Zimska formula 1

"Naš naslednji cilj so skoki za svetovni pokal v Moskvi ..." je v intervjuju za berlinski Der Welt ambiciozno napovedoval globalizacijo direktor svetovnega pokala v smučarskih skokih, Avstrijec Walter Hofer, kreator renesanse smučarskih skokov. Tekme svetovnega pokala v skokih dosegajo v zimskem času najvišjo gledanost v večini srednjeevropskih držav, pod samimi skakalnicami pa se tudi v mrazu pri več kot minus 10 stopinj gnete nekaj 10.000-glava množica. Alpsko smučanje, ki je nekoč veljalo za prestižno in katerega šefi so zviška gledali na nordijske discipline, pa je obtičalo v nekakšnem temačnem srednjem veku preživetosti tekmovalnega sistema. Veterani "bele karavane", kot je naš bivši direktor alpskih reprezentanc Tone Vogrinec, so dolgo opozarjali na nujne spremembe, toda okorele šefe alpskega smučanje je bilo nemogoče prepričati. V skokih pa je denar, medijska pokritost z inovativnimi prijemi, mladi zvezdniki, kričave najstnice, obnovljene skakalnice ...

Po dolgem tuhtanju, kako pripeljati skoke v prvo kategorijo zimskih športov, je Hoferju uspelo prepričati eno najmočnejših evropskih tv-postaj, RTL, da se je lotila projekta prenosov smučarskih skokov. RTL, ki ima na nemško govorečem področju primat nad športnimi prenosi nogometa in formule 1, je potreboval tudi zimski spektakel. Nogometaši bolj ali manj počivajo, vozniki formule 1 testirajo nova vozila v eksotičnih krajih ali kvečjemu na jugu Španije. Televizijci pa so potrebovali vsaj približno zimsko kopijo Michaela Schumacherja. Prav tedaj je začelo kazati, da bosta v vrh svetovnega skakalnega športa posegla Nemca Martin Schmitt in Sven Hannawald. Zadnji nemški zmagovalec svetovnega pokala je bil davnega leta 1983 Jens Weissflog, pa še tedaj je tako ali tako skakal v dresu z nepriljubljeno oznako DDR. Nato sta sušo velikih rezultatov sem pa tja presegla Dieter Thoma in veteran Weissflog. Vse je na glavo obrnil Martin Schmitt, ki je kmalu postal eden najbolj priljubljenih nemških športnikov. RTL je nato plačal 6 milijonov DEM samo zato, da se je sploh lahko priključil skakalni karavani. Denar za tv-pravice je menda moral krepko odšteti še posebej. RTL ima trenutno zakupljene pravice za 75 odstotkov svetovnega pokala. Projekta so se lotili skrajno resno, saj vsako večjo tekmo spremljajo z ogromno ekipo, opremljeno z dvajset do trideset kamer, posebni ekipi pa vseskozi spremljata Hannawalda in Schmitta. Prenosi skokov pa vedno bolj spominjajo na način prenosa formule, saj so začeli tako kot nekdaj na bolide F1 vgrajevati kamere tudi na čelade skakalcev, da gledalci dobijo občutek dejanskega skoka. Atraktivni prenosi pomenijo tudi visoke ratinge spremljanja tekem. Na Poljskem so bili v času skakalne prevlade Adama Malysza top 5 letno najbolj gledanih oddaj skakalni prenosi. Podobno je v Nemčiji. Letošnjo tretjo tekmo novoletne skakalne turneje si je ogledalo kar 11,5 milijona Nemcev. In med lanskimi olimpijskimi igrami se je zgodilo, da je prenos tekme na 120-metrski skakalnici gledalo 12 milijonov gledalcev, medtem ko si je zmago Michaela Schumacherja na nemškem Grand Prixu ogledalo le 10,9 milijona gledalcev. Zimska formula je tako premagala poletno.

Veliki in majhni

"Obstaja le pet velikih nacij: Finska, Avstrija, Nemčija, Norveška in Japonska. Potem jim sledi serija srednje velikih, kot so Francija, Poljska, Švica ali Slovenija," je realnost svetovnega pokala ocenjeval njegov šef Hofer. Veliki pa poberejo tudi največji kos sponzorske pogače, saj medijska odrinjenost pomeni manj denarja. Toda vsaka država ima svoje velike zvezdnike. Hannawald in Schmitt sta praktično brez konkurence in vlečeta voz zbirateljskih sredstev nemške reprezentance. Kaj recimo pomeni ime Schmitt, priča dejstvo, da eden izmed njegovih glavnih sponzorjev, čokolada Milka, prodaja svoje običajne, sicer vse prej kot estetske vijoličaste basebalske kape za 3,5 evra, če pa so opremljene z našitkom, na katerem je Schmittov podpis, pa jih cenijo na kar 20,50 evra. Nemški reprezentanci popularnost finančno precej godi, saj za razvoj svojih prihodnjih rodov lahko namenja letno kar milijonov evrov, kar je več, kot je proračun slovenskih skakalcev.

Poleg največjih dveh nemških zvezd je pravih zvezdnikov le malo. Schmittu in Hannawaldu sledi le še Avstrijec Andreas Goldberger. Goldi je v Avstriji še vedno številka 1, kljub temu da imata Andreas Wildhoelzl in Martin Hoelwarth boljše rezultate. Goldiju Avstrijci niso zamerili, da si je pred leti skorajda zapečatil kariero s snifanjem črtic kokaina. Ali pa da je v sporu z vodstvom reprezentance iskal novo državo, za katero bi nastopal na velikih tekmovanjih. Najprej si je zaželel jamajške, nato pa je omenjal, da bi nastopal celo za Jugoslavijo. Vse pa je bilo bolj zmes medijskega pompa in izsiljevanja. Tudi skakalci niso imuni na prepovedane substance. Večino grešnikov so ujeli na diuretikih, ki pospešujejo izločanje tekočin iz telesa, predvsem zaradi zmanjšanja teže.

Sicer pa so s podobnimi zvezdniško skakalnimi zgodbami začeli Finci z "alkoholikom" Mattijem Nykaenenom in omamnim sredstvom naklonjenim Tonijem Nieminenom. Nekaj podobnega je bilo pri nas z edino resno pravo zvezdo v zgodovini slovenskih skokov, Primožem Peterko, ki se še celo z večjimi koraki, kot sta dve letošnji zmagi, vrača med največje skakalce. O tem, zakaj se skakalne zvezde razpustijo, je bilo mnogo razglabljanja, od teorij, da prihajajo iz bolj ruralnih sredin in jim je medijski in drugi blišč preveliko breme, do tega, da so kot ekstremni športniki legitimno nagnjeni k ekstremnostim ....

Ne nazadnje pa se podobne stvari dogajajo tudi v drugih športih. Naj bo razlog eno, drugo ali kombinacija vseh dejavnikov, drame posameznikov so vedno privlačne za medije in gledalce ter tako le povečujejo zanimanje za šport. O skakalcih tako denimo prebirajo tudi bralke in bralci trač časopisov, ki a priori niso primarna ciljna publika športnih prenosov. Če pa preberejo, da je ta in ta uspešni športnik v alkoholni omami izvajal striptiz v lokalni beznici ali da je neki drugi športnik, vnet ljubitelj hitre vožnje, povzročil prometno nesrečo ... nemara v času prenosov tega športa premaknejo televizijski gumb na športno postajo.

Peterka je kljub temu, da je rezultatsko prepoznaven, kakorkoli se že vzame, bolj ali manj lokalni zvezdnik. Poleg tekmovalnih uspehov mu je še največjo globalno medijsko pozornost prinesel znameniti izgon iz reprezentance, ker si ni hotel ostriči las. O bizarni potezi tedanjega vodstva slovenskih skakalcev je poročal celo britanski BBC, ki je, vsaj kar se tiče smučarskih skokov, edino pozornost posvečal kontroverznemu britanskemu skakalnemu antitalentu Eddyju Edwardsu. Eddie The Eagle je po globalni slavi nedvomno še vedno ena največjih zvezda skakanja. Konec koncev je bil tako slaven, da je nastopil v šovu Eda Sullivana. Vse samo zaradi enega res slabega skoka. Ko se je lani prvič po letu 1988 na olimpijske igre spet uvrstil britanski skakalec, ga je največkrat doletelo vprašanje, ali se primerja z Letečim orlom. In trinajst let po njegovem "poletu" so gledalci ob skakalnici še vedno skandirali Eddie.

Podobno kot s Peterko je najbrž tudi s pretirano umirjenim Adamom Malyszem, ki je pač le največja zvezda Poljakov, pa čeprav se je zaradi priljubljenosti skokov na Poljskem RTL odločil, da bo uradne skakalne strani pripravljal v nemščini in poljščini. Je pa skakanje nedvomno eden izmed redkih "velikih" zimskih športov, kjer po zaslugi občasnih vzhodnih zvezd ves čas ne dominirajo Nemci ali Avstrijci. Tudi vodilni v svetovnem pokalu, Janne Ahonnen, menda ljubitelj hitrih avtomobilov, ni dosegel svetovne slave, je pa edini resneje plačani finski skakalec. Drugi se menda celo preživljajo z igranjem v glasbenih bendih.

Svojevrstna zgodba so Japonci, ki pa so v zadnjem času odrinjeni iz svetovnega vrha. Japonci imajo nekakšna tovarniška moštva, ki razmeroma bogato nagrajuje svoje tekmovalce. 34-letni Masahiko Harrada samo zato, da še skače, prejema mesečno več kot 3000 evrov. "Japonska je živela za olimpijado v Naganu. Vse je bilo podrejeno temu. Dosegli smo dober rezultat in dobili dve zlati kolajni. Že naslednje leto po olimpijadi pa je bilo za približno polovico manj denarja," pravi nekdanji trener Japoncev Vasja Bajc, ki sedaj trenira outsiderske Nizozemce.

Od zvezdnikov do skakalnic

Fenomen skakalnih zvezd seveda ni naključen. Tako kot je RTL zakupil pravice do prenosov in skakalni šport iz zimske obskurnosti spremenil v atrakcijo, so tudi poskrbeli, da se vse okoli izbranih skakalcev odvija tako, da ohranjajo status zvezdnikov. Pri čemer ne smemo pozabiti, da so največje konzumentke skakalnega zvezdništva najstnice. Ker so fantje mladi in preprosti in oh in sploh idealni. Samo pomislite na modre oči Svena Hannawalda! Ali podobo Simona Ammanna, ki je s svojimi očali kot Harry Potter. Vso zvezdniško infrastrukturo vzdržuje RTL. Od fan trgovin, kjer lahko nabavite vse, od čepic do plišastih orlov ali rumenih dresov vodilnega v svetovnem pokalu do osebnih spletnih strani skakalcev, kjer dobite vse podatke o njih, vključno s Hannijevimi najljubšimi recepti za torte (ta mesec je spekel mandljevo pecivo), da o njegovih slečenih fotografijah sploh ne govorimo. In to kljub temu, da so imeli nekateri pomisleke, da so telesa skakalcev presuha, da bi jih lahko razkazovali razgaljena. A Hanni ni prav nič sramežljiv, ko se v kopalkah steguje po zeleni travi, zraven pa je pripis, da je poležavanje na soncu eden izmed njegovih najljubših hobijev. Ni čudno, da so forumi fan klubov polni vzdihov: "Ljubim te!" ali "Ti si najlepši!" Ob tem pa vsaj v zvezi s Hannijem trenutno potekata dve veliki polemiki: koliko kadi in ali ima res punco.

Navalov navdušenja pa ne doživljajo le najboljši, temveč tudi tisti, ki so malo manj slavni. Recimo oboževalke Ville Kanteja, Finca, so enako goreče: "Tako si luškan. Dober skakalec si. Prosim, trdo delaj, da boš šel na olimpijske igre leta 2006. Ljubim te."

Podobno kot se da iz tekmovalcev narediti zvezde, se z denarjem in sponzorskimi sredstvi lahko tudi iz neatraktivnih objektov lahko naredijo arhitektonski spomeniki. V preteklem skakalnem obdobju je večina posegov v naprave strmela zgolj k temu, da bi podaljšali skoke. Sedaj pa, ko sta v igri sponzorski denar in boj za televizijsko gledanost, bi vodstvo FIS najraje videlo, da bi bile vse tekme kot novoletna skakalne turneja. Veliko gledalcev, visoka gledanost preko tv-zaslonov, vrhunske naprave, odmevni sponzorji (letošnji generalni sponzor je bil Siemens) ... Vse je podrejeno atraktivnosti. Dejstvo pa je, da še vedno obstajajo tekme, ki so rizične glede gledanosti. Toda svetovni pokal potrebuje osem reprezentanc, da sploh obstaja. Sam tekmovalni program so zaradi gledanosti premaknili zgolj na vikende. Največji delež pa so seveda pobrali Nemci, Avstrijci in Finci (Nemci imajo šest tekem, Avstrijci, Finci in Norvežani po štiri, Japonci, Slovenci po tri, Čehi, Poljaki in Švicarji po dve). V državah z največ tekmami so pač skoki najbolj priljubljeni, hkrati pa so opremljeni z vrhunskimi napravami, kjer izstopata tisti dve v Oslu, ki sta praktično postali mestni znamenitosti, ali posodobljena skakalnica v Innsbrucku. Prenova innsbruškega Bergisla je stala 12,5 milijona evrov, na natečaju pa je zmagal projekt svetovno znane arhitektke, po rodu Iračanke, Zahe Hadid. Toda innsbruške mestne oblasti se pri svoji investiciji v primerjavi z našimi niso dale motiti. Obiskovalci se z žičnico za 6 evrov lahko odpeljejo na vrh stolpa, kjer jih pričaka restavracija. Na leto pa pričakujejo kar milijon obiskovalcev. Torej povsem obrnjena zgodba kot s Planico, ki je brez snega videti kot Hannawald brez obleke - oskubljeno. A nekatere očitno privlači tudi to.