Celjski fantom

V medijih se ne pojavlja, tudi v javnosti redko. Je nedvomno ameriška zgodba o uspehu. Od slabo plačanega prodajalca vijakov do trgovskega magnata. Čista hollywoodska zgodba o uspehu, le s to razliko, da za časopise ali televizije še ni dal nobenega intervjuja, objavljenih pa je bilo le nekaj njegovih fotografij, praktično iz domačega arhiva. Nekaj takega kot Keyser Soze, človek, ki ga vsi poznajo, pa nihče ne ve, kdo je. Kdo je človek, čigar ime kupci izgovarjajo vsak dan? Celjski fantom in celjski grof?

Marsikdo sploh ne ve, da se pod blagovno znamko Tuš skriva priimek lastnika, Mirka Tuša, človeka, o katerem ni zgodb in fotografij niti v družabnih kronikah največjega kronista vseh kronistov, Aleksandra Lucuja. Tudi naš poskus, da ga zvabimo v primež, se je seveda izjalovil, zato smo si v zgodbi o fantomskem poslovnežu pomagali z nekaj objavljenimi članki v gospodarskem tisku ter pogovori z ljudmi, ki Mirka Tuša bolj ali manj dobro poznajo. Vendar se tudi njim ni posebno razpletal jezik, kaj šele, da bi bil kdo pripravljen forvardirati njegovo številko mobitela, da bi nam osebno povedal, da se z radovedno javnostjo pač ne pogovarja. "Tudi če ti jo dam, se ne bo oglasil, ker ne bo vedel, kdo ga kliče," se je opravičeval znanec, ki občasno prijateljuje s trgovskim mogotcem. "Tip je car," je bil najpogostejši odgovor vseh sodelujočih v igri. "Daj, povej mi kaj o Mirku Tušu," pa naše večno ponavljajoče se vprašanje.

Adrenalin

Ima 44 let. Znamenje: rak. Ločen in ponovno poročen s Tanjo, soavtorico zgodbe o uspehu in direktorico marketinga v firmi Engrotuš. Oče treh otrok. Bivališče: Lokrovec pri Celju. Adrenalinski odvisnež. Ko ne upravlja s svojim rumeno-zelenim imperijem, na leto si menda vzame 100 dni dopusta za razvedrilo in rekreacijo, se predaja užitkom. Ljubi hitrost in tveganje. Frendi, ki so sodelovali pri njegovih podvigih, pravijo, da si vedno upa čez. Tako v poslu kot na nebu, morju in zemlji. Skače s padalom, surfa, smuča, borda, jadra z motornim zmajem, po Pohorju se preganja s hitrostnimi motornimi sanmi, ki letijo več kot 100 kilometrov na uro. Z motorjem hodi redno dirkat na stezo na Grobniku, v zasebnem življenju pa tišči srebrnega porscheja 911 carrero 4, ki ga je za en dan kot premijo za neko nagradno igro posodil nagrajencu. Zadnjega podviga se je lotil skupaj s svojim prijateljem, tudi mega poslovnežem Jurijem Schollmayerjem, s katerim sta s helikopterjem odšla smučat na vrh šesttisočaka Elbrus na Kavkazu.

"Zanj je vse to igra, kot monopoli. Je izredno zagnan in stremi k temu, da se širi," trdi eden izmed ljudi, ki je sodeloval s Tušem pri enem izmed njegovih projektov. Eden izmed razlogov, da se mu je sistematično več kot 10 let uspelo izogibati kakršnikoli publiciteti, naj bi bil tudi v tem, da se ravna po pravilu mnogih biznismenov, ki trdijo, da jim z vsakim javnim nastopom pade delnica. Drugi trdijo, da ima preprosto averzijo do prepoznavnosti in se zato raje giblje v krogu svojih prijateljev. Ponavadi ne prihaja niti na otvoritve svojih trgovin, če pa že pride, pride takrat, ko se vsi tisti, ki bi mu utegnili zagreniti življenje s kakšnim vprašanjem ali fotoaparatom, že spokajo in si sam v miru s svojimi prijatelji ogleda svojo novo stvaritev. Prišel ni niti na lansko podelitev nagrad gazela za najhitrejše rastoče podjetje v Sloveniji. Zato pa je prišel na otvoritev novega kompleksa Planet Tuš (trgovski center z multikinom na 28.000 kvadratnih metrih s 1000 brezplačnimi parkirnimi mesti, seveda s hipermarketom Tuš ter še 45 trgovinami in 7 gostinskimi lokali, vanj pa je vložil skoraj 4 milijarde tolarjev), ki se je odprl pred dnevi v Celju, vendar spet ne takrat, ko so ga vsi pričakovali. Kljub temu da je bila informacija, kje bo nevidni lastnik, ki sva jo z Denisom dobila, točna, nama ga ni uspelo dobiti v objektiv. Zato pa so ga čisto po naključju ujeli v kamero poptevejevci, ki pa menda sploh niso vedeli, da gre za najbolj iskanega trgovca v državi. Za njegovo čudežno izginotje pred nama rahlo sumiva šefa njegove varnosti, s katerim sva se čisto slučajno zapletla v pogovor, ko sva iskala izmuzljivega Tuša. Kljub temu obstajajo ljudje iz "stroke" ki so dobili priložnost za klepet s skrivnostnežem. "A pogovor je imel tudi jasno zahtevo, ki jo moram spoštovati, namreč da ne želi ničesar v stilu: Mirko Tuš je rekel:" ... " In jo tudi razumem, kajti Mirko Tuš je zelo neposreden v ocenah ljudi in dogodkov, je človek nediplomatskih trditev in trdih sklepanj, skorajda mladeniško previhrav v bistrih poenostavitvah, zelo temperamenten sogovornik, ki mu ni žal stopiti čez rob mehkobne uglajenosti, ki je tako pogosta pri poslovnih ljudeh, kadar se morajo srečati z javnostjo. Je človek drugačnega kova, kot jih srečujem med našimi menedžerji. Je nenavaden za ta prostor in vsekakor se mora zelo dobro zavedati, da mu njegov slog ne bi prinašal prednosti, vendar o tem noče govoriti, zateka s h krilatici, da hoče obdržati svojo zasebnost, da noče biti javni človek, da si noče nakopati še dodatnih pritiskov, ki jih ima že zdaj dovolj ali še čez," je v Managerju zapisal eden izmed redkih novinarskih kolegov, ki se je imel priložnost z njim srečati na štiri oči.

Imperij

Tuš je svoj prvi kamenček v mozaik položil daljnega leta 1989 še v času tranzicije. Dobro obveščeni pravijo, da je zmedo na trgu v tistih časih dobro izkoristil. Prej je služboval v nekdaj paradnih konjih celjske socindustrije, Merxu in Kovinotehni. Kako je prišel kot prodajalec najnižjega ranga do kapitala za svojo prvo trgovino, ne ve praktično nihče. Eni pravijo, da je dobro izkoristil luknje na tržišču z embalažo, drugi, da je začel iz Avstrije uvažati poceni robo in jo prodajati v svojem diskontu. Trgovina v Slovenskih Konjicah je prinašala dobiček, picerija, ki jo je postavil, pa izgubo, zato jo je tudi prodal. Tuš naj bi svoj prvi milijon mark zaslužil dokaj hitro, še hitreje pa naj bi ga zapravil, zato naj bi tudi trajalo skoraj tri leta, da je odprl svojo naslednjo trgovino. Med znanci menda večkrat poudari, da za uspeh nikakor ni kriv sam, ampak tudi njegova življenjska sopotnica Tanja. Po hčerki Aneti pa je celo imenoval svojo blagovno znamko skoraj stotih proizvodov, od konzerv do oglja za žar, katere sicer izdelujejo znana slovenska podjetja, od Droge do Žita, sok pa mu izdelujejo Avstrijci, ker so veliko cenejši od domačih proizvajalcev. Prvih deset trgovin je postavil še kot samostojni podjetnik, leta 1993 pa kupil tudi prvo podjetje. Kompleks stare celjske mlekarne je uredil v prodajalno na debelo, že naslednje leto pa štiri nove trgovine. Tušev zeleno-rumeni logo s tremi zvezdicami se je pričel širiti po Sloveniji. Nizke cene, popusti na blagajni, če si kupil kaj več, ter dnevne akcije so začele polniti njegove trgovine. Čeprav so bile trgovine bolj asketske, so bile police dobro založene. Predvsem slovenski izdelki so dosegali astronomsko nizke cene. "V Tušu so slovenski izdelki res poceni, uvožene pa se bolj splača kupovati v Leclercu. To, da lahko v teh časih dobim pivo v Tušu za 99 tolarjev, je noro," mi je pred kratkim razlagal frend, ki je ljubitelj nakupovanja v akciji. Tudi direktor Leclerca je še pred tem, ko je v Ljubljani odprl prvo štacuno, na vprašanje novinarjev, če ve, katera je najcenejša slovenska trgovina, kot iz topa ustrelil, Tuš. Slogan, minimalni stroški, maksimalna prodaja je začela prinašati kupe denarja, iz s.p-ja je nastalo podjetje Engrotuš. Leta 1996 je Tuš nabavil večinski delež celjskega tekstilnega trgovca Metro, ki ima tekstilne trgovine v Celju in je večinski lastnik kranjskega podjetja Kokra, ki je obenem tudi solastnik blagovnice Globus v Kranju, in kompleks propadlega Blagovnega centra Merx Celje. Štiri leta pozneje je podjetje že ustvarilo 27 milijard tolarjev prodaje, dobiček več kot milijardo in več kot 32-odstotni kapitalski donos. V lasti je imel 22 supermarketov, pet drogerij, center cash and carry ter 29 franšiznih trgovin. Leta 2001 je Tuš odprl že svojo 32. trgovino, zraven pa kupil še Celjske kinematografe. Govori pa se tudi, da naj bi nekje v Zasavju v svoji tovarni šival našitke in uniforme za slovensko vojsko. "Naša strategija ni odpiranje novih mega centrov, kot so Mercatorjevi, Sparovi ali Leclercovi hipermarketi. Usmerili smo se v supermarkete s prodajno površino od 600 do 1000 kvadratnih metrov. Ugotovili smo, da je to premalo izkoriščena vrsta prodaje, financiramo pa se izključno z lastnimi sredstvi in dolgoročnimi krediti," je pred časom razlagal direktor podjetja Aleksander Svetelšek, ki je prevzel Tuševo direktorsko mesto in s tem tudi pokasiral vse stike z mediji in javnostjo.

Govoric, kdo dejansko upravlja s podjetjem, je veliko. Nekateri menedžerji trdijo, da za tako veliko stvarjo nikakor ne more stati zgolj en sam človek. Največkrat se omenja avstrijska trgovska hiša Billa, ki naj bi zakoncema Tuš pomagala graditi trgovine, predvsem pa naj bi bila glavni porok za vse Tuševe kredite. To naj bi dokazovalo tudi to, da Avstrijci, ki so se že kar udomačili na sosednjem Hrvaškem, nimajo niti ene trgovinice v Sloveniji. Tuševi uslužbenci so govorice zanikali, priznali so pa, da so njihove trgovine po videzu takšne, kot jim je svetoval arhitekt, ki dela tudi za Billo. Krog, ki je bolj blizu samemu Tušu, pa pravi, da je skrivnost njegovega uspeha v izredno dobri racionalizaciji stroškov, izbiri pravih ljudi, pogumu lastnika ter izredno zvestih delavcih, ki naj bi bili za svojo zvestobo podjetju tudi dobro nagrajeni. Govorilo se je, da so vodilni kadri za novo leto pred leti dobili mercedese. Skrivnost naj bi bila tudi v izpopolnjenem sistemu distribucije po vsej Sloveniji in skladiščenju, vzor pri sistemu maloprodaje pa so si spet sposodili pri Billi.

Letos je Mirko Tuš nabavil še enega nekdanjega paradnega konja celjske industrije, Libelo, ki je bila v stečaju od leta 1995 in kjer namerava urediti poslovne prostore, na glas pa se že šepeta, da namerava že v prihodnjem letu bombardirati Slovenijo s kitajskimi artikli, ki naj bi cene določenih izdelkov spustile res na minimalno raven.

Sicer velik ljubitelj športa za zdaj, čeprav so ga menda že pošteno vlekli za rokav, še ni šel po stopinjah svojega adrenalinskega prijatelja Schollmayerja in začel vlagati v šport. Razen generalnega sponzorstva državnega prvenstva v cestnem kolesarstvu doslej še ni prevzel pokroviteljstva nad kakšnim športnim klubom, zato pa kot sponzor in donator sodeluje pri mnogih dobrodelnih akcijah, eni izmed uslužbenk pa celo štipendira hčer. Je tudi sponzor tekmovanja v rolanju in kolesarskega vzpona na Celjsko kočo, za katerega je lastnik potreboval dobre pol ure, le nekaj minut več, kot je rekord proge. Politika ga za zdaj še ne zanima, kljub temu da so ga pred leti povezovali s Podobnikovo SLS. Letos je, kot pravijo bolje obveščeni v občini, s premišljeno lansirano novico, da se bo potegoval za župana Celja (zgodbi mnogi tako ali tako niso verjeli, saj bi s tem moral poleg priimka pokazati tudi svoj obraz, ki ga tako uspešno skriva), dosedanjega župana Šrota dovolj nežno opozoril, naj zniža komunalne takse, saj je njegov Engrotuš praktično edino podjetje v Celju, ki res prinaša dobiček, če ne bo šlo drugače, pa bo sedež svojega podjetja preselil v Ljubljano.