Obračun na zidu

Sredi decembra je svet obšla fotografija z Busheve turneje po Pensilvaniji, ki mu je še vedno neskončno hvaležna, da je pred časom na uvoženo jeklo nabil visoke carine in zaradi tega tvegal celo vojno z Evropo. Točno, Pensilvanijo, ki ima močno razvito jeklarsko industrijo, je s tem lepo zaščitil, toda zaščitil jo je z razlogom - Pensilvanija ima namreč tudi dobro razvite elektorske glasove. Specifično, Pensilvanija ima kar 23 elektorskih glasov. Če hoče Bush leta 2004 na predsedniških volitvah zmagati in ostati na fronti "vojne proti terorju", mora nujno dobiti Pensilvanijo in njene bajne elektorske glasove. Zato kakopak ne preseneča, da Bush tako pogosto obiskuje Pensilvanijo - in da iz Pensilvanije Ameriki vedno pošlje kako pomembno sporočilo. No, tokrat je bila sporočilo kar ta fotografija, ki je obšla svet in na kateri je bilo videti, kako Bush - tako kot nekoč tovariš Tito, prijatelj mladine - po glavi boža, treplja in pozdravlja 11-letnega temnopoltega dečka. Zraven njega sicer stoji belopolti deček, ki ga je Bush verjetno tudi pobožal, potrepljal in pozdravil, toda svet - in predvsem Ameriko, se razume - je obšla prav fotografija, na kateri boža treplja in pozdravlja temnopoltega dečka. Kaj je ta fotografija sporočala, je na dlani: da je Bush prijatelj afro-ameriške skupnosti, da nima nič proti črncem, da ne diskriminira, da je ambasador črno-belega prijateljstva.

Nič spontanega ni na tej fotografiji, prej narobe - vse skupaj izgleda prisiljeno, nastavljeno, režirano. Kar pa ne čudi: reč je bila urgentna. Bushu se je s sporočilom o bratstvu & enotnosti mudilo. Ni šlo za ure, huh, šlo je za minute, sekunde. V grlo mu je tekla voda. Povsem nepričakovano. Za obsedno stanje je poskrbel Trent Lott, senator iz Mississippija, novi in stari vodja republikancev v senatu (specifično, januarja naj bi bil ponovno inavguriran), ko je ob stotem rojstnem dnevu senatorja Stroma Thurmonda, razvpitega rasista, ki je leta 1948 - tedaj guverner Južne Karoline - kandidiral za ameriškega predsednika, himnično oznanil: "O svoji državi bi rad rekel tole: Ko je Strom Thurmond kandidiral za predsednika, smo volili zanj. Na to smo ponosni. In če bi nam sledili tudi ostali Američani, potem v vseh teh letih ne bi imeli vseh teh problemov." Trent Lott je to rekel 5. decembra: sledil je val negodovanja in ogorčenja. Oglašali so se politiki, tako demokrati kot republikanci, oglašali so se kolumnisti, komentatorji in mnenjski voditelji - to, kar je rekel, se je zdelo vsem "žaljivo" in "neprimerno" in "nesprejemljivo". Vsi so bruhali, žugali - hja, vsi so bili po malem zgroženi nad Lottovo "rasistično opazko", nad njegovo "himno rasni segregaciji". Vsi so se hitro spomnili, da je Lott že od nekdaj podpiral sile segregacije in "bele supremacije". Vsi so se hitro spomnili, da je vedno rad govoril na občnih zborih rasističnih organizacij. Vsi so se hitro spomnili, da je nekaj podobnega rekel že leta 1980 - v Mississippiju. In vsi so se hitro spomnili, da v svoji 65-članski senatni ekipi nima nobenega Afro-Američana (okej, enega ima, toda na nivoju "sluge"). Bushu tako ni preostalo drugega, kot da je tudi sam rekel, da je to, kar je rekel vodja senatne večine, "žaljivo". Trent Lott, ki je očitno mislil, da je zdaj - po senatni zmagi - republikancem vse dovoljeno in ki še vedno ni prerasel mračne, rasistične, segregacijske preteklosti zvezne države Mississippi, je bil nad reakcijo začuden, potem pa se je opravičil. Hej, to, kar sem rekel, je resda "terrible" in "insensitive", toda nič hudega nisem mislil! Nisem govoril o rasi, ampak o Thurmondovem konceptu obrambe in ekonomije! Le počastiti sem hotel legendarnega stoletnika! Šur, napad rasistične nostalgije, ki ga je dobil Lott, je bil le retorična figura, le del zdravice v čast očitno že sto let motenemu stoletniku.

In vsi so mislili, da bo z Bushevo "obsodbo" in Lottovim "opravičilom" zgodbe konec, da bo šel "nesporazum" mimo, da "incident" ne bo mutiral v potres, v rušenje bushistične postvolilne nirvane. Toda zgodilo se je prav to - zgodba ni šla stran. Trent Lott se ni premaknil med fusnote. Ostal je na prvi strani, še več - premaknil se je na naslovnice. Postal je zgodba št. 1. Cover story. Bolje rečeno - iz dneva v dan je bil večja zgodba. Ko so vsi mislili, da je vsega konec, se je vse skupaj šele začelo. Da je Trent Lott, vodja republikancev v senatu, še vedno poln rasističnih primesi, je pomenilo le eno: da je rasističnih primesi še vedno polna tudi sama republikanska stranka. Da je segregacija še vedno na republikanskem meniju. In da je rasno profiliranje še vedno republikanska fantazija. Zoprno. Za republikance, se razume. Zato je začel Bush hitro božati, trepljati in pozdravljati afro-ameriške dečke. Kar imate lahko povsem mirno za nadaljevanje jeklarskih carin z drugimi sredstvi: ja, spet gre za volitve in volilne glasove. Bush je moral hitro popraviti vtis in škodo. Hitro je moral ustvariti vtis, da je republikanska stranka najboljša prijateljica državljanskih pravic, manjšin, desegregacije in rasne integracije.

Bushijem je pač jasno, da so bili vsi nedavni volilni izidi - tako izidi predsedniških kot izidi kongresnih volitev - zelo tesni... da je bitka med republikansko in demokratsko stranko hudo, hudo tesna, dead-heat, kot se reče... da je margina, ki ju loči, zelo rahla, krhka in občutljiva... da lahko že malenkost volilni kazalec butne na drugo, demokratsko stran... in da bodo na predsedniških volitvah leta 2004 odločale malenkosti. Drži, če bi Trenta Lotta našli v postelji z mrtvim belim dečkom, ne bi bilo tako hudo. Lottovo sporočilo, da bi bilo treba v Ameriki čas zavrteti nazaj, v čas rasne segregacije in vladavine Belega moškega, ko so bili linči črncev nekaj povsem normalnega, je bilo nevarno, saj bi lahko za sabo potegnilo odtujevanje tistih republikanskih volilcev, ki so občutljivi na kršitve državljanskih pravic in podobne reči, predvsem predmestnih republikank, "neodvisnih" volilcev in zmernih, liberalnih republikancev. Če hoče Bush leta 2004 zmagati, mora pobrati glasove zmernih republikancev in kakopak "neodvisnih", ki so leta 2000 padli na njegov imidž "povezovalca". Lott je ogrozil Bushev imidž in volitve 2004, zato ne preseneča, da so ga divje napadli prav republikanski veljaki in desni, prorepublikanski kolumnisti - in da zahtevajo njegovo glavo. In zato ne preseneča, da so bili demokrati tako pasivni in da skoraj niso reagirali - Lott jim je naredil velikansko uslugo. Huh, kot da je njihov človek. Ironično: v interesu republikancev je, da Trent Lott gre - v interesu demokratov pa je, da ostane! Trent Lott je najboljša antireklama za republikance.

Še huje, Trent Lott, tretji najmočnejši republikanec, je najlepši dokaz, da republikanska stranka še vedno ni porušila rasnega... ee, mississippijskega zidu in da se še vedno futra z usedlinami starih, retardiranih, rasističnih, dixiekratskih ideologij, ki Ameriko ločujejo, ne pa "povezujejo". Problem je le v tem, da na rasno karto ne morejo več igrati, vsaj ne direktno, ker je pač del republikanskega volilnega telesa preprosto preveč občutljiv. Kar pa ne pomeni, da republikanci na rasno karto ne igrajo več in da na "čudovitem ameriškem Jugu" ne lovijo več ekstremnih, rasno nestrpnih volilnih segmentov. Prej narobe - le besednjak so spremenili, tako da se bolj rima z novimi, "strpnimi" časi. Lingvistični obrat je v temle: republikanci ne rečejo več, da na Jugu podpirajo segregacijo in rasno profiliranje, ampak rečejo, da podpirajo "pravice zveznih držav" (states rights), kar pa pomeni isto. States Rights Party, rasistična stranka, ki jo je leta 1948 vodil danes stoletni Strom Thurmond, znan po sloganih "Smo za rasno segregacijo" in "Vsi washingtonski zakoni in vsi vojaški bajoneti črncev ne bodo pripeljali v naše domove, v naše šole, v naše cerkve", se je namreč borila prav za "pravice zveznih držav" oz. proti vmešavanju zvezne vlade v politiko zveznih držav. Če hočemo segregacijo, je to naša stvar in naša pravica! Republikancu se danes ni treba več ubijati s segregacijo - dovolj je, da govori o "pravici držav", pa vsak še tako retardiran rasist ve, da je v resnici na njegovi strani. Tako govori Trent Lott. In tako je govoril Ronald Reagan, delodajalec starega Busha in vzornik malega Busha, ki se je tudi poklonil stoletniku.