembnejšimi pripomočki so tudi posebni prenosni radarji, ki lahko zaznajo skrite materiale, globoko zakopane pod zemeljsko površino (do 30 metrov). Na vseh preiskanih in nepreiskanih območjih pa bodo nameščene najnovejše digitalne kamere, odporne proti vsem vrstam motenj, namernih in nenamernih. Z njimi bodo lahko neprestano nadzirali vsa sumljiva območja, pred inšpekcijami in po njenem odhodu. Nove tehnologije pa seveda niso vse. Vsi inšpektorji, ki bodo nameščeni v Iraku, so morali skozi zelo naporno urjenje. Sposobni morajo biti zaznavanja slehernih sumljivih malenkosti. Recimo sveže popleskanih sten v sumljivih objektih. Ali pa že na prvi pogled ugotoviti, da kakšne naprave in oprema v določenem prostoru nimajo kaj iskati.