Klonmašina na Rogli

Luštno, kako dobijo nekatere zgodbe tako rekoč čez noč razsežnosti, ki jim jih ne bi človek pred tem pripisoval niti v sanjah. Kot bi bilo včeraj, se spominjam lanskega septembrskega četrtka, ko sem v značilno srebrno futuristično haljo odetemu gospodu delal družbo med njegovo lagano večerjo v ljubljanskem Asu in mu med drugim povedal, da se mi zdi njegov prifrknjeni čopek na vrhu glave izrazito groovy; angleški pridevnik mu sicer ni bil znan, zato mu ga je njegova avstralska PR-izvedenka po krajšem premisleku prevedla kot bonvivant, nad čimer je izrazil nemalo navdušenja. Ko je Rael, luč Elohimov, jeseni obiskal našo prijazno malo zaplatico, ga ni dejansko nihče niti približno jemal resno, danes pa je v tandemu z dr. Brigitte Boisselier, francoskim dinamom svojega raziskovalnega tima, in pravzaprav predvsem zaradi nje kar nenadoma trdno osvojil prime news sekcije tako uglednih medijev, kot sta recimo Newsweek in CNN, dasiravno si ga za zdaj še prav nihče ne drzne premakniti niti za ped zunaj varne kategorije domnevno.

Ko se je mudil pri nas, ni mogla slovenska indiferenca niti približno izvirati iz tega, da se karizmatični in izrazito debonair gospod v našo korist ne bi potrudil, saj je bilo praktično vse v zvezi z njegovim obiskom zavito v biserni plašč spektakularnosti: na Brnik je njegova oči odpirajoča ekspedicija prifrlela z lastnim reaktivcem, v dobrodošlico mu je grulila Nayah (nekdanja francoska zmagovalka Evrovizije, drugače pa seveda zaprisežena raelijanka), da mu ne bi zmanjkalo časa za meditiranje, so ga okoli na krajše skoke, recimo v Ljubljano na snemanje Polnočnega kluba, vozili kar s helikopterjem, na Rogli si je sekta za potrebe dvotedenskega seminarja omislila kar celoten hotel, za veliki finale podaljšanega bivanja v Sloveniji pa ni bil noben problem zakupiti celotno prenovljeno Unionsko dvorano. Raelovo širše spremstvo, tako pisan in barvit entourage osebja vesoljskih zanesenjakov, kot si ga je sploh moč zamisliti (s tem, da so se v zasebni komunikaciji večinoma izkazali za nenavadno inteligentne, obveščene in strpne sogovornike), je vsled tega velikega finala pod krovnim geslom Give Peace a Chance po ulicah prestolnice priredilo prave male spontane orgije radostnega rajanja, vendar ni vse skupaj v očeh velike večine najširše zastavljene ciljne skupine naslovnikov zbudilo praviloma nič bistveno več od tistega tipičnega zabodenega pogleda, ki ga lahko povzamemo z besedico svašta, ki ji moramo na koncu obvezno dodati še tri pike.

Stroj za 6000 dolarjev

Čeprav ni zamudila ene same ponujene priložnosti za širjenje bajeslovnega izročila in je pri tem pokazala vse hvale vredno pripravljenost za reiteracijo že tisočkrat ponovljenih aksiomov, je luč Elohimov Slovenijo zapustila bistveno manj opažena, kot si je na začetku verjetno zastavila za cilj. To sicer niti ne more biti zares presenetljivo, treba pa je vseeno opomniti, da obisk v luči današnje globalne fame vseeno ni bil tako izrazito eksotične in turistične narave, saj si je gibanje v navezi s tehnološkim podaljškom prav našo domovino izbralo za kraj, kjer je svetovni javnosti prvič predstavilo napredno verzijo svoje klonmašine, RMX2010. Seveda ni šlo za končno različico stroja, v katerega bi uporabnik ruknil celico in pri izhodu v žep pobasal zaželeni klon, temveč za vmesni člen, sistem za fuzijo embrionalnih celic, ki naj bi ga znanstveniki - kateri, ni bilo specificirano, verjetno vsa tista legija home improvement entuziastov, ki po vsem svetu umira od želje, da bi vsak dan doma v kuhinji štepala multitude svojih eksaktnih genetskih replik - uporabljali kot pripomoček za doseganje nadaljnjih spoznanj v zvezi s prefinjenimi ugankami genskega zapisa. Gizma, ki je po obsegu in pravzaprav tudi po obliki spominjal na katero izmed komponent malce zastarelega domačega zvočnega sistema, so vsem zainteresiranim ponudili po bagatelni, pravzaprav bankrotski ceni dobrih šestih tisočev ameriških zelencev in videti je, da so ti vmesni členi do ultimativne klonmašine svojo nalogo opravili več kot učinkovito, saj je ob nedavni oznanitvi, da so pod budnim očesom Clonaidovih izvedencev po ritki prvič tlesknili klonirano dete, svetovno zanimanje za gruvi bonvivantski čopek naraslo v naravnost vrtoglave sfere.

Clauda Vorilhona, bivšega športnega novinarja in navdušenca nad bliskovitimi dirkalnimi avtomobili, lahko brez večjega tveganja uvrstimo v široko in vse prej kot redko naseljeno kategorijo modernih prerokov, ki si skušajo svojo nišo v svetu izdolbsti s prevajanjem pradavne potrebe po veri v "nekaj več" na sodobnejši, epohi eksponencialno razvijajoče se znanosti primernejši izrazoslovni teren. Za mnoge zgolj še en plejboj in uživač, ki svoj credo prav v tem trenutku molze do zadnje kaplje marketinškega potenciala, za druge bivši hipi, ki mu je ekscesno druženje s halucinogenimi substancami možgane scvrlo do mere, da v svoje besede dejansko verjame, za dobrih petdeset tisoč raelijanskih entuziastov pa dejansko svetnik in neutrudni borec za pravice neomejenega tehnološkega razvoja, ki so si ga v sedemdesetih letih mali zeleni vesoljci med rednim pohajkovanjem po kraterju mirujočega francoskega vulkana iz tega ali onega razloga izbrali kot najprimernejšega Zemljana za širjenje svojih oznanil o pravi naravi nastanka vseh živih vrst v zgodovini planeta.

Replike vesoljcev

Čeprav raelijanci kot v osnovi navadne smešnice z enakim prezirom zavračajo Genezo in darwinistična dognanja, so si pri sintezi svoje verzije univerzalne Resnice bogato sposojali pri obeh šolah človekovega nastanka. Z Darwinom jim je skupno hrepenenje po čim "objektivnejšem" in na strogo znanstvenih temeljih zastavljenem modelu razlage vseh relevantnih vprašanj, od krščanstva pa so mirne duše rekrutirali kar celoten imaginarij, skupaj z vesoljnim potopom, Jakobovo lestvijo in Jezusovim križanjem.

Sama Biblija ni v raelijanskem sistemu prav nič manj pomemben dokument kot v krščanskem, le da je treba v osnovi zavrniti koncept enega samega vsemogočnega Boga, na to mesto postaviti raso Elohimov (ti so nas ustvarili z metodami genskega inženiringa) in si posamezne zgodbe razlagati skozi prizmo njihovih hi-tec zmožnosti in motivov; Noetova barka je bila raketa, ki je med bombardiranjem Zemlje v času, ko je na planetu Elohimov prevladala tehnofobična struja, krožila po naši orbiti, Jezus (drugače sin Elohima in Zemljanke) je po vodi hodil s pomočjo antigravitacijskega žarka, Samson pa ni bil nič drugega kot telepat, ki je z Nezemljani komuniciral s pomočjo svoje kuštrave grive. Rael, ki je med divjo gonjo, povezano z razširjanjem svojega oznanila, našel dovolj časa, da si je omislil lastno dirkalno moštvo in UFO-loški tematski lunapark, si je zastavil dva glavna cilja: prvi je ta, da bi čim prej postavil deset milijonov dolarjev težko ambasado za končni sprejem Elohimov; ti so tako tehnološko osvobojeni, da jim sploh ni treba delati in večino svojega časa kavsajo kot zajci, zato naj bi bil tudi za udeležbo na mnogih malce bolj insiderskih raelijanskih sestankih figov list izrazito odvečen, poleg tega gibanje za potrebe snidenja z našimi stvarniki že trenira posebno enoto posebej zalih samičk, tako imenovani Red Angelov. Drugi cilj je takojšnja vsesplošna uvedba človeškega kloniranja, ki naj bi bilo porok za čimprejšnjo zagotovitev večnega življenja.

Čas za lansiranje senzacionalistične bombe si je ekipa Clonaida vsekakor izbrala dokaj spretno, saj je kombinacija verskih, znanstvenih in tistih povsem burlesknih implikacij resnično osvežila medijsko drugače zatohlo praznično ozračje. Dodatno kredibilnost si je Clonaid pridobil, ko je dr. Brigitte, ki je slovenski javnosti v šarmantni polomljeni francoski angleščini spregovorila tudi na Rogli, novinarjem svečano obljubila skorajšnje znanstvene dokaze za svoje navedbe, vendar se ji ta platforma zelo hitro izmika spod nog, saj je sklenila DNA-teste prestaviti za nedoločen čas, ker naj bi bil to edini način za ustrezno zaščito deklice Eve in njene družine, po kateri naj bi umazane parklje že začel stegovati korumpirani in nazadnjakarski ameriški sodni sistem.

"Če obstaja kakršno koli tveganje, da bi deklico družini vzeli, potem je bolje, da testov ne opravimo; bolje, da izgubimo kredibilnost," sta v akordu dahnila Rael in dr. Brigitte in se skušala javnosti odkupiti s presunljivim oznanilom, da se je nizozemskemu paru lezbijk rodil Klon 2 in da so Kloni 3 do 5 na poti do februarja, a sta naletela na čedalje hladnejši odziv. Medije, ki so zlato žilo izčrpali do mere, ko so si lahko privoščili kar nenadoma postati silno zoprni, so začeli zanimati samo še uspešno opravljeni in ustrezno overjeni testi, poleg tega je na plano privrela vrsta zanimivih dognanj, recimo to, da je bil Clonaid leta 1997 ustanovljen z izdatno pomočjo nekaj sto tisoč dolarjev vredne investicije premožnega zakonskega para iz Zahodne Virginije, ki je želel s pomočjo znanosti nadomestiti med operacijo srca tragično izgubljenega desetmesečnega sinčka in se leta 2001 dokončno umaknil iz projekta, saj je bila po njegovih besedah dr. Brigitte ves čas neprimerno bolj zainteresirana za spravljanje raelijanstva v časopise kot pa za malenkosti, kakršna je na primer organizacija resnejšega laboratorija. Rael in dr. Brigitte, ki sta tako zaposlena, da rada dajeta intervjuje kar prek prenosnega telefona ali satelitskega linka, sta se začela ob posebej neprijetnih vprašanjih kar nenadoma na veliko pritoževati nad tehnološkimi težavami in izgovarjati nanje, češ da je zveza preslaba in da vprašanj preprosto ne slišita.

Ko se je s svojim spiritualnim ognjemetom mudil pri nas, si nisem mogel kaj, da ne bi ob obvezni osebni simpatiji do z veselo neposrednostjo razorožujočega gospoda čutil tudi nemalo zaskrbljenosti, saj se mi je zdelo, da se Rael sicer vsekakor ukvarja s tistimi najbolj ključnimi in relevantnimi vprašanji genskega inženiringa, vendar jim hkrati z ZF-ozadjem in s krošnjarskim pristopom v očeh obče javnosti naredi bistveno več škode kot koristi. Približno to je tisto, kar mu danes očita tisti del mainstreamovske znanstvene skupnosti, ki mu že ob omembi besede kloniranje tako kot številnim kolegom avtomatično ne padejo na oči rolete, saj razločuje med pojmoma terapevtskega (kopiranje izvornih celic, ki se pridobijo iz embrija v tisti najbolj rudimentarni fazi razvoja, torej sploh pred implantacijo v maternico) in reproduktivnega (neposredno kopiranje človeških bitij) kloniranja.

Za slednjega se trenutno zavzema le redkokdo, ki samemu sebi pravi strokovnjak, terapevtsko kloniranje pa je precej naglo razvijajoča se znanost, ki naj bi zaobšla večino osnovnih bioetičnih pomislekov in s svojimi dognanji v sploh ne tako oddaljeni prihodnosti reševala življenja ter pomagala dvigati breme trpljenja za milijone in milijone prebivalcev našega planeta.

Ključno vprašanje v zvezi z vso to novoletno raelijansko maškarado v tem trenutku ni, ali je Clonaidu dejansko uspelo sproducirati Klon 1 (stroka si je tako rekoč edina, da se to v resnici ni zgodilo, saj ni uspelo za zdaj priznanim znanstvenikom v najsodobneje opremljenih laboratorijih uspešno klonirati niti odraslega primata), temveč ali ne bodo ti gusarski znanstveniki, kot so Boisselierjeva, Zavos in Antinori, s svojim ovnovskim pristopom mračnjakarskim srednjeveškim silam navsezadnje pomagali potegniti zaveso za vse vrste raziskav v zvezi s kloniranjem, torej tudi za tiste, ki bi lahko hčeram že zelo kmalu pomagale za vedno zapustiti invalidske vozičke in dedkom zagotovile mirno dostojanstveno starost, ki ne bo več mogla postati plen tako zahrbtnih bolezni, kot sta na primer Alzheimerjeva in Parkinsonova. Prav zdaj W. Bush (ki je, ironično, tako ali tako samo clone oziroma fonetično in semantično točneje kloun svojega starega) s svojimi političnimi minioni izraža čedalje jasnejše namere, da prepove vse, kar vsaj od daleč vonja po kloniranju, s čimer bi si rad potihem za v prihodnje bržkone vsaj odškrnil še zahrbtnejša stranska vrata, namreč vrata za nov napad na z ustavo zagotovljeno pravico do splava: če bi mu namreč uspelo skupku recimo stotih celic v najbolj osnovni fazi embrionalnega razvoja privojevati status človeškosti in zaradi tega v korenu prepovedati celo vejo znanosti, potem tudi pro-choicerjev v bližnji prihodnosti ne more čakati prav nič dobrega.

Clonaida vsekakor izbrala dokaj spretno, saj je kombinacija verskih, znanstvenih in tistih povsem burlesknih implikacij resnično osvežila medijsko drugače zatohlo praznično ozračje.

Sorodni temi v dnevnih novicah:
'Tvorci' Eve na sodišču
Raeljansko društvo Slovenije

povezava

povezava