El Chapapote

Pravi šok je zame in tudi za skupino Nemcev pomenilo soočenje z resničnostjo v simpatičnem galicijskem mestecu Muros. Ljudje so tam stoletja živeli od ribištva, nabiranja školjk in pač vsega, kar je povezano z morjem. Poln čistilne vneme, optimizma in želje po pomoči sem se na upravi lokalne skupnosti prijavil kot prostovoljec. Vse je bilo videti organizirano, vendar le na prvi pogled. Za vsem tiči debela plast španske birokracije, ki ne popusti niti pri takšnih nesrečah. Samo za prijavo sem moral potrkati na vrata treh pisarn in nato končno v pravi skoraj uro čakati, da se je pojavila gospa, ki je pristojna za prostovoljce. Natančno sem moral navesti svoje podatke, predvsem koliko dni nameram ostati na tem območju in pomagati odstranjevati nafto. Na območju celotnega onesnaženja je namreč prepovedano čiščenje vsem, ki niso prijavljeni na občinskih uradih. Če te ni na seznamu, ki ga poimensko preverjajo, preden dobiš zaščitno obleko, škornje, masko, rokavice in očala, te izločijo.Vpis na takšen seznam je namreč hkrati tudi zdravstveno zavarovanje. Vse tiste, ki jih ni na takšnem seznamu, vljudno odslovijo. Poleg zaščitnih sredstev ima vsak prostovoljec zastonj na voljo dva suha obroka hrane in pijačo, organiziran avtobusni prevoz iz mesta do plaže, ki je tisti dan določena za čiščenje, in spanje v šolskih telovadnicah ali, kjer to ni mogoče, v velikih šotorih, ki jih je postavila vojska.

Čiščenje je nočna mora, ki človeku ne pobere samo zadnjih atomov moči, ampak ga tudi popolnoma demoralizira. Vsak prostovoljec je dobil po eno orodje, lopato, zidarsko žlico, grablje ali plastično posodo. Čeprav je bila plaža kot iz kakšnega turističnega kataloga, ravna, peščena in mirna. Večina od nas je naivno mislila, da bomo nafto lepo postrgali z lopatami in jo naložili v posode. Streznitev pa je prišla zelo hitro. V boju z nafto so edino pravo in uporabno orodje človekove roke in prsti. Zgoščeno nafto je skoraj nemogoče nakladati z lopato. Enkrat na lopati ostane velika in pretežka zaplata, drugič spet majhen košček. Večina nas je tako pristala na kolenih in z rokami smo nabirali, prebirali in poskušali ločiti mivko od nafte. Čiščenje tako sploh ni steklo, ampak se je skoraj popolnoma ustavilo. Za vse nas je pomenilo veliko presenečenje ali kar šok spoznanje, da sta nas narava in nafta že prehiteli, ponekod tudi že dvakrat. Nafta je ležala v dveh ali celo treh plasteh, od katerih je bila vidna samo zadnja na vrhu mivke. Vsa druga je ležala deset do dvajset centimetrov globoko, morje pa jo je med valovanjem prekrilo s plastmi mivke. Zaradi tega smo se vsi vrnili na začetek in z rokami kot krti rili po mivki in med prsti sejali trgajoče se kose lepljive mase. To je delo samo še bolj upočasnilo. Popolnoma drugače je bilo na začetku plaže, kjer se je ob čeri nafte nabralo za skoraj meter na debelo. Neskončne količine nafte so ljudje nakladali v posode, dokler ni plima postala previsoka in ni čer popolnoma izginila pod vodo.

Čeprav je bilo samo na tej plaži okoli dvesto prostovoljcev, smo konec dneva brezvoljno ugotovili da nismo očistili več kot dvesto ali dvesto petdeset metrov plaže. Pa tudi za ta del si upam trditi, da je za nami ostalo okoli 20 odstotkov tistega, kar je morje naneslo na obalo. Prava nadloga so domačini. Kot na kakšnem lokalnem nogometnem derbiju so se v velikem številu zbirali nad plažo in z zanimanjem in prekrižanih rok opazovali naše delo. Nekateri pogumnejši so se s kamerami in fotoaparati spustili kar med nas. Pri tem so domačinom, ki so čistili, popolnoma popustile zavore, tako da smo dvakrat komaj preprečili pretep, bolje rečeno manjši linč.

Najhuje pa je na moralo vsakega prostovoljca delovala logistika, saj je popolnoma odpovedala. Takoj po tem, ko je tanker potonil, so domačine mirili, da bo madež odneslo na odprto morje, nato ni bilo nikjer na razpolago dovolj zaščitnih sredstev, brez katerih je delo zelo nevarno. Ko je čiščenje steklo, pa nikjer ni bilo dobiti dovolj orodja in črnih plastičnih veder, v katera je najlažje nabirati in nato prenašati naftno brozgo. Podobno je tudi z buldožerji in kamioni. Čeprav je delo počasno, štirje buldožerji nikakor niso zmogli odvažati vsega nabranega, tako je zaradi polnih veder delo včasih zastalo tudi za pol ure.Vso nabrano brozgo so buldožerji odvažali na rob plaže, kjer so jo nalagali na kamione. Zastrupljena zemlja in nafta pa se nabirata v takšnih količinah, da so ju morali začasno odlagati v zabojnike ali pa v zemljo izkopane luknje, obložene s posebno folijo, kjer je ležala po več dni, preden so jo odpeljali.

Čeprav se ob vsej severozahodni španski obali z onesnaženjem čez teden bojuje okoli 2500 prostovoljcev, več kot 2500 vojakov, 30 čistilnih ladji iz Španije in iz tujine ter 15 letal in helikopterjev, bodo po podatkih španske vlade nafto odstranjevali vsaj tri leta.