Če razumete, se gotovo motite!

Busheve nelogičnosti so postale splošno sprejemljive

Ko se je Amerika utapljala v najhujših korporativnih škandalih, ko so borzni tečaji padali in ko je brezposelnost vse bolj naraščala, je George Bush sklenil, da bo temu naredil konec. V krajših razmakih je priredil nekaj proslav, na katerih je lahko - ob neposrednem prenosu, se razume - govoril o ekonomiji, bolje rečeno, o tem, kako bo rešil ekonomijo, toda po vsakem njegovem "ekonomskem govoru" so borzni tečaji še dodatno padli. Potem so mu svetovalci očitno rekli: glej, George, vsakič, ko odpreš usta in spregovoriš o ekonomiji, gre ekonomija še bolj k vragu, zato je bolje, da o ekonomiji ne govoriš več. In Bush je začel raje govoriti o vojni, Iraku in Sadamu. Ne da je s tem znižal brezposelnost, huh. In ko je nedavno, 5. decembra, Busheva administracija sporočila, da je brezposelnost spet poskočila, so borzni tečaji padli - no, ko so takoj zatem sporočili, da je Bush odpustil svoj sloviti ekonomski tandem, finančnega ministra Paula O'Neilla in ekonomskega svetovalca Lawrencea Lindseyja, sicer direktorja Nacionalnega ekonomskega sveta, so borzni tečaji spet poskočili. Heh, borzni tečaji bi morali dodatno pasti, ker sta se dolgi vrsti brezposelnih pridružili še dve osebi. Kaj je rekel Bush? Nič, obema se je zahvalil, ker sta "nacijo popeljala iz recesije in nazaj v obdobje gospodarske rasti". Točno, tudi po tej Bushevi izjavi bi morali borzni tečaji pasti - hej, le 5 minut po objavi poročila o nezadržnem in katastrofalnem naraščanju nacionalne brezposelnosti je svoja odpuščena ekonomista razglasil za rešitelja recesije!

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Ko se je Amerika utapljala v najhujših korporativnih škandalih, ko so borzni tečaji padali in ko je brezposelnost vse bolj naraščala, je George Bush sklenil, da bo temu naredil konec. V krajših razmakih je priredil nekaj proslav, na katerih je lahko - ob neposrednem prenosu, se razume - govoril o ekonomiji, bolje rečeno, o tem, kako bo rešil ekonomijo, toda po vsakem njegovem "ekonomskem govoru" so borzni tečaji še dodatno padli. Potem so mu svetovalci očitno rekli: glej, George, vsakič, ko odpreš usta in spregovoriš o ekonomiji, gre ekonomija še bolj k vragu, zato je bolje, da o ekonomiji ne govoriš več. In Bush je začel raje govoriti o vojni, Iraku in Sadamu. Ne da je s tem znižal brezposelnost, huh. In ko je nedavno, 5. decembra, Busheva administracija sporočila, da je brezposelnost spet poskočila, so borzni tečaji padli - no, ko so takoj zatem sporočili, da je Bush odpustil svoj sloviti ekonomski tandem, finančnega ministra Paula O'Neilla in ekonomskega svetovalca Lawrencea Lindseyja, sicer direktorja Nacionalnega ekonomskega sveta, so borzni tečaji spet poskočili. Heh, borzni tečaji bi morali dodatno pasti, ker sta se dolgi vrsti brezposelnih pridružili še dve osebi. Kaj je rekel Bush? Nič, obema se je zahvalil, ker sta "nacijo popeljala iz recesije in nazaj v obdobje gospodarske rasti". Točno, tudi po tej Bushevi izjavi bi morali borzni tečaji pasti - hej, le 5 minut po objavi poročila o nezadržnem in katastrofalnem naraščanju nacionalne brezposelnosti je svoja odpuščena ekonomista razglasil za rešitelja recesije!

To ni logično, boste rekli. Prav narobe - to je logično. Zakaj? Ker ni logično. Nelogičnost je Bushevo srednje ime. Bush, prvi dadaist 21. stoletja, se izraža s paradoksi, lapsusi in non sequiturji - in to je zdaj že povsem sprejemljivo. Samo pomislite, kaj vse je Bush rekel - in bil kljub temu izvoljen. Kaj vse je rekel - in kljub temu ohranil visoko podporo. In kaj vse je rekel - in kljub temu dobil kongresne volitve. Vseeno je, kaj reče. Mirno lahko jeclja in brblja - tudi brbljanje je namreč le izraz njegove "odločnosti". Zato ne preseneča, da so mediji poudarjali, da je Bush oba modela, O'Neilla in Lindseyja, odpustil "brutalno". Ne, tega jima ni povedal osebno, ampak je to opravil daljinsko, hja, z distance, hladno in neusmiljeno, no - "odločno". Ne, z njima se ni sestal, niti jima ni pred tem poslal signala, da se ju hoče znebiti, ampak je poslal nagle sle, eksekutorje... ee, "specialne enote". Z njima je opravil tako, kot govori, da bo opravil s Sadamom. Ta "quick dispatch", kot so Bushevo operacijo krstili mediji, je bil verzija naglega sodišča. Ergo: odpust "ekonomskega tandema" je bil demonstracija Busheve "odločnosti". Še več, če ste hoteli, ste lahko sporočilo razumeli tudi takole: če je Bush že s svojima človekoma obračunal tako "odločno" in "brutalno", kako bo potem obračunal šele s Sadamom Huseinom, ki mu ne pomeni nič! Šlo je za efekt, ne za vsebino - Bush je namreč le teden dni kasneje mirno pustil, da družba United Airlines zleti v stečajni prepad in da s tem ustvari novo armado brezposelnih.

Ja, precej ironije je v tem, da je Bush svoja glavna ekonomista poslal med brezposelne, toda le toliko, kot je ironije v tem, da je Bush - okej, via Tony Blair - na lepem in z blaznim pompom objavil "dosje" o Sadamovih kršitvah človekovih pravic. Da je bilo to storjeno le zaradi efekta, da je šlo za čisto propagandno dejanje, da se je skušalo s tem relativizirati delo inšpektorjev, ki preiskujejo Sadamove arzenale, laboratorije in palače (vidite, četudi inšpektorji ne najdejo nobenega orožja za množično uničevanje, imamo še vedno razlog za invazijo na Irak!), da se je skušalo s tem omehčati protivojno razpoloženje Evrope, ki je zelo občutljiva na kršitve človekovih pravic, in da ta "dosje" ni povedal nič novega (vse je bilo že stokrat premleto), ni dvoma. Milo rečeno, objava tega "dosjeja" v času velikega in ključnega mednarodnega inšpeciranja Sadamove orožarne je bila absurdna, hja, tako rekoč nelogična, še toliko bolj, ker so pri tem storili tudi najbolj nelogično izmed nelogičnih reči - kazali so otroke, ki so umrli, ko je Sadamova vojska leta 1988 z biokemičnim orožjem napadla kurdsko mesto Halabja. Kaj je tu nelogično? Tole: zamolčali so, da je Sadamu biokemično orožje dostavljala Amerika, jasno, tajno in ilegalno (oh, pa VB tudi!), da so Američani vnaprej vedeli, da bo Sadam to orožje uporabil proti Kurdom, in da so Američani skušali potem napad na kurdsko mesto prikriti ter ga celo pripisati Iranu. Nelogično, ne. In seveda, nihče ni niti zdaleč omenil, da je Pentagon sredi šestdesetih v okviru "Projekta 112" izvajal teste z biokemičnim orožjem kar doma, v Ameriki - Aljasko, Havaje, Florido in Maryland je zasul z bakterijami in živčnimi plini a la sarin in VX.

Oh, nelogično je kakopak tudi to, da so bushiji kršitve človekovih pravic spet opazili le v Iraku, ne pa tudi v svojih zaveznicah, kot so Savdska Arabija, Pakistan, Turčija in srednje-azijske "naftokracije". Nelogično je to, da je Bush zahteval, da Sadam sprejme inšpektorje, zdaj pa pravi, da bo Irak napadel, četudi inšpektorji ne bodo ničesar našli. Nelogično je to, da Bush pravi, da spoštuje odločitve Združenih narodov, zdaj pa hoče izsledke Združenih narodov preprosto ignorirati - še huje, namiguje, da Združeni narodi v Iraku niso sposobni najti orožja za množično uničevanje. Le malo manjka, da bi rekel: hej, vem, da ga imajo - saj smo jim ga mi poslali! Iščite! Bushiji so šli celo tako daleč, da so menda inšpektorje Združenih narodov silili, da naj ugrabijo kakega iraškega znanstvenika, ki bo lahko potem kronska priča! Nelogično? Pa kaj? Nelogično je logično. Svet je Bushu že lani sporočil: tvoj unilateralizem je nesprejemljiv! In glejte, kaj se dogaja zdaj: splošno sprejemljive so postale Busheve nelogičnosti.

In Busheve nelogičnosti so res hude. Huda: za zbiranje republikanskih glasov v kongresu bo zdaj skrbela Katherine Harris, nekdanja državna sekretarka Floride, ki se je hudo kompromitirala s floridskim štetjem glasov. Hujša: Trent Lott, republikanski senator, ki trdi, da je homoseksualnost "greh" (tako kot "alkoholizem" in "kleptomanija"), in simpatizer "belih supremacistov", ki je nedavno oznanil, da Amerika ne bi imela težav, ki jih ima, če bi leta 1948 za predsednika izvolila Stroma Thurmonda, znanega rasista, bo po novem vodil senat. Najhujša: Bush je za šefa neodvisne komisije, ki naj bi preiskala ozadje napada na ZDA (kaj se je v resnici zgodilo, kdo je zatajil, bi bilo to mogoče preprečiti ipd.), postavil Henryja Kissingerja, nekdanjega Nixonovega in Fordovega zunanjega ministra, topilca ameriško-sovjetskih in ameriško-kitajskih odnosov, Nobelovca in peacemakerja, ki je Nixonu redizajniral vietnamsko vojno, superviziral tajno bombardiranje Kambodže (1970) ter podprl krvavo rušenje demokratično izvoljenih vlad v Bangladešu (1971) in Čilu (1973), indonezijsko krvavo invazijo na Vzhodni Timor (1975), krvave čistke fašistoidne hunte v Argentini (1976) in zloglasno Operacijo Kondor, tajno eksekutorsko alianso južnoameriških hunt, ki so v sedemdesetih ugrabljale in pobijale politično opozicijo. Koga pa, če ne Henryja, fana državnega terorja, ki ga iščejo tožilci mnogih držav (Čile, Španija, Francija itd.)! Logično, ne.