Še ena smrt Salmana Radujeva

Časopisi so prinesli drobno vest, da je v ruskih zaporih umrl Salman Radujev, čečenski terorist, ki je bil obsojen na dosmrtno ječo, s pristavkom, da je uprava zapora sporočila, da je umrl zaradi notranjih krvavitev, ki pa so bile le posledica daljše bolezni, skratka - naravne smrti.

Tokrat je bilo četrtič, da so ruske vesti sporočile njegovo smrt, toda vsakič se jim je na tak ali drugačen način vrnil kot bumerang.

Prvič je bil ubit marca 1996. Itar-Tass je takrat poslal v svet novico, da je umrl v noči iz nedelje na ponedeljek med napadom na njegov avtomobil.

Toda, kdo je že bil Radujev? Po sorodstveni vezi je bil svak prvega čečenskega predsednika Džoharja Dudajeva, poročen je bil z njegovo sestro dvojčico - Lido. Po poslovnih ambicijah je bil znan v mestu Gudermes, kjer je leta 1992 ustanovil inštitut za podjetništvo in pravo. Po vojaških sposobnostih so ga spoznali v prvi čečenski vojni kot poveljnika, znanega po bliskovitih akcijah. Toda v svetovno zgodovino se je zapisal kot terorist.

Medtem ko teroristi ugrabijo po nekaj talcev, bolj spektakularni nekaj deset, kvečjemu avion ali največ gladališko publiko kot pred meseci v Moskvi, je Salman Radujev ugrabil celo mesto. Na začetku januarja 1996 se je med prvo čečensko vojno prikazal sredi ruskega teritorija v dagestanskem mestu Kizljar, kjer je z dvema stotnijama svojih vojakov zajel 2400 po nekih poročilih celo 4000 ljudi, s katerimi se je potem zabarikadiral v mestni bolnišnici.

S takim kapitalom pred cevmi pušk je Radujev uradno zahteval takojšen umik ruske vojske iz Čečenije. Predsednik Boris Jelcin je takoj odgovoril s tem, da je poslal v Kizljar posebne enote notranjega ministrstva in najprej napovedal, da bo zoper teroriste reagiral odločno, po nekaj dneh pa je njegova vlada sklenila dogovor s čečenskimi borci, da jim dovoli, da se z avtobusi odpeljejo nazaj v Čečenijo. Radujev je hotel za garancijo sto talcev in jih dobil. Toda, ko na čečenski meji ni hotel spustiti talcev, so jih napadle ruske oborožene sile in Radujev se je s soborci zatekel v dagestansko vasico Pervomajskoe. Kamorkoli je bežal, vedno je našel nove talce, a to ne le navadne civiliste; na poti v Pervomajskoe je zajel še 37 policajev v ruskih uniformah. Njegove ugrabitve in še bolj zahteve so bile spektakularne. Ruski strani je ponudil, da izpusti vse talce, če dobi v zameno politika Gregorija Javlinskega in Jegorja Gajdarja ter popularnega generala Aleksandra Lebeda. Namesto talcev bi zdaj njih vzel kot garante za varno pot na osvobojeno območje v Čečeniji.

Jelcin ni imel posluha za ideje čečenskega poveljnika, pa ga je dal obkoliti. Ruske posebne enote so dominirale v razmerju deset na enega in časopisi so javljali, da je samo še vprašanje časa, kdaj bodo teroristi likvidirani. Po desetih dneh obleganja pa je se izkazalo, da jim je zmanjkalo hrane in kurjave. A ne čečenskim borcem, temveč ruskim specialcem. In Radujevu je uspel spektakularen preboj skozi obroč, iz katerega se je rešil s polovico svojih borcev.

Trikrat pokopan

Ta boleči poraz velike ruske vojske je bil kaplja čez rob, ki je primorala predsednika Jelcina, da je pristal na premirje in umik vojske ter s tem de facto priznal neodvisnost Čečenije.

Dva meseca po akciji v Kizljarju je Itar-Tass javil vest, da je bila ubita največja ruska mora Salman Radujev. Toda štiri mesece kasneje je prišel hladen demanti. Radujev je vstal od mrtvih, ko se je pojavil na svoji tiskovni konferenci v mestu Gudermes. Spet je utelešal čečensko maščevalno pest, takoj je namreč prevzel odgovornost za poskus atentata v mestu Voronež, na jugu Rusije.

Ker je bil Radujev edini čečenski voditelj, ki je nasprotoval čečenskim volitvam 1997, so zoper njega ruske in čečenske sile pripravile skupno akcijo. Toda spet jih je presenetil, ko je v bliskovitem manevru na dagestansko-čečenski meji zajel 22 ruskih policistov, ki jih je potem čez nekaj dni izpustil.

11. aprila 1997 so agencije drugič pokopale Radujeva; tokrat z vestjo, da je smrtno ranjen; ko se je s konvojem svojih čet peljal v Gudermes, je eksplozija vrgla v zrak njegov avtomobil. Toda s smrtjo tudi tokrat ni bilo nič, saj je 5. maja čečenski podpredsednik Vara Arsanov podpisal nalog za njegovo aretacijo. V času, ko naj bi bil smrtno ranjen, je za ruske zasebne televizije izjavljal, da je osebno ukazal atentat na železniško postajo v Pjatigorsku in kraju Armavir, kjer je bilo ubitih več oseb.

Že čez slab teden je izvedel novo akcijo, tokrat diplomatsko - v Groznem se je sestal s podpredsednikoma čečenske vlade Šamilom Basajevom in Movladijem Udugovom in jima zagotovil, da se umika, da opušča terorizem. Naslednji mesec je svet spet obrnil na glavo, saj je sporočil, da ne bo upošteval ukaza predsednika Mashadova, da ne bo razpustil svoje vojske.

Potem je poniknil in se vrnil v časopise pomladi leta 2000, ko je v njegovi domovini vihrala druga čečenska vojna. Zdaj je bil že tretjič pokopan. Agencija Itar-Tass je 18. februarja sporočila, da je bil v bojih na vzhodu Čečenije ubit vojaški voditelj Salman Radujev, tokrat je preventivno dodala pogojni naklon - naj bi bil.

Toda potem je prišel marec in ga potegnil iz groba še bolj spektakularno - aretirale so ga ruske posebne enote in odpeljale v moskovski zapor Lefortovo. In 25. decembra 2001 ga je vrhovno sodišče Dagestana obsodilo na dosmrtno ječo.

Toda mož, ki je bil obsojen na dosmrtni zapor, je umrl prej kot v enem letu!

Da bi umrl naravne smrti ne verjamejo ne čečenski ne ruski mediji. Ti poročajo, sklicujoč se na vir iz zapora, da so ga večer pred smrtjo ječarji težko pretepli po ledvicah. Jetniški upravi, ki je naredila avtopsijo, ne verjamejo. Kaj ne bi, ko pa so njegovo truplo zakopali kar na jetniškem pokopališču. Vladimir Jarmolajev, vodja zaporniškega oddelka v Permu, je pokop pojasnil s cinizmom, da so postopali po zakonu, ker v treh dneh niso dobili od svojcev nobenega uradnega zahtevka po truplu čečenskega pokojnika.

A tudi z njegovo zadnjo smrtjo je njegovo ime spet stopilo iz groba. Čečenski uradni viri poudarjajo, da je Radujev umrl neposredno po zaslišanju v zaporu. Ruske oblasti so namreč trdile, da je Radujev pričal zoper čečenskega politika Ahmeda Zakajeva, ki so ga pred meseci na rusko zahtevo aretirali na vsečečenskem kongresu na Danskem. Čečenska stran pa si njegovo smrt razlaga na dva načina. Da so s surovim pretepanjem od njega izsilili priznanje, ki so ga posneli s kamero, potem pa ga do konca pobili, da bi na morebitnem procesu na Zahodu ne spregovoril, da je obtožil Zakajeva pod mučenjem. Ali pa, da Radujev ni hotel obtožiti svojega tovariša za terorizem, pa je potem med mučenjem v zaporu izdihnil.

Rusija se je resda uvrstila med sodobne evropske države, ko je ukinila smrtno kazen, tako da sodišča obsojajo čečenske upornike na dosmrtne ječe. Poleg Radujeva pa so na večletno zaporno kazen obsodili tudi nekdanjega čečenskega ministra Turpala Atgerijeva in vojaka Aslambeka Alhazurova in Huseina Gajsumova. A vsi po vrsti so umrli v zaporu naravne smrti prej kot v enem letu. Obsojen na doživljenjsko, umreš v enem letu!

Toda to ni le groza za Čečene, temveč napoved strahu tudi za Ruse. Ti lahko primerjajo dva sodna procesa: zoper čečenskega terorista Radujeva in zoper poveljnika ruske tankovske enote Budjanova. Budjanov je bil obtožen za pretepanje, umor in posilstvo čečenske deklice med vojno v Čečeniji.

Toda vrhovno sodišče je čečenskega borca obsodilo na dosmrtno ječo, ruskega oficirja pa oprostilo krivde. Ne, ker bi ta zločina ne storil, temveč zato, ker so največji eksperti za psihiatrijo ugotovili, da v dveh dnevih, ko naj bi izvršil zločin, ni bil prišteven. Zakaj? Po mnenju psihiatrov je bil ruski komandant neprestano sprovociran zaradi akcij čečenskih teroristov, za povrh pa se ga je od veselja nad izvolitvijo Putina za predsednika tako napil, da je izgubil vso razsodnost.

V primeru Radujev psihiatri niso proučili, če večletno rusko bombardiranje in sistematično požiganje in rušenje čečenskih mest tudi pri njem ni povzročilo stanja nerazsodnosti, v katerem je potem izvajal ugrabitve in se razglašal za avtorja terorističnih napadov, stotine kilometrov stran od Čečenije.

Ruska publicistka Ana Politkovskaja je zgroženo zapisala, da se s Putinom vrača spet stalinizem. Sodišču se ni zdelo potrebno, da bi Radujeva obsodili na osnovi dokazov in pričanj, temveč so mu kazen izrekli kar na podlagi njegovega priznanja. Za Basjanova pa so poiskali oprostilno sodbo, zato ker je svoje zločin izvedel v imenu plemenite ideje, kot je borba zoper terorizem. "V tridesetih in štiridesetih letih so v imenu naprednih idej komunizma v Sovjetski zvezi opravičevali poboj milijonov ljudi, zdaj v imenu antiterorizma dobivamo novega Stalina."

Jelena Bonner, vdova nobelovca in oporečnika Saharova je še bolj neposredna: pod Putinovim režimom je pobitih že več ljudi kot pod Miloševićem.

A še enkrat: kako, da so bile ruske posebne enote brez težav aretirale čečenskega poveljnika, ki ga nekoč niso zajele cele vojske ob podpori aviacije? Njegova žena Lena Radujev je v intervjuju za azerbajdžanski časopis "Ulus" povedala, da je bil Salman na zdravljenju v Turčiji, ko je Putin začel drugo čečensko vojno. "Preživel je sedem težkih operacij, po izgubi očesa so mu vgradili očesno protezo, tako da se je vrnil v Čečenijo konec leta 1999 nesposoben za borbo. 13. marca 2000 so ga ob pomoči domačih izdajalcev aretirale specialne ruske enote - medtem ko je spal v lastni postelji!"