SFRJ za ponavljalce

"V Jugoslavijo je najbolje potovati v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Čeprav so za obisk primerna tudi šestdeseta. Pri načrtovanju potovanja v Jugoslavijo je pomembno vedeti, da sta v SFRJ dva različna časovna pasova. Eden je navaden in drugi JAT-ov. Ta drugi velja kot dokaz, da je vse v življenju relativno, tudi letenje." Kajti JAT je kratica za Joke About Time. Tako se začne poglavje o potovanju v knjigi Dejana Novačevića SFRJ za ponavljače, turističnem vodniku po državi, ki je ni več. Če raje potujete z vlakom, morate vedeti, da se "sistem Jugoslovanskih železnic deli na Modri vlak in vse drugo".

Dejan Novačević je zamisel za turistični vodnik dobil, ko se je pred tremi leti na internetu pojavila stran Leksikona jugoslovanske mitologije, katere snovalci so si za nalogo zastavili, da ohranijo kulturno nasledstvo SFRJ. Začetnika sta bila urednika Starta - revije, ki bi si mirno lahko prislužila poglavje v leksikonu - Dejan Kršić in Ivan Molek v sodelovanju z Dubravko Ugrešić. Princip je bil preprost: v obliki leksikografskih pojmov in s pomočjo interaktivnega medija so k sodelovanju povabili ljudi z območja nekdanje države, naj napišejo poglavja o stvareh, za katere se jim zdi, da sodijo v kolektivni spomin na vsakdanje življenje Jugoslovanov. S podmeno, da je kolektivni spomin pravzaprav le zbirka osebnih spominov. Dubravka Ugrešić je v času, ko je v "diaspori" leta 1996 poučevala književnost, prišla do ugotovitve, da mlajši rodovi težko razumejo vse podtone t. i. jugoslovanske književnosti, ker je bila v času po razpadu države na delu represija pozabljenja skupne zgodovine.

Med avtorji leksikografskih enot je bil tudi Dejan Novačević: "Pa sem se spomnil, kako so nas v šoli učili, da je mali Joža skuhal svinjsko glavo za brate in sestre, ker so lačni jokali ... In sarajevskih olimpijskih iger, ko smo skandirali Volimo Jureka više od bureka!" Vse te spomine je začel zapisovati in letos je iz njih nastala knjiga SFRJ za ponavljače. Kot pravi vodnik obravnava vse od narave (najbolj razširjena rastlina v Jugi je fikus, podvrsta pisarniški fikus), geografije (najvišja gora je Brdo pri Kranju ali Zauberberg, ker se je tam rad zadrževal tovariš Tito), prebivalcev, kratke zgodovine (predsednik Zveze borcev je Bata Živojinović), religije (z mističnimi bitji partizani), nacionalne prehrane (čevapčiči so šele na drugem mestu) do praktičnih nasvetov, kako potovati po deželi. Preberete lahko le izbrana poglavja ali celoto, "lahko pa knjige sploh ne preberete, kar ji nedvomno že daje pomen dela iz svetovne književnosti".

Bajadere, startaske, kvizko, Benko, sir Buco, Lokice, šuškavci, riževa čokolada, šećerna tablica, eurocream, TOZD, vojaške rezerve, YASSA, bronhi ... in tako naprej bi se lahko šli asociacije ob vprašanju, kaj te spominja na Socialistično federativno republiko Jugoslavijo. Vsak pošten jugonostalgik, ki je v njej preživel vsaj petnajst let svojega življenja, bi jo opisal kot državo, kjer smo dobro jedli, se fino zabavali in bili ravno prav zmešani. Seveda zato, ker je bil vsak pošten državljan SFRJ v otroških letih tudi pionir, "glavna naloga pionirjev pa je, da hodijo v šolo in da pričakajo tovariša Tita in tovarišico Jovanko, kadar se vrneta s kake poti. Pionirji so prav tako uporabni za slovesne sprejeme tujih državnikov in poslavljanje od njih. Mahajo jim z zastavicami in skandirajo ob cestah ('Si-ri-ma-vo-ban-da-ra-naj-ke!')."

Ironija

Prva leta po razpadu skupne države je bila jugonostalgija neke vrste tiha osebna terapija ob nenadni izgubi in je bila v družbenem kontekstu celo neprimerna, ker kaj bi objokovali, če imamo novo in bomo zrli v svetlo prihodnost, z leti pa se je iz emocionalnega stanja orazumila in dozorela v akademsko refleksijo. Ker pa je bila SFRJ res zabavna dežela, so najboljši prispevki k orisu kulturno-družbenega miljeja nujno okinčani s humorjem. SFRJ pač ni bila samo to, kar piše v debelih zgodovinskih knjigah, temveč bo vedno ostala to, kar nam je ostalo v spominu kot njen vsakdanjik. In ker se staramo, je bil skrajni čas, da so se lotili zapisa zgodovine jugoslovanskega vsakdanjika. Z vsemi temi drobnarijami, na katere se sedaj spomnimo z nasmeškom na ustnicah in s toplino v srcu. Jao, kako smo patetični. Pri tem avtor trdi, da motiv za nastanek knjige ni jugonostalgija: "Jugonostalgija je v vseh neonacionalnih državah samo marginalen, subkulturen pojav, način izpolnjevanja manjšinske identitete. Pri tem se jugonostalgija ne veže na državo - prav rad bi videl koga, ki se z nostalgijo spominja Branka Mikulića -, temveč na skupni kulturni prostor. V tem smislu je jugonostalgija celo mala subverzija proti velikim nacionalnim kolektivitetam. Čeprav mislim, da je boljši izraz postjugoslovanstvo, ker nostalgija ima prizvok melanholije, starih plošč in tihih vzdihov, tukaj pa vendarle govorimo o zdravi ironiji in dobrem zezanju. Predvsem na svoj račun."

Pa ja, saj ta samoironija je bila ena izmed značilnosti jugoslovanstva. Črni humor, ki smo ga Slovenci očitno nehali prakticirati, ga pa tako radi gledamo v srbskih filmih. A ko smo ravno pri filmih - popotniki po SFRJ naj vedo, da je najznačilnejši žanr jugoslovanske filmske šole partizanski film, ki se je razvil v partizansko filmsko šolo, katere glavni predstavnik je Bitka na Neretvi. "Veljko Bulajić je s tem delom prestavil meje filmskih žanrov, saj je v realistično naracijo vojne epopeje vpeljal prvine grozljivke in znanstvene fantastike." Med vidnejše predstavnike žanra sodi še Valter brani Sarajevo, ki je Dejanu všeč "zaradi scene, ko undercover partizan na Baščaršiji prodaja vijolice. Od novejših partizanskih filmov mi je bil všeč Saving Private Ryan. Kot da bi ga delal Bulajič."

Film je umetnost, zato moramo nujno omeniti še poglavje o likovni umetnosti. "To, kar so za Afričane obredne maske, so za Jugoslovane Vilerjevi gobelini. Torej ljudsko blago s področja likovne umetnosti. Vilerjev gobelin simbolizira prazgodovinska umetniška prizadevanja človeškega rodu, da bi si polepšal steno v dnevni sobi nad trosedom. Ta prizadevanja so stvar gospodinj: najprej je treba razgrniti vzorec (iz Bazarja ali Burde) in ga nekaj ur nepremično preučevati. Potem se vzameta igla in sukanec in sledi dolgotrajno vbadanje in vezenje. Izdelek se nato napne na les in uokviri. Okvir mora biti spektakularnih oblik in obvezno pozlačen ali kaj podobnega."

Vtisi ob obisku vsake dežele so vsekakor odvisni od tega, kdo je vaš turistični vodnik. Tudi pri SFRJ je tako. Res je sicer, da so nekatere poteze skupnega spomina enake, toda vseeno se zdi, da bi se vodnik razlikoval glede na to, katere narodnosti bi bil. "Meni so še, ko sem bil majhen, v Sarajevu iz možganov izrezali center za nacionalno orientacijo, a predvidevam, da bi kdo iz Ljubljane več pisal o brkih Mitje Ribičiča, kdo iz Skopja pa o puloverjih Vasila Tupurkovskega," pravi Dejan. In ker smo Slovenci menda narod, ki zavida, je treba omeniti, da smo v turističnem vodniku po SFRJ zastopani z najlepšo žensko - Bernardo Marovt na slikah v Startu. Hm, mi je nikoli nismo zares razumeli kot sanjsko žensko. Posebno poglavje si zasluži še Pepel in kri, ker naj bi bil posebno zaslužen za ohranjanje glasbene dediščine. In seveda Mladina, v kategoriji Sredstev javnega obveščanja, kot branje, ki je bilo nekaj časa zelo popularno, "ker je bila prvi časopis, ki se je zajebaval na račun štafete, pudlov in diamantov".

OKV Vsak pošten jugonostalgik, ki je v njej preživel vsaj petnajst let svojega življenja, bi jo opisal kot državo, kjer smo dobro jedli, se fino zabavali in bili ravno prav zmešani.