Somrak nad Vatikanom

Francoska odvetnika, ki zastopata mater Cedrica Tornayja, po mnenju vatikanskega pravosodja morilca poveljnika švicarske garde Aloisa Estermanna in njegove soproge, sta Vatikan obtožila strategije "prikrivanja in zamolčevanja" in zahtevata obnovo postopka. Kaj se je v Vatikanu dejansko zgodilo 4. maja 1998? Je mladi vojak Tornay "poblaznel" in si po dvojnem umoru sodil sam ali je neidentificirana oseba, ki je pila iz skrivnostnega četrtega kozarca, najdenega na kraju zločina, ubila tudi Tornayja? Je resnica, da je bil šef papeževih varnostnikov, človek, ki je poznal vse skrivnosti, tudi spolne afere najuglednejših prebivalcev Vatikana, nekoč agent zloglasnega Stasija? Je ugotovitve preiskave prikril vatikanski tiskovni predstavnik Joaquin Navarro Valls, ker bi škodovale tajni in močni desničarski katoliški organizaciji Opus Dei, katere član je Navarro in v katero je bil vključen tudi Estermann, njenega ustanovitelja Joseja Mario Escriva de Balaguerja pa je papež Janez Pavel II. nedavno razglasil za svetnika.

Nedavna kanonizacija ustanovitelja tajne desničarske katoliške organizacije Opus Dei Joseja Marie Escriva de Balaguerja, ki je bil znan tudi po tem, da je podpiral Francov diktatorski režim, in sklepno dejanje prej omenjenega procesa sta bila morda edina prava razloga za prikrivanje izsledkov preiskave trojnega umora, ki je 4. maja 1998 pretresel papeža in Vatikan kot malokateri dogodek pred tem. Glavni akter prikrivanja, tiskovni predstavnik Svetega sedeža Joaquin Navarro Valls, naj bi, marsikdo je o tem prepričan, poznal resnico, morda pa to velja tudi za samega papeža. A pojdimo po vrsti.

Petdeset čvrstih mladih moških, oblečenih v srednjeveške uniforme, ki jih je zdizajniral Michelangelo Buonarroti, se ni sramovalo pokazati solz pred papežem in drugimi žalujočimi, ki so se 6. maja 1998 zbrali pri maši zadušnici v cerkvi sv. Ane v Vatikanu. Nenadoma je ob krsti s posmrtnimi ostanki desetarja Cedrica Tornayja (23), ki naj bi bil ubil svojega poveljnika v švicarski gardi polkovnika Aloisa Estermanna (44) in njegovo soprogo Venezuelko Gladys Meza Romero (49), polkovnikova mati stopila k morilčevi materi Muguette Baudat in jo poljubila v znak sprave. Brez dvoma je takšno ravnanje redko, a je bilo videti popolnoma naravno na najbolj nenavadnem pogrebu v dolgi zgodovini Svetega sedeža, kjer se sveto pogosto meša s posvetnim.

Je bil ta pogreb zadnje dejanje tragedije, ki jo je povzročila nenadna in nerazložljiva blaznost, kakor bi nas rad prepričal tiskovni predstavnik Svetega sedeža, znani katoliški desničar in vplivni član Opusa Dei Joaquin Navarro Valls, ali je v središču katolištva nekaj gnilega?

"Ne moremo doumeti, kaj se je zgodilo! Čutimo sram, nemoč, grozo," je neki monsinjor dejal novinarki RAI. "Dva krasna moška in ta prečudovita ženska, ki so jih v cvetu življenja pokosile krogle iz avtomatske pištole v neposredni bližini papeževega bivališča?! Veste, v Vatikanu smo kot majhna družina, katere člani so si zelo blizu. Vsi smo jih poznali. Vsak dan smo jih videvali ... Zares ne moremo dojeti, tudi delati ne moremo. Samo sedimo v pisarnah ali blodimo po hodnikih, da bi izvedeli zadnje novice."

Duhovnik in novinar, ki je papeža spremljal na večini potovanj po vsem svetu in pozna Vatikan kot redko kdo, ker prijateljuje s številnimi kardinali in z visokimi uradniki Svetega sedeža ter pozna njihove skrivnosti - z njim sem obedoval v mirni restavraciji v bližini vatikanskega obzidja -, trdi, da je celo papež izrazil nezadovoljstvo s tem, kako je tiskovni predstavnik Navarro Valls stopil pred novinarje, ko so bile znane prve podrobnosti o umoru. Monsinjor "Sotto Voce", kakor imenujem svojega sogovornika, je počasi pijuckal dobro črno vino Sveta Kristina in skrbno tehtal besede, ki jih je izgovarjal pred argentinsko-hrvaškim novinarjem. Kljub temu je človek, ki je diskretno analiziral delo najavtoritarnejše in najtajnejše organizacije na svetu, vatikanske kurije, rahlo povzdignil glas in rekel: "Pomislite, zakaj bi moral tiskovni predstavnik le tri ure po tragediji reči, da se je vse zgodilo v 'napadu blaznosti'?" Potem je dodal: "Nihče nam ne bo verjel. Kje pa so izsledki kriminalistične preiskave? Vsi bodo dejali, da skušamo primer čim hitreje pomesti pod preprogo!"

"Ubili so mi sina"

Ni bil daleč od resnice. Novica, ki jo je maja objavila Informativna katoliška agencija, pravi, da sta francoska odvetnika Jacques Verges in Luc Brossolet obtožila Vatikan, da je uporabil strategijo "prikrivanja in zamolčevanja", zato zahtevata obnovo postopka. Odvetnika, ki zastopata mater desetarja Cedrica Tornayja, ki naj bi bil, kot trdi Navarro Valls, 4. maja 1998 s streli iz pištole ubil svojega poveljnika in njegovo ženo, potem pa še sebe, sta povedala, da Vatikan nasprotuje vnovični uvedbi procesa in da sta lani poleti pisala papežu Janezu Pavlu II., a jima še ni odgovoril. Odvetnika poudarjata, da je najšibkejša točka vatikanskega izvajanja dokazov postavka, da se je Tornay ustrelil v klečečem položaju, izsledki medicinske in balistične preiskave pa kažejo, da je imel glavo v tistem trenutku dvignjeno. Prav tako trdita, da ni jasno, kdo vse je bil v času, ko se je zgodil trojni umor, v stanovanju Estermannovih.

Odvetnika sta napovedala odločen boj za obnovo procesa, pred nekaj dnevi pa sta za pomoč zaprosila tudi švicarsko pravosodje. Tiskovni urad Svetega sedeža navaja, da Vatikan preučuje zahtevo po obnovi postopka, vendar poudarja neutemeljenost obtožb, ki zadevajo Sveti sedež, vatikansko državo in njene pravosodne organe. Odvetnika sta odgovorila s kritikami papeža. "Pri zavesti ali ne, obveščen ali ne, Janez Pavel II. je še vedno najvišja sodna instanca v državi (Vatikan), kjer se mori brez kazni in kjer na iskanje resnice vplivajo interesi katoliške cerkve. Papež bo večno odgovoren za to sramotno pravdo in za ta škandalozni molk," sta sporočila odvetnika.

Le nekaj dni po tej izjavi, izrečeni na tiskovni konferenci, ki so jo pripravili na pokopališču v Martignyju, mestecu v francoskem kantonu v Švici, kjer je pokopan Cedric Tornay, so odvetnika in Cedricova mati sporočili, sklicujoč se na izsledke preiskave, da je mladi vojak v tragični noči dobil močan udarec v glavo in da je za deset minut izgubil zavest. "Takrat so ga, smo prepričani," sta dodala odvetnika, "posadili na tla, mu v usta potisnili pištolo in sprožili." Anonimni morilec (ali morilci) mu je v naglici razbil dva zoba.

"Moj sin je bil ubit," je v solzah dejala gospa Baudat. "Papeža sem prosila, naj mi pomaga odkriti resnico, vendar mi ne bodo nikoli odgovorili," je dodala. Tako je tudi bilo. Eden od vatikanskih odvetnikov, monsinjor Francesco Bruno, je na obtožbe odvetnikov odgovoril, da je primer popolnoma zaključen in dosje zaprt. Tega, da bi Cedric napravil samomor, ne verjame niti njegovo nekdanje dekle Valerija. Pravi, da se je zjutraj pred tragedijo s fantom dogovorila, da bosta šla na neko zabavo skupnih prijateljev. "Bil je tako vesel in odkrit, poln življenja. Ne verjamem tega, kar govorijo o njegovi smrti," je dejala.

Šest črnih točk preiskave

To, kar je monsinjor Sotto Voce dejal o dvomih novinarjev in drugih, je bilo upravičeno. Teden po tragediji je bilo edino, kar je bilo bolj ali manj gotovo, tisto, kar sta novinarjem sporočila profesorja Arcudi in Fucci, rimska patologa, ki jima je Vatikan zaupal pregled trupel. Po prvi rekonstrukciji dogodkov je v ponedeljek, 4. maja 1998, okoli devetih zvečer vojak švicarske garde desetar Cedric Tornay (23) vdrl v stanovanje svojega malo prej imenovanega poveljnika Aloisa Estermanna in streljal nanj in na njegovo ženo Gladys, s katero je bil Alois poročen petnajst let, potem pa še sebi pognal kroglo v glavo. Estermanna in Tornayja so našli mrtva na tleh, Tornay je ležal na svoji pištoli, Gladys Estermann pa je klečala na tleh, naslonjena na steno.

Patologa sta povedala, da sta Estermannovo smrt povzročili krogli, izstreljenih iz pištole Stig 75. Prva krogla je vstopila skozi levo lice in se ustavila v hrbtenici, druga je vstopila skozi levo ramo, potovala po vratu in se ustavila v možganih. Za Gladys zdravnika nista povedala, kam so jo zadele krogle, Cedric Tornay pa se je ustrelil v usta in si raztreščil možgane.

Po trditvah tiskovnega predstavnika Svetega sedeža Joaquina Navarra Vallsa je bil mladi gardist jezen, ker ga poveljnik ni uvrstil na seznam zaslužnih vojakov, ki so vsakega 6. maja, na dan, ko prisegajo novi gardisti, nagrajeni. "Ponorel je," je dejal Navarro Valls, "premagal ga je nenadzorovan napad besa." Toda italijanski novinarji so odkrili šest t. i. "punti oscuri", črnih točk, ki spodbujajo špekulacije, da razlaga, ki jo je ponudil vatikanski tiskovni predstavnik, ne razkriva resnice. Te črne točke preiskave še dandanes, več kot štiri leta po pokolu, spodkopavajo prizadevanja Vatikana, da bi se tragedija pozabila.

Prvič: nemški časnik Berliner Kurier je zapisal, da je bil polkovnik Estermann, ki je bil na dan svoje smrti imenovan za poveljnika švicarske garde, nekoč v papeževi vojski vohun v službi zloglasnega Stasija, tajne policije vzhodne, komunistične Nemčije. Berlinski časnik piše, da je Estermann privolil v sodelovanje s Stasijem, ker je imel v gardi zelo nizko plačo (okoli 900 evrov na mesec). Sodelovanje se je začelo leta 1981, ko je papež preživel atentat in dve krogli, ki ju je bil vanj izstrelil Turek Ali Agca. Tega leta je, kot trdita papeževa biografa Bernstein in Politi, papež privolil v sodelovanje s Cio v boju proti komunizmu. Vatikan je bil za Američane vroča točka za izmenjavo informacij v tem zadnjem obdobju hladne vojne, zato je bilo jasno, da je Stasi tam hotel imeti svojega človeka. Toda nekdanji legendarni šef Stasija Markus Wolf je dajal zmedene izjave o domnevnem angažiranju Estermanna v tej varnostni službi, saj je včasih trdil, da je Estermann delal zanj, drugič spet je to zanikal.

Drugič: po ugotovitvah italijanske policije in sindikata vatikanske policije, ki je skušal ubraniti čast Cedrica Tornayja, so v stanovanju Estermannovih našli štiri prazne kozarce, iz katerih so ubiti pili pred tragedijo. To krepi sum, da obstaja vsaj še en človek, ki je bil vpleten v zločin.

Tretjič: iz policijskih poročil je še razvidno - Sveti sedež pa tega ni nikoli zanikal -, da je bilo iz orožja, ki je bilo najdeno v sobi, izstreljenih pet nabojev, čeprav so našli samo štiri tulce: dva sta končala v Estermannu, eden v telesu njegove soproge, eden v Tornayju.

Četrtič: ko je tiskovni predstavnik Svetega sedeža Navarro Valls tri ure po umoru dal prvo izjavo za novinarje, je dejal, da so bile vse tri žrtve oblečene. Zakaj se je vatikanskemu tiskovnemu predstavniku tako mudilo prehiteti ugibanja o pomanjkanju morale v odnosih med žrtvami?

Petič: če je bil Tornay, kot trdi tiskovni urad Svetega sedeža, besen na svojega poveljnika, zakaj je ubil njegovo ženo, ki je bila popolnoma nedolžna? Če se je odločil ubiti šefa in si življenje vzeti še sam, zakaj je ubil tudi edino možno pričo?

Šestič: po številnih govoricah, ki so se širile po dogodku, je neimenovani duhovnik priznal, da je po telefonu govoril z Estermannom v trenutku, ko je bil ta ubit. Kdo je skrivnostna priča umora? Kaj je slišal v telefonski slušalki? Zakaj Vatikan tako skriva izjavo te priče?

Opus Dei v vatikanski črni kroniki

Vatikan, poln neporočenih moških, ki nimajo pravega zasebnega življenja ali doma, kamor bi se vrnili po službi, je v najboljšem primeru leglo podtikanj, govoric in kuloarskih namigovanj. Nekoč je nadškofu Paulu Marcinkusu, nekdanjemu šefu vatikanske banke, ki je doživljal hude obtožbe, kakršna je ta, da je dal ubiti papeža Janeza Pavla I. in bankirja Roberta Calvija, ušla opazka, da je Sveti sedež "kot morje grdih sanj. Tu so vsi kot perice, ki mencajo in gnetejo, dokler ne iztisnejo vse umazanije." Pokazalo se je, da ima prav. Od trojnega umora vatikanske "perice" niso nehale iztiskati umazanije.

Tole je nekaj vatikanskih kuloarskih ugibanj: Je bil Cedric Tornay zaljubljen v polkovnikovo ženo Gladys? Ali pa je imel Estermann homoseksualna nagnjenja in je bil zaljubljen v Tornayja? Ali res obstaja še četrti človek, ki je povezan z umori, in ali je imel tudi on kakršnokoli spolno zvezo z žrtvami? Je bil ta četrti človek duhovnik? In kakšno zvezo ima vse to z možnostjo, da je Tornay vedel za Estermannovo morebitno vohunsko dejavnost?

Na krajih, kjer se v Rimu zbirajo geji, posebej v bližini Campa dei Fiori, se je govorilo, da je bil Estermann homoseksualec in da je po službi zahajal v tamkajšnje bare. Znana italijanska antropologinja Ida Magli je prva javno zagovarjala tezo, da je obstajala homoseksualna zveza med Estermannom in Tornayjem. Vicenzo Mastronardi, psiholog in izvedenec za kriminalistiko z univerze La Sapienza, poudarja, da je bil drugi strel, ki je zadel Estermanna, strel, s kakršnim morilec hladnokrvno ubije žrtev, in da je to znak sovraštva, nekaj, kar dokazuje globoko čustveno doživljanje tistega, ki je streljal.

Mastronardi in Ida Magli nista edina, ki sta se spomnila, da so pet mesecev pred umorom Estermannovih našli ubitega Enrica Sinija Luzija, ki je v Vatikanu delal kot sobar. Bil je zadavljen na način, ki je bil policiji znan že iz prejšnjih primerov maščevanja med homoseksualci. Preiskava je pokazala, da je Enrico podnevi z vsem spoštovanjem in v belih rokavicah stregel papežu, ponoči pa je bil za denar na voljo mladim rimskim homoseksualcem. Njegovega morilca niso nikoli našli. Tudi takrat je tiskovni urad Svetega sedeža kmalu "pozabil" na preiskavo.

Monsinjor Sotto Voce pravi, da je jasno, da so se člani Opusa Dei v Vatikanu potrudili, da bi njihov tovariš na najbolj izpostavljenem položaju, tiskovni predstavnik Navarro Valls, čim bolj omejil škodo, ki bi jo zaradi tega lahko trpela organizacija, saj sta bila Estermann in njegova žena tudi člana Opusa. Toda zakaj sta postala člana te organizacije? Vanjo sta vstopila leta 1988, da bi izkoristila močne zveze te skrivne organizacije in naredila kariero. Oba sta bila diplomirana teologa in sta pripadala molitvenim skupinam Opusa Dei. Ena od teorij o umoru Estermannovih, v katero pa nihče pretirano ne verjame, je, da bi polkovnik, ki je bil hkrati tudi šef vatikanske tajne službe, lahko vplival na izbiro novega papeža, tako da bi bil imenovan kandidat, ki bi bil po volji Opusa Dei. Kako? Poveljnik švicarske garde ve za vsak premik za vatikanskimi zidovi. Pozna vse skrivnosti, dostopni so mu neverjetni zasebni podatki o kardinalih, njihovem zdravju in nagnjenjih, lahko jih celo izsiljuje. Če je tako, se govori, da je bila njegova smrt inscenirana, da bi bila videti kot maščevanje iz ljubosumja ali zaradi neuslišane ljubezni.

Ponarejeno Cedricovo pismo

Med govoricami, ki so se kot požar razširile po Vatikanu, je tudi ta, da je bilo pismo, napisano v francoščini, ki naj bi ga bil Tornay namenil prijatelju iz garde in se je zanj izvedelo uro po tragediji, italijanski časopisi pa so ga takoj objavili, ponarejeno. Vseeno lahko pismo potrdi tezo o osebnem maščevanju Estermannu in okrepi prepričanje, da je Tornay vedel za vohunsko dejavnost svojega poveljnika.

"Moram se vključiti," se začne pismo, "moram to storiti ... Ne morem več prenašati krivic, ki se godijo. Po treh letih, šestih mesecih in treh dneh, kolikor sem jih preživel v gardi, me niso določili za napredovanje, zato moram preprečiti nove krivice. To, kar sem storil, sem storil za dobro garde." Potem pisec pozdravlja mater in sestro in tej sporoča, da je edini človek na svetu, ki mu verjame. "Žal mi je, da te puščam samo," dodaja.

Bili so tudi taki, ki so spreminjali pričevanje. Tako je kardinal Fumo svoji gospodinji, nuni, dejal, da je slišal strele, novinarjem pa kasneje rekel, da je za dogodek izvedel naslednje jutro po televiziji. No, to, da je v Vatikanu zavladal strah, ni nič presenetljivega. Posebno moteče je, da te govorice mečejo senco na najsramotnejšo in najočitnejšo plat tragedije, ta pa je, da se je dogodek zgodil v mestu, kjer bi morala kraljevati krščanska ljubezen. Če verjamete v množico konspirativnih in skrivnostnih teorij ali ne, je jasno, da je Vatikan mesto, kjer kar mrgoli temnih skrivnosti, da je somrak prekril to sveto mesto. Je mar mogoče, da se je središče katolištva spremenilo v negativno luknjo, v kateri se skriva strahovit in nepredstavljiv potencial nasilja in laži?

V času, ko je katoliška cerkev po vsem svetu predmet ostrih kritik zaradi številnih škandalov - pedofilskih duhovnikov, homoseksualnih škofov, nun, ki mučijo otroke, redovnikov, ki poslujejo z mafijo in razpečevalci mamil -, smrti v stanovanju Estermannovih govorijo o jasni in globoki moralni krizi v samem središču cerkve.

Zaradi nenavadnosti in obsežnosti je treba to tragedijo umestiti v zgodovinski kontekst. Papeštvo je najstarejša delujoča institucija na svetu, nasilne in nenadne smrti pa mu niso tuje. Papeža Janeza VIII. so leta 882 zastrupili sodelavci, ker pa strup ni bil dovolj učinkovit, so ga pretepli do smrti, udarci so padali, dokler mu ni počila lobanja. Deset let pozneje so papeža Formoza prav tako zastrupili člani ene izmed frakcij na njegovem dvoru. Njegov naslednik Štefan VII. je dal njegovo truplo izkopati iz groba, ga za nazaj izobčil, dal razkosati in ukazal, naj kose trupla po rimskih ulicah vlečejo konji, nazadnje pa so jih vrgli v reko Tibero. Leta 974 je bil zadavljen papež Benedikt VI. V naslednjih petih stoletjih je bilo ubitih še najmanj devet papežev, najstrašnejši umor pa se je zgodil leta 1503, ko je bil zastrupljen Aleksander VI., papež iz družine Borgia. Uporabljen je bil strup, znan pod imenom beli arzenik, zaradi katerega je papeževo truplo počrnelo in se je iz njega kadilo.

Ko se je začelo bolj civilizirano obdobje, so papeže nehali pobijati, vendar je veliko ljudi prepričanih, da se je še en umor zgodil leta 1939. Tega leta je stari Pij XI., ki je imel takrat 82 let, pripravil znameniti govor, s katerim naj bi obsodil fašizem in nacizem. Naslov njegove nikoli objavljene enciklike je bil Humanis generis unitas (Edinost človeškega rodu). Bilo je jasno, da Mussoliniju to ne ustreza. Samo dan prej, preden naj bi papež prebral svoje sporočilo, je k njemu prišel doktor Francesco Petacci, da bi mu dal injekcijo zaradi šibkega zdravja. Petacci je bil papežev zdravnik, a hkrati tudi oče Mussolinijeve ljubice Clarette Petacci (obešena je bila skupaj z diktatorjem). Vatikanolog in zgodovinar Nino lo Bello trdi, da je Petacci papežu v resnici dal strup, ker je ta v nejasnih okoliščinah umrl že naslednje jutro. Pri vsem tem ni nič nenavadnega, da nekateri še danes verjamejo, da je bil tudi Janez Pavel I. leta 1978 ubit. Umrl je ob enajstih zvečer 28. septembra; kot so sporočili, zaradi srčne kapi.

Takšni sumi so med drugimi obhajali tudi brazilskega kardinala Aloisa Lerscheiderja, saj je v intervjuju za italijanski tednik Trenta Giorni dejal: "O tem govorim z veliko bolečino, v naših srcih ostaja dvom, ker Vatikan ni odkrito odgovoril na vsa vprašanja." Švicarska garda je videla nadškofa Marcinkusa, kako se je motal v bližini papeževih prostorov v času njegove smrti, vendar to ni bilo nikoli potrjeno, pa tudi ameriški prelat ni bil nikoli ničesar osumljen. Papež Janez Pavel II. se ga je takoj znebil, to pa je bilo tudi vse.

Takih stvari pa je še več. Je na Cedrica Tornayja, če se je res ubil, vplival podatek, da je leta 1959 neki švicarski gardist prav tako streljal na svojega poveljnika, potem pa se je poskušal ubiti, vendar so mu to preprečili? In kdo so ti ljudje, ki živijo, da bi papeža podnevi in ponoči varovali s svojimi življenji?

Strašni in neustrašni borci

Na vrhuncu hladne vojne je Stalin, kot se pogosto navaja, vprašal: "S koliko divizijami pa razpolaga papež?" Odgovor je še danes, seveda, z nobeno. Papeži imajo zgolj majhno vojsko, ki šteje kakih sto ljudi. Pravzaprav jih je zdaj 98, čeprav je s statutom predvideno, da bi jih moralo biti 120, med njimi pa je, prvič od ustanovitve leta 1506 temnopolti mladenič Dhani Bachmann, po rodu iz Indije, ki so ga, ko je bil star pet let, posvojili švicarski državljani iz Luzerna.

Gre za izredno dobro izurjeno vojsko, ki je pripravljena v vsakem trenutku umreti za papeža. To naj bi bil poskušal dokazati tudi sam Estermann, ko je leta 1981 skočil v papežev avto, da bi zaščitil Janeza Pavla II., vendar je bilo prepozno, saj so ga krogle iz pištole turškega atentatorja Alija Agce že zadele. Naloga švicarske garde ni varovati papeža zunaj vatikanskega obzidja, to počnejo specialne enote italijanske policije oziroma varnostne sile države, ki jo papež obišče, gardisti skrbijo le za varnost poglavarja katoliške cerkve v Vatikanu, v njegovem stanovanju in okoli njega, v javnih prostorih, kjer sprejema goste in delegacije, po hodnikih in v dvoranah, na krajih, kamor prihaja papež, posebno med množičnimi sprejemi, in v baziliki svetega Petra.

V službo jih je vzel že omenjenega leta 1506 papež Julijan II., ker so mu o njih govorili, da so strašni in neustrašni borci. Danes veljajo za najstarejšo vojsko na svetu, razvpiti pa so bili že ob koncu srednjega veka kot dobri plačanci. Zasloveli so leta 1527, ko je Karel V. oblegal Rim in ga oplenil. Tedaj je na tisoče nemških in španskih vojakov napadlo Vatikan. Preživelo je samo 42 od tedanjih 150 švicarskih gardistov, ubili pa so 800 sovražnih vojakov. Preživeli so s svojimi telesi zavarovali papeža Klemena VII., tako da so se razporedili okoli njega in mu omogočili beg v utrdbo San Angelo.

Danes njihova borbenost ni ključni dejavnik pri novačenju, biti pa morajo švicarski državljani, moški, neporočeni, starejši od 21 let, dobrega zdravja, duševno trdni, visoki več kot 174 cm, moralno neoporečni, biti morajo aktivni katoliki in imeti odslužen vojaški rok v švicarski vojski. Do začetka devetdesetih let so poveljniki prihajali iz iste švicarske plemiške družine. Z Estermannom in njegovim predhodnikom polkovnikom Buchsom pa ni bilo tako, saj sta bila "navadna človeka". Poveljnik, ki je po činu vedno polkovnik, poveljuje trem častnikom, 23 podčastnikom, dvema bobnarjema in približno 70 vojakom. Obvladajo borilne veščine in so spretni pri uporabi kopij, s katerimi stojijo na straži, skrita v oblačilih pa nosijo tudi pištolo in solzivec v pršilu. Blizu njihovega stražarskega mesta je vedno skrita še avtomatska puška.

Kakšna je pravzaprav resnica?

Živijo skromno, po dva v sobi, v stavbi, ki stoji blizu Vrat sv. Ane, enega od vhodov v Vatikan. Delajo dan in noč, sedem dni na teden. Po dveh letih služenja dobijo dovoljenje za poroko, in če se poročijo, se lahko preselijo v kompleks stanovanj za poročene gardiste. Žena in deklet ne smejo voditi za vatikansko obzidje, kadar pa imajo prost dan, se morajo v enoto vrniti najpozneje do enajstih zvečer. Vsak dan telovadijo, igrajo košarko in nogomet, se urijo v streljanju, ker morajo odlično obvladati orožje.

Zdaj se ve, da je Estermann kaznoval Tornayja in ga umaknil s seznama za napredovanje, ker je Cedric tri noči prespal zunaj vatikanskih zidov in ker je preklinjal in se večkrat pijan vrnil v enoto. Po trditvah Cedricovih prijateljev je Estermann dejal, da mu bo zagrenil življenje, če bo postal poveljnik. In Estermann je bil za poveljnika imenovan natančno devet ur prej, preden je bil ubit.

Eden izmed profesorjev na univerzi Gregoriana, ki je dobro poznal gardista, trdi, da je med njima obstajala tudi nacionalna napetost, ker je bil poveljnik po nacionalni pripadnosti švicarski Nemec, Cedric pa Francoz.

Vsekakor gardisti trdijo, da je njihovo delo zelo naporno, ker so ves čas pod budnim očesom obiskovalcev, pa tudi vatikanskih uslužbencev. Nad vsakim od njih visi breme možne napake. In kakšna je pravzaprav resnica? Je Cedrica v obupano dejanje pognal občutek tekmovalnosti, ki mu ga je zbujal njegov poveljnik? Ali gre za skrivnosten, vendar usoden ljubezenski odnos, ki ga je še stopnjevala uporaba droge, saj so na mizi v Estermannovem stanovanju našli 24 cigaret marihuane? Ali pa je Gladys ljubimkala s Cedricom? Ima prav tiskovni predstavnik Svetega sedeža, ko govori o napadu blaznosti in svojo tezo utemeljuje z domnevnim tumorjem, najdenim v možganih Cedrica Tornayja? Ali pa sta morda oba - in z njima tudi Estermannova soproga - žrtvi večje, nedoumljive zarote?

V času, ko cerkev vstopa v novo tisočletje in ko se je opravičila zaradi svojih zgodovinskih napak in grehov, njen molk in nepripravljenost, da razčisti škandal, o njej ne povesta nič dobrega. Se to dogaja zato, ker je Janez Pavel II. hudo bolan in ne nadzoruje več vsega, kar se dogaja okoli njega, tako da so spletke in boji v pričakovanju njegove smrti in izbiranja novega papeža dosegli neslutene razsežnosti? Veliko vprašanj in malo odgovorov. Tipično za Vatikan. Nič nenavadnega za mesto, nad katerim je zavladal somrak.