Milijonarski cesar

Ko ste bili še študent mednarodnih odnosov in ste se specializirali za Japonsko, so vas izključili, ker so vas razglasili za afgano-iranskega vohuna. Kaj je bilo povod za to v takratni Sovjetski zvezi tako hudo obtožbo?

Stanoval sem z Indijcem - Alinom Kumarom, kasneje sem bival z Afganistancem Saidom. Družil sem se s sinom Mavra Karmalija, skupaj smo nastopali v univerzitetni skupini šahistov. No, in nekdo je pisal na vrh, da sem vohun.

Toda sprejeli so vas nazaj? Kako se je stvar razpletla?

Hvala bogu, v KGB-ju obstajajo modri ljudje, tudi generali, ki so ugotovili, da nisem vohun.

Kako ste zaslužili svoj prvi milijon ameriških zelencev?

Posli. Delal sem z Japonci. Prodajal sem avtomobile. Leta 1989 sem bil v Rusiji prvi uradni zastopnik za znamki avtomobilov Audi in Volkswagen. V nekdanji Sovjetski zvezi in vzhodni Evropi sem bil prvi uradni zastopnik za znamko Hyunday. In tako dalje.

Ko ste že bili uradni milijonar, ste denar v gotovini prinesli domov, ob daljšem ogledu snopiča zelenih papirčkov pa vas je menda minila želja po zaslužku. Katere želje oziroma cilji so se tedaj rodili?

V otroštvu sem se navadil, da sem se, ko so mi dali igračo, z njo najprej zabaval, potem pa me je zelo hitro začela dolgočasiti. Enako je bilo z denarjem. Nekaj časa sem se z njim igračkal, kasneje pa ni bil več zanimiv. Začel sem se zanimati za postavitev velikih sistemov, na primer za pisanje zakonov. Potem ko sem se nehal ukvarjati s posli, sem šel v politiko. Postal sem najmlajši (sedemindvajsetletni) poslanec v vrhovnem sovjetu SZ (zdaj duma). Videl sem, kako se sprejemajo zakoni, a čez čas tudi to ni bilo več zanimivo. In to zato, ker zakone sicer sprejemajo, izvršna oblast pa jih ne upošteva. V čem je potem smisel sprejemanja zakonov? Zato sem se odločil za premik v strukturo izvršne oblasti - postal sem vodja republike. Po nekaj letih predsedovanja - ne bi rekel, da je to postalo dolgočasno, le zaželel sem si kaj večjega - sem šel na mednarodno področje. Leta 1995 sem tako postal predsednik FIDE.

Kako pa se je začela vaša romanca s šahom?

Imel sem štiri ali pet let, ko so me ulični igralci, med njimi dedek, naučili igrati šah. Postal sem prvak ulice med odraslimi. Pri desetih letih sem bil prvi v republiki med otroki, ko sem bil star štirinajst let, sem bil republiški prvak med odraslimi igralci. Skratka, odkar se spominjam, igram šah. Tudi zdaj, čeprav nimam veliko časa, zelo rad igram, ker ko se usedem pred desko, pozabim na vse. Šah je v bistvu naše življenje v miniaturi.

Zato ste uvedli šah kot predmet v osnovni šoli?

Da, pred devetimi leti, ko sem bil prvič izvoljen za predsednika Kalmikije, sem med prvimi dokumenti podpisal odločbo o uvedbi učenja šaha v šole. Danes se učijo šah vsi naši otroci, s čimer je povezano tudi 40-odstotno izboljšanje šolskega uspeha. Dober primer je moj sin, ki se je, potem ko je v šoli v prvem razredu začel igrati šah, zresnil, bolj se potrudi za stvari itd.

Med služenjem vojaškega roka ste se naučili spati z odprtimi očmi. To znanje ste s pridom uporabljali kot poslanec. Kaj pa pri igranju šaha, kdaj spite z odprtimi očmi?

Se dogaja. Zato sem za zmanjševanje nadzora med igranjem. Veste, ko sediš po deset ur, premišljuješ o vsem mogočem ... kam, recimo, iti na pivo s prijatelji. Ko pa je časa manj, se bolj osredotočiš na sam šah.

Razglasili so vas za sanjača, ko ste začeli govoriti o postavitvi šahovskega mesteca City Chess. Projekt je preveč spominjal na sanje znanega literarnega goljufa Ostapa Benderja. Ko se je gradnja začela, so vas obtožili nenamenskega trošenja denarja, sploh pa po mnenju nekaterih v zelo revni Kalmikiji. Kakšen je položaj zdaj?

V tem mestecu je že potekalo 15 šahovskih prvenstev Ruske federacije. Tam potekajo tekmovanja v namiznem tenisu, v plesu. Ves čas se kaj dogaja. Hotel sem zgraditi mesto v stepi, pokazati, kakšne hiše smo zmožni postaviti. Ljudje morajo imeti zgled, h kateremu lahko težijo. Po zgledu hiš v šahovskem mestecu so začeli graditi po vsej Kalmikiji. Tedaj nisem razumel, zakaj so me tako kritizirali, saj nismo rušili hiš, saj smo vendar gradili v prazni, neobljudeni stepi!

Slovite tudi po tem, da imate radi nogomet. Tako ste skoraj vsako kalmikijsko vas obvezali, da mora urediti nogometno igrišče in se udeleževati medsebojnih tekmovanj. Tudi Diega Maradono ste povabili v Kalmikijo. Kaj naj bi počel oziroma zakaj povabila ni sprejel?

Moral bi biti trener in igralec. Tedaj pa, kakor se verjetno spomnite, so se začele njegove težave z zdravjem. Drugače v Kalmikiji gradimo na desetine stadionov. V prestolnici Elisti je najboljše nogometno igrišče v Evropi - ne v Rusiji, ampak v Evropi! Leta 1994 sem podpisal dokument o zdravem načinu življenja in razvoju športa v Kalmikiji. Tedaj so me v Kremlju zelo kritizirali, češ ali nimam početi kaj pametnejšega. Osem let kasneje, januarja 2002, je imel Putin zasedanje na isto temo. Po osmih letih! To pomeni, da smo bili na pravi poti. Zato je naše otroško nogometno moštvo dvakratni prvak Ruske federacije. Dosegamo odlične mednarodne uspehe v boksu in drugih panogah, čeprav je Kalmikija majhna republika.

In kako vzdržujete svojo telesno pripravljenost vi?

Plavam, igram tenis - čeprav namizni. V šoli nisem bil samo odličen šahist, temveč tudi mestni prvak v boksu. Z njim se poskušam ukvarjati še danes.

Menda tudi meditirate?

Pogosto stojim na glavi - to mi pomaga razjasniti misli. Vadim jogo in meditiram.

Čeprav ste osebno povabili dalajlamo v Kalmikijo in še posebej poudarjali, da je njegov obisk izključno religiozne narave, ga vseeno ni bilo. Zakaj?

Narod Kalmikije je glede tega razburjen in ogorčen. Nobelovega nagrajenca, ki svobodno potuje po številnih državah (vem, da je bil tudi v Sloveniji), niso spustili v Rusijo, ker so se v ruskem ministrstvu za zunanje zadeve ozirali na Kitajsko. Ne samo narod Kalmikije, tudi Burjati, Tuvinci - ljudje iz petih ruskih regij - se sprašujejo, zakaj se ne upošteva člen ustave, ki govori o svobodi veroizpovedi. Mislim, da so se ruski oblastniki preveč zavarovali. Sam sem diplomat in vem, s kakšno logiko so sprejeli tako odločitev: raje ne, da ja ne bo kaj narobe.

Ste potemtakem budist?

Prihajam iz budistične družine. Vendar sem svetovljan, verjamem, da sta Kristus in Buda otroka enega Boga, ki sta na zemljo prinesla njegovo znanje. Berem koran, sveto pismo in talmud. V devetih letih mojega upravljanja je bilo na območju Kalmikije zgrajenih dvaindvajset budističnih templjev in dvajset pravoslavnih cerkva. Čeprav je bilo pred oktobrsko revolucijo v Kalmikiji prek sto budističnih templjev - leta 1992 ni bilo nobenega. Dalajlama, ki sem ga obiskal v Indiji (podaril mi je svojo uro), naj bi posvetil glavni tempelj v Elisti. Pričakovali smo prek deset tisoč vernikov z vseh koncev sveta.

Menda ste v republiki sprejemali zakon o možnosti, da bi vsak imel več zakonskih partnerjev ...

Ne, to so bile novinarske šale. Takega zakona nismo nikoli obravnavali.

Kaj pa zgodba o vaših stikih z Nezemljani? Je tudi to medijska šala?

Ne, ne! Septembra 1997 se je zgodilo, ravno tako kot to, da se midva zdaj pogovarjava. Seveda bi bil lahko tiho, toda čez čas se mi je zazdelo, da lahko o tem tudi spregovorim. Bil sem doma, v stanovanju, zvečer. Povabili so me k sebi na ladjo. Z nekimi aparati so me vzeli gor. Vsega se zelo dobro spomnim. Razkazali so mi kot nogometno igrišče veliko nezemeljsko ladjo - kako pristaja. Povedali so, da nekaj raziskujejo. Še zmeraj pa ne razumem, zakaj so povabili mene. Ko sem prišel nazaj, mi je bilo žal, da nisem imel s sabo fotoaparata.

Dva moja pomočnika (bila sta v sosednji sobi) sta očividca dogodka - prišel sem v sobo, potem pa me kar naenkrat ni bilo več. Čez eno uro sem se ponovno prikazal. Torej sta videla, da me ni v sobi, čeprav logične razlage za mojo odsotnost ni bilo - nisem mogel tako rekoč izginiti brez sledu iz petega nadstropja.

Ali vidite v tem kakšen višji smisel? Ste kot politik in funkcionar kaj pridobili s stikom z Nezemljani?

Leto, leto in pol, sploh nisem mogel dojeti, da sem bil na ladji. Mislim, da so vplivali na mojo psiho, da so me kodirali. Kasneje sem počasi začel razumevati, kaj se je zgodilo. Meje razumevanja sveta so se mi najprej razširile kot človeku, kasneje še kot politiku. Zavedel sem se, da nismo sami, da obstajajo še druge civilizacije, drugi ljudje. Da moramo varovati naš svet. Da se mi rojevamo in umiramo, obstaja pa še eno življenje. To se prepleta z budizmom, kajti človek nima samo enega življenja. Energija, ki se kopiči okrog našega telesa, nakopičene misli - vse to mora po človekovi smrti nekam iti ... Vse to mi kot politiku seveda pomaga biti pametnejši, previdnejši. No, zdaj pa boste rekli, kako neresen predsednik sem. Čeprav je v svetu veliko ljudi, ki imajo podobno izkušnjo. Samo v ZDA je nekaj tisoč stikov na leto.

Poznate koga, ki je imel podobno izkušnjo?

Ko sem prišel k nekemu slikarju, sem v njegovih slikah videl tisto, kar sem videl že na svoje oči - ista ladja. Njega so večkrat vzeli k sebi in mu je veliko bolje uspelo orisati to, kar se mu je zgodilo. Zanimivo je tudi, da sem na obisku v Moskvi zagledal človeka, pa sva takoj vedela, da sva doživela enako izkušnjo. Samo rekel je: "Ti si bil tudi, a ne?" Pa čeprav se prej nisva nikoli videla.

Kakšni so bili odzivi, ko ste o svojem "stiku" javno spregovorili?

Ko sem o tem prvič spregovoril na radiu Svoboda in v neki ruski reviji, je k meni začelo prihajati po deset tisoč pisem z opisi stikov. Lani v Londonu (tedaj so tam prevedli ruski članek) na tiskovni konferenci (zelo resni tiskovni konferenci o mednarodnem šahovskem prvenstvu) sta dva človeka vstala in rekla, da sta prav tako bila na ladji. Ali na primer Vasilij Vasiljevič Smyslov, mednarodno priznani šahist, nekdanji svetovni prvak, star je že osemdeset let, profesor - nihče nima razloga sumiti, da je z njegovimi možgani kaj narobe. Med mednarodnim prvenstvom v Kremlju je skupaj z ženo stopil k meni in se mi zahvalil, da sem mu po dolgih letih molka dal možnost javno spregovoriti o svoji izkušnji z Nezemljani iz leta 1984 - v času prvenstva. Da če o tem govori politik, predsednik, potem lahko tudi on. Več let je moral biti tiho. Rekel je, da zdaj, ko je spregovoril, lahko tudi umre. Seveda, sam si prav tako nisem želel, da bi me razglasili za shizofrenika, bolnega ipd. Ampak če sem jih srečal, zakaj bi moral biti tiho?

Je zamisel o graditvi vesoljskega izstrelišča v Kalmikiji posledica vašega stika?

To ni moja zamisel. To je domislek Leonida Iljiča Brežnjeva iz petdesetih let. Tedaj sta bila kandidata za graditev kozmodroma Kazahstan in Kalmikija. Odločili so se za Kazahstan, ker je na njegovem ozemlju živelo manj ljudi. Zdaj pa je Kalmikija najjužnejša točka Rusije in zato najbližja (tri stopinje) ekvatorju, bolj kot izstrelišče Bajkanur - to pa je pomembno za polete.

Nameravate komercializirati vesoljske polete? Menda načrtujete poseben stadion za gledalce, ki bodo spremljali start in pri tem izpili kozarec

Dobivamo veliko ponudb zasebnikov za postavitev kozmodroma, tako kot se je pojavilo zanimanje za ureditev pristanišča ob Kaspijskem jezeru. Zdaj so ta projekt že odobrile ruske oblasti, Putin. Dela že posebna komisija. In vse to, čeprav je to nemogoče. Kakšno pristanišče v stepi med ovcami?

Je Kalmikija že kdaj razmišljala o odcepitvi od Ruske federacije?

Nikoli. Leta 1998 sem izjavil, da je treba odnose med federalnim centrom in regijami oblikovati bolj pošteno. Recimo, pri pretoku denarja iz republike v center. Preveč denarja poklonimo federalnemu središču, to bi se moralo vrniti nazaj za uresničevanje socialnih in gospodarskih načrtov.

In katere so zdaj največje težave v republiki Kalmikiji?

Voda! V Rusiji ima prebivalec povprečno 180 litrov vode na dan, Kalmikijec razpolaga le s 25 litri. Od 230 krajev jih ima vodovod samo 80. V druga naselja vodo vozijo z avtomobili in železnico.