Vojna DVD-jev

Videokasetni format VHS je nedvomno v zadnjih vzdihljajih. Digitalni videozapis DVD prevzema primat analognim videokasetam VHS, tako kot se je to pred približno desetimi leti zgodilo pri zvočnih ploščah (CD-ji proti LP-jem). Prodaja predvajalnikov DVD narašča, že lani so bili v božičnem času ena največjih prodajnih uspešnic. Filmski DVD-ji pa na Zahodu že prekašajo klasične VHS-videokasete, pri prodaji v trgovinah enako kot pri izposoji v videotekah. Razlika v kakovosti je nesporna, digitalni zapis je veliko kakovostnejši. Toda klasičnim videokasetam še ne bo odklenkalo tako kmalu, kot se zdi. K njihovemu životarjenju prispevajo tudi proizvajalci zabavne elektronike. Še vedno ni množično uporabne kompatibilne naprave, ki bi omogočala tudi snemanje videozapisov, kot ga omogoča videorekorder. Cene bolj cenenih predvajalnikov DVD tudi najbolj znanih in uglednih proizvajalcev zabavne elektronike so od 100 do 200 evrov. Snemalniki in prazni mediji (prazni DVD-diski) pa so bili še donedavna veliki večini nedostopni. Glede na to, da so največji ljubitelji zabavne elektronike tako rekoč že oboroženi z vsem, kar je bilo "revolucionarna novost" pred nekaj leti (videokamere, digitalni fotoaparati, mp3 in DVD-predvajalniki ...), se je letos pričakovalo, da bodo božični hit DVD-snemalniki. Cena najcenejših naprav se je na evropskem trgu spustila na 300 evrov za računalniške komponente, samostojni DVD-snemalniki, ki jih lahko kot videorekorder priključimo na TV, pa so na voljo za okoli 700 do 800 evrov in več. Cena je že dokaj privlačna tudi za širše množice, toda poznavalci so začeli na veliko opozarjati kupce, naj se pri nakupu DVD-snemalnikov ne prenaglijo in naj rajši še malo počakajo in snemanje TV-oddaj ali presnemavanje videoposnetkov za zdaj prepustijo še staremu VHS-videorekorderju.

Na trgu zdaj prevladujejo trije standardi, ki so jih razvili nekateri proizvajalci zabavne elektronike. DVD-RAM je še vedno glavni adut japonske Matsushite oziroma njenega Panasonica, Philips zagovarja svoj standard DVD+RW, zastavonoša zagovornikov formata DVD-RW pa je Pioneer. Vsa zgodba spominja na tisto "bolečo" zgodbo o vojni med formati videokaset v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat so se na trgu prav tako pojavili trije različni formati videokaset. Philips je propagiral svoj Video 2000, Sony svoj Betamax, večina drugih proizvajalcev na čelu z JVC-jem in Panasonicom pa VHS. Čeprav so bile VHS-videokasete od vseh najokornejše in po sposobnostih najbrž tudi najslabše, so se zaradi največjega tržnega deleža obdržale kot edini standard. Philipsov Video 2000 je ugasnil prvi, Betamax pa se je kmalu uporabljal le še v profesionalne namene ali so ga doma uporabljali zgolj ljubitelji tega formata. Večina prehitro kupljenih videorekorderjev napačnega formata je končala na smetišču zgodovine. Lekcija z videokasetami je bila zelo poučna, zgodba DVD-snemalnikov pa ima vseeno nekoliko blažjo obliko kot tista pred dvajsetimi leti.

Vsi DVD-snemalniki, ki so na trgu, lahko predvajajo kupljene ali izposojene filme na DVD-jih. Zaplete se pri načinu snemanja. Najkrajšo naj bi potegnil Panasonic z DVD-RAM-om. Predvajalniki DVD-RW in DVD+RW večinoma medsebojno podpirajo ploščke, posnete v enem ali drugem formatu, ploščki DVD-RAM pa so zgodba zase. Po videzu in delovanju so še najbolj podobni klasičnim že nekoliko preživetim floppy disketam. DVD-RAM je sicer primeren za zapisovanje podatkov, saj nanj spravimo ogromno podatkov, ki se dokaj lahko dodajajo ali brišejo. Toda če bi nanj recimo posneli film, ga ne bi mogli predvajati na klasičnih DVD-predvajalnikih, ki so že našli domicil v številnih domovih. Drugače od posnetih DVD+RW-jev ali DVD-RW-jev, ki naj bi jih predvajala večina DVD-predvajalnikov. V trenutku, ko je že kazalo, da bo standardni format postal DVD-RW, ki deluje na podoben način kot snemalniki CD-jev CD-RW, se je na trgu pojavil izboljšani DVD+RW. DVD-RW pri ponovnem pisanju podatkov povozi prejšnje podatke oziroma ga je treba povsem izbrisati, DVD+RW pa naj bi deloval podobno kot recimo videokasete. Po zapisu novih podatkov bi lahko še vedno gledali že posnete vsebine. Pri vsem gre zgolj za prazne diske DVD-RW in DVD+RW, ki omogočajo večkratno snemanje in brisanje zapisanega. Še vedno bodo tako kot pri CD-jih na voljo DVD-diski, namenjeni zgolj za enkratno snemanje (CD-R ali CD+R). In kaj se dogaja na trgu? DVD-forum, konzorcij, ki ga je ustanovila večina proizvajalcev DVD-naprav in naj bi bedel nad standardizacijo pri razvoju DVD-ja, zagovarja zgolj formate DVD-R, DVD-RW in DVD-RAM in je že določil licenčnine, pobirati naj bi jih začeli po novem letu. Proizvajalci jih bodo morali plačevati za vsako prodano prazno ploščo in zapisovalnik. Toda DVD ne priznava formata DVD+RW. "Heretiki" s Philipsom na čelu so ustanovili zavezništvo DVD+RW, ki se mu potihoma pridružuje vedno več elektronskih velikanov. DVD+RW vedno bolj prevladuje med računalniškimi komponentami, k njemu so se recimo pred kratkim preusmerili tudi korejski proizvajalci (Samsung, LG), ki so donedavna trdno stali za DVD-RAM-om. Kot vzrok so navedli tržne razmere. Navsezadnje pa proizvajalcem za DVD+RW ne bo treba plačevati licenčnin kot za druge formate. Med dvema ognjema se je znašel Sony in se odločil za salomonsko rešitev. Napovedal je svoj hibrid, ki bo zapisoval ploščke DVD-RW in DVD+RW. Drugemu formatu obetajo, da bo tisti, ki bo nazadnje prevladal in obstal.