Nekritično veselje

Navadno so zaslišanja ministrskih kandidatov zelo ostra, obupana opozicija poskuša bodoče ministre čim bolj prestrašiti, priviti in jih pripraviti na težko delovno mesto, ki naj bi jih čakalo po slavnostni prisegi. Opozicija skrbno posluša kandidatovo predstavitev in jo pozneje skladno s svojim političnim programom raztrga ali pa zaslišancu nameni vsaj nekaj gorkih političnih nasvetov. Zaslišanja so torej del iniciacijskega procesa, darila opozicijskim poslancem, neposredno soočenje različnih političnih svetov. Vendar to zmeraj ne drži. Ko je v torek pred združenima parlamentarnima odboroma za zunanjo politiko in evropske zadeve stopil Janez Potočnik, novi-stari minister brez resorja, pristojen za evropske zadeve, so poslanci brez večjih pripomb poslušali njegovo predstavitev, mu namenili le kakšnih deset bolj protokolarnih vprašanj in na koncu soglasno podprli njegovo kandidaturo. Sledil je aplavz in seja je bila po dobri uri in pol končana. Janez Potočnik, ki je pred enim tednom končal verjetno najpomembnejša pogajanja v zgodovini slovenske države, je dobil soglasno podporo vseh poslanskih skupin in zraven še nekaj prijaznih čestitk in pozdravov. Zoprnih vprašanj ni bilo. Popolna zmaga.

In besede o popolni zmagi so v petek, 13., v Koebenhavnu prišle tudi iz ust Potočnikove delegacije in se jasno izvalile tudi z jezikov našega političnega vodstva. Slovenija je uspešno končala pristopna pogajanja z EU, rezultati pogajalskega procesa so zelo dobri, celo boljši, kot je kazalo pred meseci. Vendar Slovenija ni bila edina, ki je sijala od zadovoljstva. Zelo zadovoljni so bili tudi predstavniki ostalih povabljenih držav, in kar je še posebno zanimivo, tudi tisti na druge strani pogajalske mize. Le Turki so gledali malo postrani.

Vendar je v zgodovinski "win-win situaciji" skrito tudi nekaj "win-defeat malenkosti". Najprej je seveda dejstvo, da je bila širitev EU za stare članice bistveno bolj poceni, kot je bilo videti na začetku. Denar, ki so ga na začetku za širitev namenile v Berlinu, je bil najprej zmanjšan za slabi dve milijardi evrov in razdeljen na malo več držav, kot so načrtovali takrat. Pa tudi teh 40,853 miljarde evrov, kolikor naj bi jih petnajsterica na koncu namenila za širitev, je pravzaprav bistveno manjših. Širitev bo EU namreč stala komaj 10,3 milijarde evrov, saj bodo nove članice v evropski proračun prispevale tudi velik del svojega denarja, stroški širitve pa bodo nižji tudi zato, ker bodo dejanska izplačila iz evropskih blagajn verjetno manjša in izplačana z enoletnim zamikom. "Teh dobrih 10 milijard evrov je za širitev izjemno ugodna cena," je povedala Michaele Schreyer, evropska sekretarka za proračun, "zaradi širitve proračun ne bo popokal po šivih." Poleg očitnega zategovanja pasu, ki je posledica slabega javnofinančnega položaja v nekaterih ključnih članicah EU, pa je v samo širitev vgrajenih tudi nekaj nesramnih predpostavk. Nove članice bodo tako v določenem obdobju dobivale manj pomoči kot stare, pa čeprav so recimo kmetje iz držav vzhodne Evrope do njih gotovo bolj upravičeni kot njihovi kolegi na oni strani nekdanje železne zavese.

In zmage slovenske delegacije? Povečali so kvote in referenčne količine, najmanj do leta 2006 Slovenija ne bo neto plačnica, EU nam bo iz strukturnih in kohezijskih skladov namenila v obdobju do leta 404 milijone evrov, uveljavili smo principe diferenciacije ... Vendar je tudi v slovenski zgodbi o milijonih in uspehu nekaj senčnih malenkosti. Recimo vprašanje schengenske južne meje. Slovenija na 670 kilometrih, ki si jih delimo s Hrvaško, schengenskega pravnega reda ne bo vzpostavila 1. maja 2004, ampak predvidoma do leta 2006. Takrat se bosta povečala policijski in carinski nadzor in seveda tudi kolone, stroški in težave ljudi, ki živijo ob meji. EU nam bo, na posebno vztrajanje slovenskih pogajalcev, za vzpostavitev novega režima namenila 45 % vseh stroškov, ki naj bi jih imeli z gradnjo južnega zidu, kar je 107 milijonov evrov. Ostalo pa bo pač plačala Slovenija. Vzpostavitev novega mejnega režima pa še pomeni, da bomo Slovenci brez težav prečkali mejo z Avstrijo in Italijo. Šele takrat, ko bo Svet EU ugotovil, da je Sloveniji uspelo popolnoma vzpostaviti nadzor v skladu s schengenskimi standardi, se bo ves policijski, carinski in inšpekcijski nadzor z avstrijske in italijanske meje preseli na hrvaško. O tem bodo torej še odločali. Druga senčna malenkost je denimo vprašanje posebnih trgovinskih sporazumov, ki jih ima Slovenija sklenjene z državami, ki niso članice EU. Ko bo Slovenija vstopila v EU, bo namreč prevzela sporazume, ki veljajo v EU, prekinila obstoječa pogodbena razmerja in prevzela trgovinsko politiko unije. Slovenija ima sklenjenih kar nekaj prostotrgovinskih sporazumov, še najbolj pa so zanimivi (in uporabni) tisti s Hrvaško, Makedonijo in nastajajoči z ZRJ. Naši pogajalci so najprej zahtevali 10-letno prehodno obdobje, pozneje pa so to zahtevo umaknili. Slovenija bo tako z dnevom vstopa v EU prevzela njene manj ugodne sporazume. Za Hrvaško t .i. stabilizacijsko-asociacijski sporazum z EU predvideva popolno odpravo uvozno-izvoznih dajatev do konca leta 2006, za Makedonijo pa predvidoma do leta 2011.

Pravi rezultat koebenhavnskih pogajanj pa bo viden šele konec leta 2006. 250 milijonov evrov, kakršna je razlika med sredstvi, ki jih dobimo in damo EU, je samo preračunana ocena finančne pomoči, pravi neto proračunski položaj pa bo seveda odvisen od dejanske uspešnosti črpanja sredstev. Prejšnje širitve so namreč pokazale, da mladim članicam v prvih letih ni uspelo črpati vseh sredstev. Razlogov je bilo seveda več, institucionalni, kadrovski, finančni, pa tudi politični. Tako pravzaprav ni čudno, da so člani pogajalske skupine, samo nekaj dni po tem, ko so se razblinili mehurčki koebenhavnskega šampanjca, začeli opozarjati, da dogovorjene številke ne pomenijo vsega. "Uspešen konec pogajanj je potreben, ne pa tudi zadosten pogoj za to, da dosežemo finančni učinek," je na posebni predstavitvi rezultatov opozoril Mojmir Mrak, svetovalec pogajalske skupine za finančna vprašanja. Prav uspeh je torej tudi v Sloveniji odvisen od vzpostavljanja pogojev za izkoriščanje ponujenih sredstev, in če Slovenija ne bo znala pravilno uporabiti ponujenega, bomo leta 2006 z bistveno zahtevnejših pogajanjih za novo proračunsko obdobje prinesli manj denarja. "Slovenija mora ponujene možnosti dobro izkoristiti", je na isti predstavitvi poudaril Potočnik.

In kakšen je torej rezultat skoraj petletnih pogajanj? Poleg zadovoljstva očitno uspešnih pogajalcev, ki pa so v pogajanja vendarle vstopili z razumnimi cilji, in verjetno še bolj zadovoljne EU je danski konsenz prinesel še jasno sporočilo, da morajo tisti, ki vstopajo v elitni klub, igrati po pravilih starih članov, da sicer širitev EU potrebujejo tako zahodne kot vzhodne države, da pa so stare članice vseeno v bistveno boljšem položaju. In to ne samo zaradi svoje razvitosti, ampak tudi zaradi gospodarskopolitične in tudi kakšne druge moči. Za Slovenijo pa je pomembno še nekaj. Evropa bo res končala tranzicijo, povečala konkurenco in vzpostavila čisto drugačne ekonomske odnose, vendar bo spremenila tudi način političnega razmišljanja. Recimo v takšnega, kjer bo nasprotovanje "nacionalnemu konsenzu" nekaj čisto običajnega in kjer se bodo ministri za evropske zadeve bali zoprnih vprašanj zajedljivih poslancev. Zaradi še ene simbolne zmage v zadnjih mesecih pa so naši vrli fantje nanje očitno spet pozabili.