Atomska nevarnost

Začelo se je. Transporti vojakov in tehnike iz Združenih držav Amerike v Zaliv, selitev centralnega vojaškega poveljstva s Floride v Katar, premiki mogočne ameriške flote in letalstva, vpoklic rezervne sestave, prve solze Američanov, sorodnikov, ko se poslavljajo od svojcev, vojakov, ki odhajajo, vojna propaganda v ameriških medijih ... Podobne vojne priprave potekajo tudi v Veliki Britaniji. Tu so še očitna nervoza iraških oblasti, strah pred iraškimi kemičnimi napadi v Izraelu, nova ameriška diplomatska prepričevanja omahljivih arabskih in drugih zaveznikov ... A vse je jasno. Načrtovanje je končano, začenja se akcija.

Odštevanje

Vojaški učbeniki učijo, da je treba utrjenega nasprotnika napasti vsaj s trikratno premočjo.

Američani so se v vojnah v devetdesetih letih prejšnjega stoletja zanašali predvsem na svojo tehnično premoč. Na svoje obveščevalne podatke, vohunske satelite, vodene rakete, pametne bombe, superiorno in mogočnejše letalstvo, največjo mornarico ... Kopenski vojaki, pešaki, prave akcije tako rekoč niso več videli in premoči v pehoti ni bilo oziroma ta ni bila potrebna ... Z izjemo Mogadiša seveda. Ne premoč, ampak akcija ameriške pehote. A spopad v Mogadišu je bil izjema, razmeroma majhna vojaško-policijska operacija, ki se je spremenila v polom. Napaka. To ni bila prava vojna. Vse druge vojne so se bile na daljavo. Iraške fronte v Kuvajtu so se sesule, še preden so se v puščavo zapodili ameriški tanki, bombardiranje je bilo uničujoče in iraškega odpora le malo. Iračani so bežali in se vdajali. Brez kopenskega spopada je bila poražena srbska vojska na Kosovu. Talibane v Afganistanu so po ameriškem bombardiranju dokončno premagali vojaki Severnega zavezništva v bitkah pri Mazari Šerifu in Talekanu, bitke proti ostankom Al Kaide, v katerih so pozneje aktivno sodelovali ameriški specialci, so bile le omejene vojaške operacije ... Prave velike kopenske vojne z vsem konvencionalnim arzenalom Američani niso bili vse od Vietnama. In vse od Vietnama v ameriških vrstah ni bilo velikih izgub, ni bilo številnih črnih vreč s trupli, ki bi romale v domovino ... A to je del velikih vojn. Trupla. Napad na Irak bo morda začetek velike konvencionalne vojne ... Irak ima več kot dvajset milijonov prebivalcev in glavno mesto Bagdad kakšnih pet ... Iraška vojska je lahko še vedno, kljub sankcijam in preteklim porazom, razmeroma nevaren nasprotnik. Sploh če se bo za spremembo borila doma. Američani si zagotovo želijo uspešen "blitz krieg", a v konvencionalnih vojnah, v frontalnih napadih, so izgube neizbežne. Kljub temu da je spopad kratek. Kako velike izgube si lahko tokrat privoščijo Američani? Ali v vojni obstaja alternativa mrtvim vojakom?

Na drugi strani je Irak. Totalitarna država, ki se je večino osemdesetih let preteklega stoletja bojevala z Iranom, kršila mednarodne konvencije in uporabljala kemično orožje. Brez milosti. Nato so Sadamovi vojaki napadli Kuvajt in bili poraženi v zalivski vojni. Sadam se je v svojih ocenah uštel kot že večkrat poprej. Med zalivsko vojno so iraški scudi ogrožali sosednje države. Devetintrideset jih je padlo na Izrael, nekaj na Savdsko Arabijo. Kemično in biološko orožje, ki je bilo v iraškem arzenalu, takrat ni bilo uporabljeno ... Iraška vojna z zavezniki je bila izgubljena, pričakovane arabske solidarnosti ni bilo, sledili so upori lastnega prebivalstva. Sadam je upore šiitov na jugu države in Kurdov na severu brutalno zatrl. Oboji so se začeli upirati po koncu zalivske vojne, računajoč na nekakšno podporo Američanov. Ameriške podpore, kljub drugačnim napovedim, celo obljubam, ni bilo. Nasprotno. Nedotaknjene divizije republikanske garde so na jugu obračunavale s šiitskimi uporniki tako rekoč pred ameriškimi očmi. Američani niso naredili nič. Said Aburish v svoji biografiji Sadama Huseina poroča, da se število pobitih ljudi na jugu Iraka, med uporom in po njem, giblje med petdeset in tristo tisoč ... Grozljive številke! Preostale Sadamove armade so se po zatrtju upora na jugu naglo obrnile na sever. Podobno brutalno, naglo in krvavo je bil zatrt tudi upor Kurdov. Sadam Husein se še enkrat ni obotavljal pobijati državljanov lastne države, civilnih nedolžnih žrtev je bilo še enkrat veliko ... Svet se je odzval z vzpostavitvijo območja prepovedi poletov. Najprej na severu, pozneje še na jugu. Nadaljevale so se uvedene sankcije proti bagdadskemu režimu ... Sadam se v zadnjem desetletju zagotovo ni spremenil, morebitne izgube med lastnim ljudstvom v prihodnji vojni ga zagotovo ne skrbijo. Sadamu ni mar za žrtve. Ljudje v Bagdadu morda o vojni ne govorijo veliko, jasno pa je, da se bolj bojijo svojega predsednika kot Američanov, kljub temu da tega ne govorijo na glas.

Ključnega pomena v novi vojni v Zalivu bo Bagdad. Bagdad je središče Sadamove moči. In edino tukaj, v okolici glavnega mesta in v mestu samem, se lahko iraške sile kolikor toliko učinkovito upirajo ameriški premoči. Ljudje, civilisti, bodo tarče, živi ščit ... Iraška frontna črta bo potekala med ljudmi, skozi njihove domove. Iračani se zavedajo, da vojaške zmage ne bo, je ne more biti. Američane bi morda lahko ustavil le pritisk mednarodne skupnosti. In to je karta, na katero bodo igrali ... Iračani potrebujejo medije in potrebujejo civilne žrtve ... Lahko jih dobijo z ameriškimi napakami ali brez njih, če bo potrebno. Ne bo prvič! Če kdo misli, da bo Sadam omahoval, se moti. A Američani hočejo Sadama in za to je treba dobiti Bagdad. Vprašanje je le cena zmage ...

A kako zavzeti Bagdad, kako zmagati brez velikih izgub med lastnimi vojaki? Nedavne ruske izkušnje iz napada na Grozni so bile kljub ogromni premoči, kljub uničujočemu topniškemu obstreljevanju obkoljenega mesta, katastrofalne ... In Grozni je v primerjavi z Bagdadom malo mesto.

V lanskem letu se je spremenila ameriška vojaška doktrina. Nova doktrina preventivnega udarca predvideva uporabo vsega razpoložljivega orožja, tudi jedrskega, v preventivnem napadu. Torej prej kot takšno orožje uporabi nasprotnik. Dovolj je sum, da nasprotnik takšno nekonvencionalno orožje ima in da bi ga lahko uporabil ... Dovolj je že sum! Iraku je z uporabo vsega razpoložljivega orožja v primeru, da ta napade z nekonvencionalnim orožjem, zagrozil sam ameriški predsednik, podobna grožnja je prišla še iz Izraela. Ne, to niso zgolj prazne grožnje! Del psihološke vojne, ki hoče omehčati nasprotnika. Nevarnost je resnična. Svet ni videl uporabe atomskega orožja vse od konca druge svetovne vojne. Morda se za to zdi uporaba tovrstnih izstrelkov skoraj neverjetna ... Tokrat ne bo šlo za to, kakšno orožje ima ali s kakšnim orožjem lahko napade oziroma se brani Irak. Ta določene zaloge kemičnega in biološkega orožja zagotovo še ima. Inšpektorji Unmovica so že pred časom našli večjo količino topniških granat, napolnjenih z iperitom, ki so bile dobro uskladiščene in uporabne. Iračani jih sicer niso skrivali, inšpektorji so jih popisali že v prejšnji misiji, zato ni bilo govora o iraškem kršenju resolucije Varnostnega sveta številka 1441 ... A kljub temu je to orožje, ki bi ga Irak lahko uporabil ... Takšnega orožja je zagotovo še več. Irak ima verjetno še vedno večjo količino uporabnih scudov - raket srednjega dosega, ki jih je dokaj uspešno uporabljal že med zalivsko vojno, kljub velikim zavezniškim prizadevanjem, da tovrstne rakete in njihova izstrelišča poiščejo in uničijo ali da rakete prestrežejo v zraku. Irak ima še vedno mobilne lanserje teh nevarnih raket, ki jih je zelo težko poiskati. Vohunski sateliti imajo svoje omejitve ... Ravno zaradi omejitev vohunskih satelitov je ameriški pritisk, da bi mednarodni inšpektorji začeli zasliševati iraške znanstvenike, tako velik. Oni bi lahko bili najboljši vir informacij o razvojnih programih, o morebitnem novem nevarnem iraškem orožju ... Morda celo edini vir. Potem so tu še morebitni iraški nakupi novih oborožitvenih sistemov v tujini. Posebno nevaren bi lahko bil ukrajinski pasivni sistem za zračni nadzor Kolčuga, ki naj bi ga Irak dobil, čeprav Ukrajina prodajo zanika.

Vendar pri grožnjah s preventivnimi, prvimi napadi s taktičnim jedrskim orožjem na Irak ne gre zgolj za to, ne gre zgolj za preventivni napad na možne nevarnosti, ki jih pomeni iraška oborožitev ...

Pandorina skrinjica

Opozorila, da je v novi vojni na ameriški strani že na začetku mogoče pričakovati uporabo taktičnega jedrskega orožja, so prišla iz evropskih diplomatskih krogov. Ne gre zgolj za hipotetično možnost. Ameriški arzenal močnih orožij je velik. V Afganistanu so uporabljali aerosolne bombe - "daisy cutter bombs", ki so po rušilni moči takoj za jedrskimi. Te bombe so prvič uporabljali že v Vietnamu, pa v prvi zalivski vojni in v Afganistanu. Ne gre za novo orožje, niti za tabuje. Orožje ni prepovedano z ženevsko konvencijo. Rusi so s podobnim orožjem napadali Čečene. Razlog je preprost. Takšna bomba uniči skoraj vse in ni radiacije kot pri jedrskem orožju ... Izgub na lastni strani ni! Poleg dejanskega je tu še psihološki učinek! Strah nasprotnika. Ob eksploziji takšne bombe se tla zatresejo več deset kilometrov daleč ... Grozljiv občutek! V Afganistanu je bila uporaba takšnih bomb preprosta. Talibani so bili skriti v svojih votlinah, zakloniščih in strelskih jarkih daleč od civilnega prebivalstva. Te bombe pustošenja in smrti med civilisti niso povzročale ...

V Iraku je drugače. Iračani so skriti v bunkerjih in zakloniščih v mestih. V velikih podzemnih kompleksih, ki so jih gradila tudi nekdaj jugoslovanska, slovenska podjetja. A Sadam nikoli ni zaupal samo enemu dobavitelju ali graditelju. Zato tako velike težave Američanov, tudi mednarodnih inšpektorjev, pri iskanju ciljev in iraških orožij. Sadam je jedrske reaktorje recimo kupoval v Rusiji, Franciji in Braziliji hkrati ... Bunkerje so mu gradili Jugoslovani, Finci in še kdo ... Vedno je obstajala rezervna varianta. Zato je težko biti prepričan, da so podatki popolni.

Američani imajo z uničevanjem bunkerjev bolj slabe izkušnje. Kljub specialno konstruiranim bombam jim ni uspelo zadeti Sadama v prvi vojni, "bunker buster bombs" se niso pretirano izkazale niti na Kosovu, kjer jim z njimi ni uspelo uničiti podzemnega dela vojaškega letališča pri Prištini, kljub temu da so to najprej oznanili ... In Iračani zagotovo računajo na bunkerje. Bagdad je poln utrjenih zaklonišč, podobnih tistemu, v katerem je umrlo več sto civilistov. Obstajajo globlji, večji in boljše zaščiteni podzemni kompleksi. Menda so podobni tistim, zgrajenim v bivši Jugoslaviji ... Tako globoko uničevalke bunkerjev morda ne sežejo ... Iračani v Bagdadu so oboroženi bolje, kot so bili Čečeni v Groznem, in skriti so globlje. Američani si ne morejo privoščiti takšnih izgub v lastnih vrstah, kot so jih v Groznem pretrpeli Rusi. Popolnoma klasične konvencionalne vojne zato v Iraku ne bo! Ne bo ameriškega pehotnega napada na Bagdad. Ameriških žrtev ne sme biti veliko! Številne žrtve med ameriškimi vojaki bi pomenile poraz. Za to gre! Ali bo zato nemara prišlo na vrsto taktično jedrsko orožje? Bodo z uporabo takšnih izstrelkov ameriški strategi poskušali spodbuditi Iračane, da se svojega voditelja znebijo sami? Bodo Američani s taktičnim jedrskim orožjem poskušali reševati življenja lastnih vojakov? Tu je poleg rušilne moči skrit še psihološki učinek ... Strah. Američani zagotovo računajo na iraški strah. Ob takšnih napadih bo vojna nemara res zelo kratka. Morda se bodo Iračani vdali. A v nasprotju z Afganistanom, kjer so se talibani pogosto skrivali v nedostopnih gorskih predelih, so vojaki iraške republikanske garde utrjeni v mestu, med ljudmi, med civilisti. Iračani živi ščit že imajo! Sadam bo za zaščito pred bombami uporabil lastne ljudi. Povabil je tudi prostovoljce iz drugih držav ... Tudi če bo vojna kratka, bo uporaba taktičnega jedrskega orožja zahtevala nedolžne žrtve! Vprašanje je, če je Američanom mar. Vprašanje, če je mar preostalemu svetu, če je mar nam. Kulise so že postavljene.

Če bodo v Iraku padale ameriške jedrske bombe, pa čeprav "le" male - taktične, bo to konec nekega in začetek naslednjega obdobja naše zgodovine. Kot sta bili konec nekega in začetek novega obdobja bombi na Hirošimo in Nagasaki. George Bush bo prišel v zgodovino kot drugi ameriški predsednik, ki je uporabil jedrsko orožje. Tabujev, ki so veljali več kot pol stoletja, ne bo več. Svet bo brez tovrstnih tabujev bolj nepredvidljiv, nevarnejši in strašljiv. Jedrskega orožja je veliko, v posesti ga ima vedno več držav, mnoge si ga želijo, ga razvijajo, in kaj lahko se zgodi, da bo to šele začetek ... Morda bi si lahko v zgodovino s pomočjo atomske bombe zaželel še kdo.

Upajmo, da ima lahko zalivska zgodba lepši, prijaznejši konec. To je stvar vsega sveta in ne samo Združenih držav in Iraka!