Forza unione

Kljub različnim mnenjem in različnim okusom ter krizi, ki je zajela nogomet, velja italijanska nogometna liga za eno najmočnejših in eno najbogatejših nogometnih lig na svetu. Nastopom v njej se ne morejo upreti niti največji zvezdniki, kot so Ronaldo, Redondo, Rivaldo, ki so si ustvarili ime tudi v drugih ligah. Slovenski nogometaši le redko stopijo na italijanske zelenice. Prav zdaj v Serie A (prvi ligi) nimamo svojega predstavnika. Pa tudi prej je v njej pravzaprav igral le Srečko Katanec in s Sampdorio osvojil celo scuddeto. Manj pomembne vloge je imel Matjaž Florjančič - zamenjal je nekaj ne tako kakovostnih prvoligašev, vendar je dosegel kar precej zadetkov v tej hudi konkurenci. Manj uspešno je nastopal Robert Englaro; pač ni dobil prave priložnosti. Zdaj je najbolj znan slovenski igralec na Apeninskem polotoku Sebastijan Cimerotič, ki si (kadar ne nastopa na lokalnih volitvah za kako manjšo stranko) služi kruh pri drugoligašu Lecceju. A na njegove nastope bomo morali nekoliko počakati, ker okreva po hudi poškodbi. Kot kaže, je Lecce na dobri poti, da si spet zagotovi prvoligaški status, saj je po 16 krogih na petem mestu in za četrtim mestom, ki še vodi v prvo ligo, zaostaja le za točko. Slovenci pa imamo še enega Sebastijana v Serie B. Sebastijan Berko, nekdanji igralec Maribora in mladi državni reprezentant, je letos poleti okrepil vrste Triestine. Njemu in njegovemu klubu kaže še bolje. Trenutno je Triestina na prvem mestu.

Med Tržačani je zavladala prava nogometna evforija, kakršno pomnijo le najstarejši nogometni navdušenci. V barih, kjer predvajajo tekme s plačniške televizije Stream, zavlada, ko Triestina igra na gostovanjih, nepopisna gneča. Navijači si ob kozarčku ogledujejo tekme z zastavami in s šali v rokah, razpoloženje pa je takšno kot na stadionu, s koncerti žvižgov ob napakah sodnikov in s pesmijo ob domačih zadetkih. Podobna gneča naj bi bila po barih konec petdesetih let, ko so televizijo imeli samo nekateri kafiči in so vsi hodili gledat "Lascia o raddoppia" (nekakšno predhodnico današnjega milijonarja). Končno se vidijo tudi vrste za nakup vstopnic, ko Triestina igra domače tekme. Po dolgih letih je v pasaži Protti spet opaziti ljudi, ki čakajo na nakup vstopnic. Če se odločite, da si boste ogledali kakšno tekmo v bližnjem Trstu, boste morali za vstopnice odšteti od 12 do 37 evrov. Vendar raje pripravite denar za dražje vstopnice, ker so cenejše najpogosteje takoj razgrabljene. Domači stadion Nereo Rocco pa je vsako tekmo bolj poln. Zdaj je na vsaki domači tekmi več kot deset tisoč gledalcev, tudi kadar piha močna burja, kar je zoprna reč celo na tako sodobnem stadionu, kot je tržaški. Tržačani se lahko pohvalijo, da imajo enega najlepših stadionov v Evropi; to so si naši navijači v živo ogledali, ko je naša reprezentanca tam igrala z italijansko izbrano vrsto. Tisti, ki lahko gledate italijanske televizijske programe, ste si ga takrat ogledali tudi po televiziji. Ker se pri nas ravno toliko govori o stadionu, bi bilo mogoče treba povedati, da je bil Nereo Rocco z dvaintrideset tisoč skoraj v celoti pokritimi sedeži zgrajen leta 1993. Stal pa naj bi bil okoli 70 milijonov takratnih nemških mark. V celoti naj bi ga bila financirala občina Trst. Našim načrtovalcem bi lahko samo priporočili, naj si ga ogledajo - večkrat.

Zanimivo, da se je Triestina zavihtela na prvo mesto ravno z zmago nad Napolijem, klubom, v katerem je v svojih zlatih časih igral sam Maradona. Najbolj zagrizeni navijači pravijo, da je to dober znak, saj je klub zadnjo tekmo v Serie A, pred skoraj pol stoletja, odigral ravno z Napolijem. Tisti, ki so takrat bili na stadionu, vedo povedati, da so gledalci še deset minut po tekmi vztrajali na sedežih in v tišini pričakovali ugodne novice z drugega igrišča, ki bi pomenile obstanek. To se ni zgodilo in Triestina po tisti tekmi ni nikoli več zaigrala v Serie A.

Navzgor

Zdajšnja pot navzgor je kar malo presenetljiva, saj Triestina napreduje že nekaj let zapored in je na dobri poti v Serie A. Še nedavno pa so bili zanjo najbrž najtežji časi v njeni zgodovini. Po dveh sezonah (1984/85 in 1985/86), ko je v zadnjem krogu izpadla iz lige A, je zašla v krizo. Izpadla je v ligo C1 (tretjo) in leta 1994, točneje 30. junija, je šel klub zaradi dolgov v stečaj. Začel je v peti ligi. Podobne stvari so se dogajale tudi v našem nogometu, vendar z nekoliko drugačnim koncem, kar vsem slovenskim nogometnim strokovnjakom sedaj dela nemalo preglavic.

Na prvi tekmi v peti ligi se je na gostovanju v Seveglianu (kraj pri Palmanovi, manjši od Opčin) zbralo več kot tisoč navijačev Triestine. Težave so nastale, ker sta bila na stadionu le dva policista in v gneči sta se tako prestrašila, da sta začela streljati v zrak, da bi pomirila razgreto množico. V tistih časih je Triestina dosegla nekaj težko ponovljivih rekordov. Na tekmi s Trevisom se je zbralo trinajst tisoč ljudi, kar je italijanski rekord za peto ligo. Kot veste, naši prvoligaši o takih številkah za zdaj samo sanjajo. Imela je tudi rekord v četrti ligi, vendar ji ga je letos prevzela Fiorentina, ki je ravno tako kot pred njo Triestina bankrotirala.

V sezoni 2000/01 je klub najel mladega in neizkušenega trenerja Ezia Rossija, svoj čas odličnega igralca, ki je igral za Torino, Verono, Lecce, Treviso. V tej sezoni je v klub z nakupom polovice kvot pristopil Amilcare Berti. V končnici junija 2001 so se v polfinalu rešili z zadetkom s štiridesetih metrov sedem minut pred koncem povratne tekme ... V finalu ni bilo težav in so napredovali v tretjo ligo. Lani (v sezoni 2001/02), v tretji ligi, je Berti zaradi nesoglasij pred začetkom sezone zapustil klub. Začeli so dobro, toda sredi zime so bili v velikih finančnih težavah, grozil je celo nov bankrot, in to bi verjetno pomenilo smrt za nogomet v Trstu. Berti je tedaj spet pristopil, rešil klub, najbrž tudi zaradi tega, da ne bi izgubil denarja, ki ga je bil vložil v nakup polovice kvot, in do konca prvenstva pristal na klopi, kjer kljub drugi funkciji v klubu tako rad sedi. V končnico so se uvrstili za las, saj so na tekmi z neposrednim tekmecem Varesejem v gosteh izenačili v devetinosemdeseti minuti. V končnici so v polfinalu igrali z drugouvrščeno Spezio, ki je v rednem delu imela 17 točk več od Triestine, treniral pa jo je nekdanji Triestinin trener. Po dveh dobrih predstavah so napredovali igralci Triestine. Drame pa še ni bilo konec. V finalu so igrali z Lucchesejem. Doma 2 : 0. Na povratni tekmi je Triestina izgubljala s 3 : 1. S tem izidom so šli v podaljške. V prvi minuti podaljška so nasprotniki imeli enajstmetrovko, a so zgrešili. Zaradi živčnosti tekme je bilo kar nekaj izključitev (Triestina tri izključitve, nasprotniki dve), končalo pa se je z izidom 3 : 3. Na tribuni je imela drama še večje razsežnosti - tržaški navijač je umrl zaradi infarkta. V Trstu se je na stadionu pred velikim zaslonom zbrala enajsttisočglava množica. Na tekmi v Lucci pa je bilo še tri tisoč navijačev. Bilo bi jih več, a so jim domačini dali le toliko vstopnic. Na zadnje gostovanje so peljali dva posebna vlaka, osemnajst avtobusov in kolona avtov.

Markantni predsednik

Za dvig Triestine je najzaslužnejši markantni predsednik Amilcare Berti. Predsednik, ki vedno sedi na klopi za rezervne igralce, če le ni izključen. Poleg nogometa se ukvarja z reševanjem podjetij pred stečajem. Čeprav vsi Tržačani vedo povedati, da je Berti krizni menedžer, boste srečali zelo redke, ki bi vam znali povedati, katero podjetje je že rešil. Za nakup polovičnega deleža Triestine je menda plačal 6 milijonov nemških mark, to pomeni, da je koga že moral rešiti. Zelo rad nastopa na televiziji, kjer ga vsi hitro opazijo, zaradi frizure in tudi obleke, saj je vedno oblečen v črno, kravato pa ima najraje roza ali rumeno. Krizni menedžer je pri svojih poslih zelo skrivnosten. Tudi to, da je Triestina edini klub v prvi in drugi ligi, ki nima sponzorja, je nekoliko nenavadno. Zanimivo, da se je pred začetkom prvenstva za nakup kluba zanimal sin libijskega vladarja Moamerja el Gadafija. Berti je uredil, da se je Gadafi mlajši s helikopterjem pripeljal na stari stadion, si šel ogledat novega, s helikopterjem se je odpeljal na priprave nogometašev. Vse je potekalo tako, kot da je stvar končana. Dober znak je bil tudi, da v moštvu nastopa libijski nogometaš Jehad Muntasser. Vendar bolj, ko se je bližal začetek prvenstva, manj se je govorilo o Gadafiju. Berti še danes med televizijskimi nastopi noče odgovoriti na vprašanje, ali je Gadafi lastnik ali ne. Njegov odgovor novinarjem je: "Naslednje vprašanje." Predsednik pa je velik navdušenec nad internetom. Bil je tisti, ki je izsilil, da je na uradni strani forum, ki ga obišče vsaj enkrat na teden in se pogovori z zvestimi navijači. Tiste, ki so manj navdušeni nad njegovimi potezami, pograja: "Ti nimaš pojma, septembra si govoril, da bomo izpadli, poglej nas zdaj." Najde pa tudi pohvalne besede, ko kateri od navijačev pozove sponzorje, naj se pridružijo: "Ti si razumel, za kaj gre." Če se še enkrat vrnemo k njegovemu kriznemu menedžerstvu, ugotovimo, da mu je pri Triestini uspelo. Vložil je 3 milijone evrov, zdaj pa je njegov delež vreden vsaj še enkrat toliko. Če mu uspe klub pripeljati do prve lige, bo njegov zaslužek še veliko večji. Navijači že pripravljajo nove transparente. Ob napredovanju v drugo ligo so napisali Serie Berti, zdaj pa že pripravljajo transparent Serie Amilcare. Najzvestejši navijači že varčujejo za zadnje gostovanje 7. junija v Ascoliju, kjer naj bi proslavili napredovanje v Serie A.