Umri kdaj drugič

Ian Fleming je leta 1957 napisal roman Iz Rusije z ljubeznijo, v katerem skušajo Rusi Zahodu zadati smrtni udarec. Kaj storijo? Vržejo atomsko bombo? Ne, ampak sklenejo, da bodo na Orient ekspresu likvidirali Jamesa Bonda. Toda Rusom je jasno: če hočeš ubiti Bonda, ni dovolj, da ga ubiješ - ubiti moraš tudi njegov imidž. Njegovo karizmo. Ponižati ga moraš, osramotiti. Ubiti moraš mit o Jamesu Bondu. Zato mu podtaknejo fanico, ki da hoče v njegovem spremstvu prebegniti na Zahod ("Zaljubila se je v tvoj imidž, zato se zdaj obnašaj kot ta imidž," mu naroči šef), kar pa je le past - bejba naj bi ga zapeljala, skriti ruski agenti pa naj bi to potem posneli in poslali v svet. Ni kaj, do prvega filmskega Bonda je bilo leta 1957 še 5 let, toda Bond je bil že mit, legenda, večja od življenja - no, vsaj v hladnovojnem svetu, ki so ga popisovali Flemingovi romani. Zunaj teh romanov, v realnem svetu, je bilo drugače - Fleming se je Bonda že tako naveličal, da se ga je hotel znebiti. In se ga tudi je: na koncu romana ga namreč "ubije". Hja, tako kot je Arthur Conan Doyle nekoč "ubil" svojega Sherlocka Holmesa. Šel mu je pač na živce. Tudi Flemingu je šel Bond na živce. Iz preprostega razloga: ker mu ni uspelo. Ni vžgal. Ni postal mit. Fleming je v njem videl več.

Fleming... Ian Fleming

Pet let prej, leta 1952, se je Fleming sončil pred svojo jamajško rezidenco "Goldeneye" in tuhtal, kako bi imenoval svojega junaka, tajnega agenta Njenega veličanstva. Iskal je čim bolj dolgočasno ime in ga našel na svoji mizi, kjer je ležala monografija "Birds of the West Indies", ki jo je napisal ornitolog James Bond. In tako je začel pisati Casino Royale, prvo bondiado. Fleming je bil star 43 let. Do tedaj ni napisal še nobenega romana. Za časopisni imperij lorda Kemsleyja je pisal le kratke članke, pogrešal adrenalin, ki ga je med II. svetovno vojno pumpal kot pomočnik direktorja pomorske obveščevalne službe, in živel v senci svojega mlajšega brata, Petra, že kar uglednega pisatelja. Zoprno. Da bi izgledal bolj resno, si je mesec pred oddajo rokopisa naročil zlat tipkalni stroj in poseben papir, ki ga je Cartier okrasil z diamanti. Bil je tako prepričan vase, da je sam izdelal celo ščitni ovitek za Casino Royale - pred sabo je videl bajno kariero, slavo in bogastvo. Nič takega se ni zgodilo. Casino Royale je bil sicer opažen, solidno se je prodajal, toda ni postal fenomen ali pa kaj takega. Spektakla ni bilo. Že v Britaniji ne - v Ameriki pa Bond sploh ni prijel. Bolje rečeno, ameriške založbe so Bonda zavrnile, tako da je Casino Royale čez lužo izšel šele leta 1954, toda prodali so le 4.000 izvodov. Ni naredil vtisa. Pa so ga izdali v paperbacku in naslov spremenili v You Asked For It - tudi ni šlo. Navkljub sloganu: "Igrala je moško igro z ženskim orožjem!" Khm. Nič ni pomagalo, niti pripisi, da je Fleming "britanski Mickey Spillane". Bond ni potegnil. In iskreno rečeno, Bond ni v Ameriki potegnil vse do leta 1961, ko je predsednik Kennedy reviji Life razkril, da je njegov fan in da je Iz Rusije z ljubeznijo eden izmed njegovih najljubših romanov. Tudi v Britaniji se je Bond prodajal počasi, no, prepočasi - do sredine leta 1954 so prodali le 8.000 izvodov romana Casino Royale.

Ne da so se Bondi, ki so sledili (Živi in pusti umreti, Moonraker, Diamanti so večni), kaj hitreje prodajali, toda Fleming je Bonda že videl v filmih, hja, v spektaklih. Producenti so prihajali. In odhajali. Nič se ni zgodilo, heh, razen tega, da je James Bond 21. oktobra 1954 v ameriški TV seriji Climax Mystery Theater dobil svojo epizodo, anti-spektakel, statično, komorno priredbo romana Casino Royale - jasno, prvi Bond je bil Američan, Barry Nelson. Ne, ni naredil vtisa. Niti pustil sledi. Le ako bi jo? Fleming je v vlogi Bonda videl Jamesa Stewarta. Ali Richarda Burtona. Ali pa Davida Nivena. Toda tako kot je Bonda v Ameriki nehote lansiral prvi Američan (JFK), ga je v Britaniji nehote lansiral prvi Britanec - premier Anthony Eden. Ob koncu leta 1956, tik pred izidom romana Iz Rusije z ljubeznijo, so mu namreč zdravniki zaradi "hude izčrpanosti" predpisali tople, magari tropske počitnice - in ker je bila lady Anne, Flemingova žena, prijateljica lady Eden, se je premier znašel v Flemingovi jamajški rezidenci. Jasno, z njim je prišla truma novinarjev. Fleming je nenadoma stal pod žarometi, pomembnejši kot kdajkoli. Prodaja njegovih starih bondiad je naglo poskočila, časopis Daily Express je roman Iz Rusije z ljubeznijo serializiral, Bond je eksplodiral in Fleming je sklenil, da bo "mrtvega" Bonda, ki ga je Rosa Klebb brcnila z strupenim čevljem, v romanu Dr. No oživil.

Bond... James Bond

Bond je v vseh tistih romanih tolikokrat rešil svet, svobodo, demokracijo in britanski Imperij, da bi moral postati najmanj premier, če ne celo generalni sekretar Združenih narodov, toda ironično - v službi v vseh tistih letih ni napredoval. Niti za šaržo. Ostal je na istem položaju, le tajni agent, 007. A po drugi strani - le zakaj bi se rinil navzgor? Samo pomislite: tajna pozicija mu nudi številne ugodnosti. Hej, lahko je voyeur, fetišist in ekshibicionist v eni osebi - in to nekaznovano. Brez greha. Brezplačno. Drži, Bond je imel licenco za ubijanje, a tudi licenco za špeganje - špegal je za železno zaveso, špegal je pod hlačke in špegal je v višji razred, v napol aristokratski jet-set milje (elitne igralnice, luksuzni hoteli, gradovi ipd.), v katerega se je vedno znova infiltriral, hja, kot neke sorte parazit, ki ni bil rojen v tej "kasti". Bond je postal medij novega, povojnega, "renesančnega" človeka, ki je prakticiral te iste tri oblike špeganja - s strahom se je oziral proti železni zavesi (hladna vojna, atomska bomba), z rahlim občutkom krivde je gledal komercializacijo seksa (Playboy, Marilyn, Elvis, Mestece Peyton ipd.) in s tabloidnim, lenobnim, rekreativnim guštom je sledil divjemu življenju elit. Bond je bil agent in alegorija tega novega človeka, ki se je prelevil v hedonističnega, eskapističnega potrošnika, to pa zato, ker so ga z vseh strani prepričevali, da sedi na atomski bombi in da so mu dnevi šteti - hej, že jutri je lahko vsega konec! Jutri lahko vsi umremo! Konzumiraj danes - jutri bo prepozno! Ja, Bond je bil "sprogramiran" - kot pač vsak potrošnik. Fleming ga je opisal kot zdolgočasenega, dobrodušnega višjega uradnika, ki je delal od 10.00 do 18.00, kosil v kantini, fukal poročene ženske in "le dva do trikrat na leto dobil posebno nalogo". Vikend-eskapist v tematskem parku, v "igri preživetja". Bond je prišel z novo organizacijo prostega časa, s turizmom, neokolonializmom in potrošništvom, z novim povojnim človekom, ki je imel dolgčas za greh.

Bond, agent z modrimi očmi in brazgotino na desnem licu, je imel licenco za ubijanje, a tudi licenco za konzumiranje - za konzumiranje jet-set življenja, najboljše hrane in pijače, trademarkov in brandov, ekskluzivnih, posebej zanj narejenih cigaret in žensk. Ronson, Lucky Strike, Pinaud Elixir, Vodka Martini, Beretta, Bentley. Delal je, da bi lahko konzumiral - in da bi lahko konzumiral, je bil voljan ubijati. Popolna alegorija novega, povojnega človeka. Ni bil SS, ampak SSS - Seksist, Snob, Sadist. Ne vedno v tem vrstem redu, toda vedno je bil konzument, poeta laureatus nove, povojne, potrošniške družbe. Bond je bil kozmopolitski paranoik: nihče ni bil bolj obseden s koncem sveta (hja, z Apokalipso), nihče ni bolj trošil tega sveta in nihče ni bil tak encikloped, tak vseved, tak ekspert za vse najbolj klinične detajle tega sveta. Bond je obvladal vse - ubijanje, avtomobile, motorje, borilne veščine, varnostne sisteme, parfume, nočne lokale, gastronomijo, jastoga v masleni omaki, jagodno marmelado, gosjo pašteto, cvetlični med, vuduizem, geografijo, prometne zveze, mafijo, diamante, heraldiko, numizmatiko, najbolj eksotične lokacije na svetu, igre na srečo, ženske in seks. Brez panike, Bond se je le vključil v novo igro, v novi svet, v katerem je končno tudi seks postal tržni izdelek, produkt med produkti, integralni del supermarketa - seks se je tedaj zvedel na številke, na računanje, štetje in naštevanje aktov in orgazmov, kar je v času prvih Bondov potrdilo tudi razvpito Kinseyjevo poročilo. In ne pozabite, da je prvi Flemingov roman o Jamesu Bondu, Casino Royale, izšel istega leta kot revija Playboy.

Bond se je priključil trošenju seksa. Trošenju žensk. Trošenju higiene. Trošenju sveta. Trošenju politike. Trošenju ideologije. In trošenju tehnologije. Toda tehnika ni bila pomembna le pri seksu, ampak je sama tehnologija v Bondovih rokah izgledala kot nadaljevanje seksa s pop-artističnimi sredstvi. Avtomobili, rakete, dvojni izpuh - anything goes! Popolni potrošnik, pop-artist, ki svojega konzumiranja ne problematizira, turist z neomejenim budžetom, hedonist z odprtim računom. Mali imperialist, ki ga ne morejo ustaviti niti atentati, sabotaže, tarantole, morski psi, biološko orožje, plin, barakude, leteči klobuki, hobotnice, vrelo blato in mreže, s katerimi ga obmetavajo njegovi zakleti nasprotniki a la Ernst Stavro Blofeld, Dr. No, Goldfinger, Karl Stromberg in Hugo Drax. Četudi se ujame v njihovo past, se potem vedno izmaže - ker nasprotniki v Bondu vedno vidijo tudi svojega intelektualnega rivala, ga ne morejo kar ubiti, ne da bi mu prej detajlno razložili svojega bajnega, unikatnega, brezhibnega, popolnega, genialnega, nenadjebljivega načrta za obvladovanje sveta. Hočejo mu pokazati svojo napoleonsko inteligenco, svojo džingiskansko lucidnost, svoje genialno vizionarstvo, svojo šekspirjansko mogočnost, kar pa je huda napaka - njihovo ponosno predavanje je vedno lepa priložnost za Bondov beg, za Bondovo malo "improvizacijo". Ne bi smeli biti tako sentimentalni. Bond je tehnokrat s smislom za improvizacijo, Bondov nasprotnik pa le birokrat brez smisla za improvizacijo, tako da ob nepričakovanem razvoju dogodkov ne zna reagirati. Bond zna. Vedno ga reši prav njegov smisel za improvizacijo, njegov smisel za menedžiranje kaosa, nepredvidljivosti in naključij. In seveda, njegovi nasprotniki pri igrah vedno goljufajo, toda Bond je boljši goljuf.

Nacija, razred & seks

Flemingov Bond je bil hladnovojni mistik, ki je protikomunizem, imperializem, seksizem, šovinizem, patriotizem, turizem in potrošništvo zrolal v eno, potem pa skušal ta paket za vsako ceno depolitizirati, jasno, skrivaj in tajno, "pod zemljo", daleč od oči nič hudega sluteče javnosti: "Resničnih odločitev ni tedaj, ko se srečata ameriški predsednik in sovjetski premier na konferenci na vrhu, temveč ko James Bond na fronti hladne vojne onemogoči delo doktorju Noju," je pred mnogimi leti, na vrhuncu hladne vojne, zapisal Hans Christoph Buch. Bond je v filmih sicer ostal turist, sadistični hedonist in potrošnik, toda njegov odnos do Imperija, patriotizma in žensk je dobil spin.

Ian Fleming se je leta in leta manično trudil, da bi Bonda spravil na platno, pa ni šlo. Še huje, leta 1961 - v letu Kennedyjevega "priznanja"! - ga je film, ki ga ni bilo, pripeljal celo pred sodnike. Dve leti prej je namreč z dvema piscema zložil scenarij, povsem nov, svež material, ki ga je zdaj prelil v roman Operacija Thunderball in objavil le pod svojim imenom - in leta 1961, ko se je sojenje začelo, je Fleminga ruknil infarkt. Kar je bila lepa priložnost, da ga obiščeta kanadski producent Harry Saltzman in Cubby Broccoli, Britanec, nekdanji prodajec krst, in potem že naslednje z relativno nizkim budžetom - manj kot milijon dolarjev! - in neznanim škotskim igralcem, Seanom Conneryjem, ki ni imel niti modrih oči niti brazgotine, splavita prvo filmsko bondiado, Dr. Noja, zgodbo o karibskem Fu Manchuju, ki preusmerja in uničuje ameriške rakete. Timing je bil popoln: Dr. No je premiero doživel skoraj sočasno z razvpito "kubansko raketno krizo", ko sta si SZ in Amerika grozili z atomskimi raketami. Bond je končno planil v orbito.

Dr. No je izgledal realistično - kot alegorija "kubanske raketne krize". Razlika je bila le v tem, da filmski dr. No ni bil ruski agent, ampak agent neodvisne, mednarodne, elitne, privatne, magnatske, zarotniške organizacije SPECTRE, države-v-državi, hladnovojne al-Kajde. Tudi Rosa Klebb in granitni "Red" sta bila v naslednji bondiadi, Iz Rusije z ljubeznijo, v resnici agenta organizacije SPECTRE, ne pa ruske kontra-špijonske službe SMERSH. Ja, filmski Bond je dobil politični spin - vzeli so mu protisovjetsko utež. Politično so ga reprogramirali in prelevili v varuha ravnotežja, v borca proti grotesknim, sociopatskim, fanatičnim, iracionalnim magnatom, ki ogrožajo detant in svet ženejo na rob atomske apokalipse. Stromberg v Vohunu, ki me je ljubil (1977) izsiljuje obe strani, Vzhod in Zahod - svet, ki se mu zdi grešen, pokvarjen in dekadenten, hoče spremeniti z atomskim holokavstom, svojo utopijo pa zgraditi pod morjem, hja, kot kapitan Nemo. V Moonrakerju (1979) je skušal Hugo Drax svojo utopijo - svoj popolni svet, svojo "čisto, nepokvarjeno družbo" - ustvariti v vesolju. V filmu Samo za tvoje oči (1981) je Bond sicer skušal preprečiti, da bi posebna high-tech priprava padla v ruske roke, toda to je spet storil v imenu detanta: "To je detant, tovariš - ti je nimaš in jaz je nimam," dahne, ko pripravo na koncu raztrešči.

Toda Bond sarkastične, parodične distance ni kazal le do hladne vojne, ampak tudi do starega, tradicionalnega, imperialističnega pojmovanja nacije, domovine, patriotizma, Imperija in britanskega razrednega sistema - Bond, agent modernizacije in novih poslovnih vrlin, kot so sposobnost, talent, učinkovitost in profesionalizem, ki so zamenjale "razredni privilegij", največjo predvojno vrlino, je bil protirazreden, fan brezrazredne družbe, alternativa komunizmu in obenem parodija imperializma, alegorija časa, ko je imperializem izgubljal moralno oporo in ko alternativa še ni obstajala. Filmski Bond je spremenil tudi spolno politiko: žensko je potegnil iz kuhinje, iz zakonskega jarma, iz tradicionalnega patriarhalnega zapora, tako da je lahko seksala brez posledic, brez občutka krivde, ne da bi bila za to kaznovana, recimo s poroko. Podprl je emancipacijo žensk, toda le v smislu moškega pojmovanja svobode - ja, žensko je osvobodil zato, da bi mu bila bolj dostopna. Osvobajanje žensk v bondiadah je trajalo toliko časa, dokler ni objekt postal sam Bond - dokler ga niso začele ženske gledati tako, kot sicer moški gledajo ženske.

Bejbe so bile anonimne z izjemo slavne Diane Rigg, ki pa so jo Bondu V službi njenega veličanstva (1969) pritaknili zato, ker ga je igral neznani George Lazenby, ki je zamenjal Conneryja. Diana se ni več vrnila - na koncu jo ubije Blofeld. Tudi Lazenby se ni več vrnil - ker ni bil Bond. No, ni se obnašal kot Bond - na svečano londonsko premiero je prišel z brado in dolgimi lasmi. Igralec, ki misli, da Bonda le igra, ni Bond. In vrnil se je Connery - v filmu Diamanti so večni (1971). Hja, le James Bond je lahko James Bond. Ko je Connery odšel, je vstopil Roger Moore - Živi in pusti umreti (1973). Ko je bil Connery v nevarnosti, je dvignil le eno obrv - Moore je dvignil obe, toda bil je tako "feminilno" lahkoten, da je izgledal kot vic, kot parodija Seana Conneryja. Ker ne bi nihče verjel, da lahko sam premika gore, so mu na pomoč poslali tehnologijo, gadgete. Q, Bondov "orožar", je postal nenadoma pomembnejši kot M, Bondov šef. In Bondove akcije so zdaj izgledale kot cirkuške točke. Connery je postal Moore, parodija seksizma, šovinizma in mačizma.

V času Reagana se je Bond vrnil v hladno vojno (Octopussy, 1983), toda po "vojni dveh Bondov" leta 1985 (Moore vs. Connery, Od tarče do smrti vs. Nikoli ne reci nikoli več) in naglem odmiranju hladne vojne ga z Dihom smrti (1987) in Licenco za ubijanje (1989) ni mogel rešiti niti preresni, šekspirjanski Timothy Dalton. In ko se je Bond sredi devetdesetih ponovno vrnil, jasno, z obrazom Piercea Brosnana (GoldenEye, 1995), in poletel kot sokol, je bil to signal, da se začenja nova hladna vojna. Dodajte še publiko, ki od Bonda pričakuje le to, da je Bond, in Bonda, ki se ne obnaša kot človek, ampak kot imidž, pa dobite tehle 40 let, ki so žanr zase.