Kar naj me zaročajo z ženskami!

Nekoč ste omenili, da vas ljudje, ko vas hočejo žaliti, opišejo kot "tisti harmonikar iz Valjeva", kar je povezano s tem, da ste leta 1984 v najstniških časih v Parizu osvojili naslov zlate harmonike Evrope ...

O ja, to zelo radi rečejo, a me niti približno ne prizadene, saj se lahko na tak način nate spravi samo tipičen ljubosumen ortodoksen kmetavz. Harmonika je narodni inštrument ne samo moje domovine, temveč tudi Francije, Rusije in še kakšne velike države, in če moji nasprotniki niso sposobni spraviti skupaj nič bolj uničujočega kot harmonikar iz Valjeva, moram reči, da mi to lahko samo godi. Neprimerno bolj me žali, če se kaki nestrokovnjaki na sebi lasten kvazistrokovnjaški način lotijo kritike moje glasbe. Kljub vsemu sem fakultetno izobražen glasbenik, ki je v muziki že svojih sedemindvajset let, potem pa se name takole spravi neki žlampač piva, ki so ga iz tega ali onega razloga postavili na mesto recenzenta ali celo urednika ... Komentirajo glasbo, ne da bi pri tem sploh vedeli, kaj je glasbeni stavek, za svojo glavno kvalifikacijo pa štejejo to, da so si pustili rasti brado, da pijejo pivo in da se že pet dni niso okopali, ker je to rock, ker je to ... jazz. No, to me pa resnično žali.

Meni treba sto jarana / vino, žena i kafana / šta će meni više od togaaaaa? ponosno prepevate v enem svojih zadnjih odličnih hitov v duetu s Harisom Đinovićem. Ste to res vi ali za pravo srečo vseeno potrebujete še kaj več?

A, prav tega me je naučil Haris s svojim življenjskim zgledom, saj on ta slogan v resnici živi. To je v resnici ena najbolj optimističnih pesmi, ki vlije elana še tako nerazpoloženemu človeku. Haris je precej bolj življenjski od mene, saj je pač toliko starejši ... ee, čeprav spet ne toliko, da ne bo zdaj užaljen!

Je na vaši sceni sploh mogoče resnično uspeti, ne da bi imel pevec za sabo jekleno zaslombo TV Pink?

Pink je pri nas vsekakor neverjeten sociološki fenomen: ko ljudje prek malih oglasov prodajajo hišo, morajo poleg lokacije, kvadrature in drugih bistvenih podrobnosti nujno navesti tudi hvata Pink, drugače jo bodo neprimerno težje prodali. Gre za mlado, liberalno televizijo, ki je ključ do uspeha našla v zagotavljanju tega, da je ljudem doma lepo, da ima televizijska slika neki pozitiven vpliv na sobo, že če zvok sploh ni vključen, da je torej celo kot neka dodatna dekoracija interiera ... Sam v oddajah pravzaprav nastopam razmeroma redko, saj se mi zdi, da me odlično zastopa množica mojih spotov, kar pa se tiče vseh tistih pogovornih oddaj, se navadno oglasim takrat, ko imam kaj povedati.

Kar se tiče videospotov, v njih menjate različne persone hitreje kot, sodeč po medijskih tračih, v resničnem življenju menjavate lepotice. Dve najočitnejši bi se zdeli napol toy-boy, napol mačo zapeljivec in nežni opeharjeni introvertiranec. Katera je bolj v skladu z resničnim, vsakodnevnim Željkom?

Kakor kdaj, sem totalno nestalen človek. Neprestano se spreminjam in eksperimentiram, iz sekunde v sekundo. Včasih se mi zdi, kot da so to neki ... simptomi.

Če pogledamo celotno glasbeno produkcijo, ki jo rola Pink, pade v oči, kako neverjetno žalostna je ta glasba v izhodišču. Maltene vse pesmi ali vsaj tako rekoč vsi veliki hiti opevajo globoke osebne tragedije, nikoli ponovno zlepljiva srca, nezaslišana izdajstva in naravnost epsko patnjo. Kako to, od kod ta obsedenost z bolečino?

V bistvu smo narod, ki se ob vsem tem jadu dejansko veseli, ki lahko totalno raja na besedila o tem, kako si nekdo reže žile. Kaj pa vem, morda nas ti stihi spominjajo na neka resnično neznosna obdobja v naših življenjih in smo lahko potem navdušeni, da nam je uspelo nesreči pobegniti, da smo jo premagali, da nam je zdaj bolje ...

In koliko je pri vsem tem prvinskega mazohizma?

Pazi, nekaj malega je mazohista tako ali tako prav v vsakem, poglej samo tjale čez mizo mojega menedžerja: pade z osemdesetih metrov in preživi, čez deset dni pa že poskuša z roko razbiti neka vrata ... Balkanski sindrom. Nekateri manj, drugi več, nekateri skozi muziko, drugi drugače.

Lahko, glede na to, da ste ta trenutek morda celo top zvezda vaše estrade, zaradi tega živite zares zvezdniško življenje, na najvišji nogi, nema da nema ...?

Lahko, čeprav moram pri tem nujno dodati, da je v Srbiji kult zvezd padel zelo nizko, verjetno tudi zato, ker nas je povsod polno, v medijih in na ulici. Takoj ko prečkaš mejo, ko zaideš v Bosno ali Makedonijo, pa tudi recimo k vam, kar naenkrat dobiš precej bolj mitske proporce, to pa mi, priznam, v bistvu kar prija. Kar se tiče velike noge, je po svoje velika, vendar ima človek, če želi početi top reči, tudi top stroške, tako da živim lepo, vendar spet ne tako zelo ... ekstra.

Komentatorji radi poudarjajo nasprotje med parado spotovskega in studijskega kiča in šokantno dejansko bedo vsakdanjega življa, ki postane očitna že v trenutku, ko človek odpre izhodna vrata TV Pink in se odpravi na ulico ...

Pink obožuje sedemdeset odstotkov prebivalcev države in ga torej res ne moremo tako z lahkoto označiti za totalen kič, saj bi s tem za kičaste označili sedemdeset odstotkov Jugoslovanov. Pa tudi tista beda, tudi ta oznaka ne more biti ustrezna, saj ljudje živijo povsem normalno življenje, ki se ves čas izboljšuje. Vsi skupaj gremo naprej.

Še en stereotip, ki ga pri nas goji marsikateri gledalec in poslušalec, bi bil ta, da ima v vašem poslu še vedno občuten vpliv "mafija", torej organizirani kriminal na najnižji, pa tudi na nekoliko višji ravni. Koliko je v tem resnice?

Ma kje pa, to je pri nas stvar daljne preteklosti, nekdanje Jugoslavije. Danes vladajo kupci in njihov okus, skozi bo šlo samo tisto, kar je v njihovem interesu, drugo ne. Ljudstva ne moreš prevarati, zato je pri nas vedno več čistega profesionalizma.

V zadnjem času je mogoče na jugoslovanskih glasbenih kanalih opaziti zelo očiten vdor hrvaških avtorjev, najprej Severine, potem pa z vse večjo frekvenco tudi vseh Grašov, Alk in celo Oliverjev Dragojevićev. Se domači izvajalci pri tem počutite kakorkoli ogrožene?

Ne. Čeprav so zdaj po novem med nami meje, še vedno poslušamo isto glasbo in se smejemo istim vicem. Še toliko bolj vesel sem bil, ko sem slišal, da so začeli po novem tam končno vrteti tudi mojo glasbo, čeprav bom kljub nekaterim ponudbam s koncertom vseeno raje še počakal.

Koliko prodanih vstopnic bi šteli za uspeh na obeh koncertih, v Celju in Ljubljani?

Ma kaj vem, po eni strani se čutim nagrajenega že z vsem tem zanimanjem, na katerega sem naletel pri vas, z vsemi temi pozitivnimi vibracijami, kar pa se tiče številk ... Vprašajte mojega menedžerja, to je tisti tamle čez mizo, z obvezano roko ... Koliko? Tri in šest? No, slišali ste ga, v Celju tri tisoč, v Ljubljani šest. Eto, toliko.

V Sarajevu ste najprej vztrajno zavračali ponudbe manjših koncertnih prizorišč, da ste lahko nazadnje vendarle nastopili v večji dvorani, kjer ste potem zbrali šest tisoč Sarajevčanov in s tem po svoje ponižali svetovno zvezdo Gorana Bregovića, ki jih je nekaj tednov pred vašim nastopom v istem prostoru zbral slabih tri tisoč. Nasploh pravite, da vas zanimajo samo top projekti in največja prizorišča. Ste tudi pri nas najprej zavrnili kakšne manjše ponudnike?

Pa ja, seveda sem nekaj ponudb najprej zavrnil, predvsem zato, ker se mi preprosto še ni zdelo, da bi bil že pravi čas za nastop. Zdaj imam za sabo dovolj plošč in dovolj hitov, da se lahko ustrezno predstavim slovenski publiki, s tem pa sem si, normalno, priboril tudi pravico nastopanja na ustreznem prizorišču.

Je res, da sodi med vaše bolj goreče oboževalce zloglasni beloruski predsednik Sergej Lukašenko?

Ha ha, v bistvu je res, še toliko bolj pa je bilo to res pred štirimi ali petimi leti, ko sva se redno videvala po različnih festivalih in se je na mojem repertoarju znašla tudi kakšna njihova šansona.

Kateri je vaš najljubši trač, ki ste ga slišali o samem sebi?

Da sem kupil letalo. Ko so me potem vprašali, ali je to res, sem jim v šali odgovoril, da vsekakor in da sem si v resnici kupil dve. Po državi se je potem kot požar razširila vest, da imam eno letalo za domače in drugo za inozemske lete. Čista blaznost. Poleg tega me kar naprej zaročajo z nekimi dekleti, ampak to je v redu, to je super!

Zakaj je to super?

Ha, tisočkrat bolje, kot če bi me kar naprej zaročali z nekimi moškimi!