Slovenski Jetiji

Ultramaraton po zaledenelih in zasneženih območjih jezer, rek in močvirij Aljaske poteka po trasi znamenite dirke s pasjimi vpregami Iditarod iz Anchoragea v Nome. Del poti je speljan po normalnih povezavah med redkimi naselbinami, večina poti pa po neobljudeni divjini, kjer so edini prebivalci losi, severni medvedi, volkovi in druge bolj ali manj nevarne polarne živalce. Na že trinajstem maratonu, na katerem se vsako leto zbere samo petdeset tekmovalcev iz vsega sveta, bo letos prvič nastopila tudi slovenska ekipa. Pravzaprav ne gre za ekipo, ampak posameznike, ki morajo v tridesetih dneh premagati 1800 kilometrov s smučmi, kolesom ali peš. Celo tekmovanje lahko uporabljaš samo en način premikanja. S seboj moraš nesti ali vleči vso opremo in hrano za vsaj štiri dni, prav tako moraš s sabo tovoriti vse smeti, sicer te čakajo diskvalifikacija, več tisoč dolarjev težka kazen ter večna prepoved tekmovanja na najtežjem zimskem maratonu na svetu. Hranjenje, počitki in spanje so stvar odločitve posameznika. Organizator zagotavlja topli obrok na šestih mestih ter prevoz dodatne opreme in hrane na dve kontrolni točki, vse to v prvi tretjini razdalje. Za vse ostale postanke, kjer si dopolniš zaloge hrane in suha oblačila, poskrbi vsak sam, običajno s paketi, poslanimi vnaprej na svoje ime. Zmagovalec je vsak, ki pride na cilj. Nagrad ni. V zadnjih 12 letih jih je na cilj prišlo le 28. Najhitrejši dosežejo cilj ob idealnih razmerah že po sedemnajstih dneh, kolikor znaša rekord, ki je bil dosežen lani, za ostale je tudi trideset dni premalo. Večina jih odstopi. Zaradi različnih težav, največkrat psihičnih. Boj s časom se lahko obrne v boj za samo preživetje. Za zdaj se v vseh letih še ni zgodilo, da bi kdo za večno ostal na Aljaski. Vsi so se vrnili domov, bolj ali še bolj izmučeni. Ekstremnim temperaturam, tudi do minus petdeset stopinj, in vetru, ki piha tudi več kot sto kilometrov na uro, pač niso kos tudi najhujši avanturisti. V Sloveniji se jih je našlo pet, vendar si je eden izmed njih na prigovarjanje žene premislil. Ostali štirje so prepričani, da zmorejo. Preživeti in uspeti priti na cilj.

Adrenalinski ekstremisti

Rajmond Kovač - Rok, Brane Kozinc, Andrej Škafar in Rajko Podgornik - Reš so modeli, ki so se odločili, da bodo opravili z naravo, predvsem pa sami s seboj. Organizatorji so jih na tekmovanje povabili na podlagi prijave, predvsem pa na podlagi njihovih življenjepisov. Rok je po poklicu strojni tehnik, lastnik trgovine z alpinistično in treking opremo. Alpinist, plezalec, član himalajske odprave na Lhotse, Mont Blanc in druge vrhove, eden pionirjev plezanja po zaledenelih slapovih v Sloveniji, prosti plezalec, jadralni padalec in surfer, gorski kolesar ekstremnih vzponov in spustov. Aljasko bo prepotoval s kolesom.

Andrej Škafar je univ. dipl. inž. gozdarstva in se ukvarja z zavarovalnimi in finančnimi posli. Alpinist, inštruktor, gorski reševalec in načelnik akademskega alpinističnega odseka, specialist za ledene smeri in proste vzpone po slapovih, nekdaj član diverzantskih enot in inštruktor prehranjevanja v naravi. Prvi je smučal po kamenju v krater vulkana Vezuv, poleg norih smučarskih podvigov z najrazličnejših svetovnih vrhov. Bil je tudi v najožjem izboru kandidatov za udeležbo na olimpijadi v Sarajevu v bobu ter udeleženec na več pripravah in tekmovanjih za Camel Thropy. Ultramaraton bo prepešačil.

Brane Kozinc se ukvarja s proizvodnjo in distribucijo nojev in čebelarstvom. Nekdanji smučarski skakalec, alpski smučar in hokejist se zdaj ukvarja z gorništvom, gorskim smučanjem, potapljanjem, padalstvom, zmajarstvom, jadralnim padalstvom in strelstvom. Med prvimi tridesetimi na svetu je končal vse svetovne maratone na smučeh Worldloppet, na znamenitem švedskem tekaškem maratonu Vasalppet je nastopil petkrat. 1800 kilometrov namerava seveda presmučati.

Rajko Podgornik je dipl. inž. zobotehnike, vrtnar, prav tako kot Brane se ukvarja z noji. Nekdanji smučarski tekač in državni reprezentant, alpinist in plezalec po slapovih, turni smučar in udeleženec vseh svetovno znanih smučarskih maratonov, tudi 90 kilometrov dolgega maratona Vasa. Trenutno se ukvarja s prostim padalstvom in je eden petih ekstremnih padalcev v Sloveniji, ki skačejo s posebno obleko birdman. Na Aljasko bo s sabo vzel smučke.

Več kot polet na Luno

Jasno, da moraš biti zelo odbit, če že ne totalno nor, je bila strokovna ugotovitev naju z Ičijem, ko sva čakala ekipo pred vrati športnega psihologa Tušaka, ki skrbi za psihične priprave slovenske ekipe, ki je seveda prepričana, da jim bo uspelo priti do konca. Sicer se tja sploh ne bi odpravili, so zatrjevali v en glas. "Gre za avtosugestijo. Imaš veliko časa glede na to, da si cele dneve sam, in imaš veliko časa za razmišljanje. Če se le da, moraš razmišljati pozitivno. Če razmišljaš narobe, gre ponavadi tudi vse narobe. Mi gremo tja kot prijatelji, ampak tudi na dirki imamo različne transporte, tako da se to potem razbije," je o pomenu psihičnih priprav prepričan Rok. "Tekma je psihično zelo zahtevna in glede na to, da hočemo rešiti vse dejavnike, je bila ta priprava ključnega pomena. 80 odstotkov naj bi bilo odvisno predvsem od glave, šele nato ostalo, oprema in fizična kondicija." In kaj človeka sploh žene v takšne podvige? "Bil sem na vseh smučarskih maratonih, in to me ni več zadovoljevalo. Razmišljal sem, kaj bi bilo še takšnega, da bi mi bilo izziv. Gledal sem tudi Grenlandijo, ampak v pravem času sem našel to. Lahko si vrhunsko pripravljen, ampak najprej moraš sam s sabo urediti v glavi. To so stvari, kjer lahko spoznaš sam sebe. Na kavču ali za šankom se ne moreš. Spoznaš se takrat, ko vse odpove. Res je pa tudi, da si lahko psihično fantastično pripravljen, pa brez fizične priprave ne gre in pa seveda brez dobre opreme tudi ne. Eden od tekmovalcev, ki je končal ta maraton, je izjavil, da šele zdaj vidi, kaj je to. Da je to večji podvig kot pa pri NASI, ki vsako leto pošlje v vesolje trideset ljudi. Tukaj jih pa v dvanajstih letih do cilja ni prišlo trideset," ob srebanju vroče čokolade razmišlja rejec nojev Brane Kozinc.

Na Iditarod Trail Invitational, najtežjem zimskem vzdržljivostnem tekmovanju na svetu, naenkrat štarta vseh petdeset tekmovalcev, za tekmovanje pa je čisto po naključju izvedel Rajko, prek interneta. Takoj je vedel, da je to to. Potem je šlo naprej. "Razmišljal sem, zakaj bi šel sam, in potem rekel še Andreju, on pa naprej, in vsi smo bili takoj za to." V bistvu se pripravlja vsak sam. Vsak najbolj pozna samega sebe. Skupne so le psihološke in organizacijske priprave. Štartnina je 500 dolarjev, vse skupaj pa jih bo pohod stal tri milijone tolarjev. Po glavi. Brez sponzorjev seveda ne gre. Prav za to so porabili največ časa.

Na tekmi je težko vnaprej napovedati, kdo ima večjo prednost, tekači, kolesarji ali pešci. Lani sta do cilja prišla dva kolesarja in dva pešca. Tekači so izviseli. "Po treh dneh je razlike lahko že za kakšen dan. Če so dobre razmere, imajo tekači in kolesarji določeno prednost pred pešci, ki meljejo razdaljo pač z določeno hitrostjo. Lahko nastanejo velike razlike, lahko pa tudi ne, na primer predlani je bila razlika med najhitrejšim kolesarjem in pešcem po 26 dneh samo en dan. Če je proga trda, imajo prednost tekači in kolesarji, če pa je cel sneg, je lahko pešec hitrejši. Oba morata vleči za sabo sanke. Če je 40 cm novega snega, je pešec hitrejši, največji revež pa si s kolesom," razlaga Rok, ki se bo ledene Aljaske lotil z gorskim kolesom in upa na čimtršo podlago. Oprema je spravljena na kolesu v fatrolah ali pa jo nosiš v nahrbtniku. Vendar to ni priporočljivo. Lahko te v trenutku zvije križ. Pešaki in smučarji ponavadi za sabo vlečejo sanke.

Malenkosti so življenjskega pomena. Mazila za obraz, aspirini, painkillerji, kakšen antirevmatik, antibiotiki, prva pomoč za mobilizacijo, če pride do zloma ali poškodbe, kako ravnati z vodo, kje jo nosiš, kakšne flaše, kakšne sani uporabljaš. Ponavadi so tekmovalci sani kupovali na Aljaski, vendar so bile takšne, kot jih pri nas uporabljajo otroci. Letos jih je zmanjkalo, tako da jih bodo morali vzeti s sabo. "Zdaj imamo lahke karbonske sanke. Hodil bom peš, zato je treba izkoristiti dnevno svetlobo. Ob devetih naj bi bil dan, ki naj bi trajal do štirih popoldan, vendar je treba gibanje podaljšati tudi v noč, ker se da hoditi. S pešačenjem in sankami za sabo se ravno ne da kaj dosti pospeševati. Treba je hoditi enakomerno, paziti na dihanje in ne to, da se ne prepotiš preveč. Zato je potreben čas. Nemogoče je, da bi kar končal do štirih, treba je potegniti v noč, če se le da. Vmes obstajajo objekti, kjer se da prespati, ampak te razdalje so zelo velike, zato bo treba gotovo prespati tudi zunaj. Boljše je hoditi pet, šest ur več in prespati v objektu kot pa zunaj, pa čeprav gre za to cela noč. Najdlje je kontrolna točka 350 kilometrov, za kar rabiš več dni, lahko tudi en teden. S sabo moraš imeti hrano in tudi za preobleči. Če je sonce in trdo, je to dva dni s kolesom ali smučmi, če pa je slabo vreme, pa lahko traja tudi en teden. Včasih je tudi bolje počakati, da se razmere uredijo, kot pa trošiti energijo," pravi nekdanji diverzant in strokovnjak za prehranjevanje v naravi Andrej. Tukaj za to ne bo imel nobene možnosti. Hrano bo pač treba nositi s sabo, saj časa za lovljenje divjadi ne bo. "Vedno imaš možnost, da te kdo ujame. Najbolj nevarni so losi, tudi volkovi so zelo domači tam, v zadnjem delu pa tudi severni medvedi. Z njimi je tako, da jih celo leto ni, potem pa pride cela ekipa, ki brska po smetiščih po naseljenih krajih. Takrat so lahko nevarni."

V enem dnevu lahko pade tudi do tri metre snega, mraz pa pritisne tudi do -50 stopinj. Zadnje slovenske "polarne" razmere so jim prišle tako zelo prav. Trenirali so na Pokljuki, kjer so postavljali bivake in testirali opremo. Ta mora biti seveda vrhunska. Armaflex, spalne vreče za ekstremne temperature in majhen šotorček za bivakiranje so seveda osnova. In pa seveda oblačila "Za oblačenje je osnova čebula. Oblačiš se po plasteh. Imaš samo sintetične materiale, švic majice in velurčke, ki jih lahko postopoma slačiš in oblačiš. Nikakor ne smeš imeti bombažnih oblačil, ki so totalno neuporabna. Ko se napijejo, se ne suši hitro, lahko pride tudi do odrgnin, ker se bombaž mečka. Pravilo je, da ko se ustaviš, daš najprej gor puhovko. Čevlji so pri pešcih še najmanjši problem, ker vseskozi migaš. Pri kolesarjih in tekačih imaš statično vpete noge in je problem. Čevlji morajo biti dve do tri številke večji in jih po pameti nafilaš z nogavicami, potem pa so tukaj še posebej izdelani neoprenski protektorji za čevlje. To so dosti specialne zadeve, vendar, podobno kot v Himalaji, pogosto pride do ozeblin.To nekako spada zraven," razlaga Rok, lastnik trgovine z alpinistično opremo, kot specialist za obleko.

Za orientacijo bodo uporabljali kompase. Organizatorji sem in tja sicer spremljajo tekmovalce z motornimi sanmi ali letalom, če je lepo vreme. "Sicer so kontrolne točke, ampak odvisen si zgolj od samega sebe. Nihče ti ne more preveč pomagati, če se zgubiš. Nekateri uporabljajo tudi GPS, ampak s tem je problem, ker ga moraš imeti vseskozi pod obleko. Pri minus petnajst ti displej zmrzne, ker nehajo delati tekoči kristali. Itak pa bi moral že prej imeti karte specialke, da si naložiš ruto. Za 1800 kilometrov pa je nemogoče dobiti toliko specialk. To je utopično. Deloma naj bi bila proga označena. Gre za to, da upaš, da si na pravi poti. Če nisi, nekam že prideš. Še človeku, ki je doma z Aljaske, se je zgodilo, da je en dan taval v krogu. Če se ti kaj zgodi, upaš, da bo kdo prišel mimo. Nekako se moraš zvleči do kontrolne točke. Moraš biti pripravljen na vse," pravi Rajko.

Poleg obleke sta pomembni tudi prehrana in pijača, predvsem zaradi dehidracije. "Vseskozi je treba po malem piti. Lažje prenašaš mraz in napore, če telo ni dehidrirano. Nekateri pijejo izotonične napitke, nekateri samo vodo. Vsak ima neko svojo mešanico. Treba je nadomeščati soli. Vsak sebe najbolje pozna. Švic izpareva skozi obleko. Zato vidiš kakšnega človeka, iz katerega se kadi. Čez dan v glavnem ješ energetske ploščice, moral bi si pa tudi kaj skuhati. Hrane ne smeš voziti s sabo iz Slovenije, to bomo nabavljali tam, za zdaj pa še ne vemo, kako bo s tem," povejo še slovenski zimski zanesenjaki.

Največ tekmovalcev odstopi zaradi psihičnih težav, nekateri tudi zaradi poškodb. "Imeli smo tudi video iz prejšnjih let z izjavami tekmovalcev, med katerimi so tudi na primer: 'O, letos je pa previsok sneg, ne bom tekmoval ...' Lani je nekdo prišel v 30 dneh, potem pa je izračunal, da jih bo letos porabil 32, in je odstopil. Vse sorte razlogi so," modruje ekipa slovenskih Eskimov. Hm, in kako je s tistimi osnovnimi biološkimi potrebami pri minus 50 stopinj? "Če te prime, greš pod smreko, če ne, pa ne greš. Če te prime pri minus 40, je isto kot pri plus dvajset, pač moraš. Hlače daš dol in opraviš, ne da bi bral časopis, in paziš, da ti kaj ne zmrzne."