Nam boste tokrat pustili zmagati?

Kaj bi storil Rambo, če bi bil Bush

Rambo se vrača - v pekel. Sylvester Stallone je te dni oznanil, da bo še četrtič zlezel v kožo vietnamskega veterana Johna Ramba. Uf, končno! Ne le da smo slutili, da se bo to slej ko prej zgodilo, ampak smo pričakovali, da se bo to zgodilo prej ko slej. Iskreno rečeno, Rambo že malce zamuja. Zato je vse narobe. Zato Busheva "vojna proti terorju" le cepeta. Zato ni zmage. Mislili smo, da bo prej reagiral - ekspresno, nagonsko, avtomatično, navsezadnje, Rambo je vedno veljal za "killing machine". Špekulacije o novi Rambovi prigodi, ki so izbruhnile takoj po 11. septembru 2001, niso obrodile sadov. Zdaj je kocka očitno padla: Sly, 56-letni biceps, ki ima za sabo serijo hudih filmskih polomov, je scenarij napisal kar sam. Ha. Ne da je njegova samozavest brez osnov - ne pozabite, da mu je Rocky leta 1976 skoraj vrgel Oskarja za scenarij. In lepo prosim, ne kličite ga mevža: pripeljal vam bo Osamo bin Ladna! Živega ali mrtvega! Raje mrtvega, huh. Rambo, patriot, ki od domovine hoče, pričakuje in terja le to, da ga ljubi tako, kot on ljubi njo, bo v filmu storil natanko to, kar Bushu v realnosti ni uspelo - likvidiral bo Osamo bin Ladna! Rešil svet! In živel srečno do konca svojih dni, magari v kakem tajskem samostanu. V prvi verziji scenarija je Osamo bin Ladna likvidiral lastnoročno, kar pa se je zdelo celo samemu Slyju preveč za lase privlečeno, zato Rambo zdaj - v finalni verziji scenarija - pri rušenju Osame bin Ladna le sodeluje, toda zelo instrumentalno, se razume. Kakorkoli že, Rambo bo izpolnil Bushevo obljubo. Še več, Busha bo moralno rehabilitiral, bolje rečeno - odpravil bo očitek, da Bushu ni uspelo justificirati Osame bin Ladna oz. preskočiti prve stopnice v "vojni proti terorju". Ko bo Rambo Osamo bin Ladna likvidiral v filmu, v fikciji potemtakem, bo Osama bolj realno mrtev, kot če bi ga Bush in člani njegovih specialnih enot zares likvidirali: mit ima daljše noge od realnosti. Rambo bo zacelil Bushevo rano, legitimiral status quo, potlačil mučni neuspeh, rehabilitiral nacionalni konsenz in pregnal strahove: hej, če je Rambo pokončal Osamo, potem ga ni več! Pika. Ko bo v kino privršal Rambo 4, ne bo več nobenega, niti najtanjšega razloga za iskanje Osame bin Ladna. Ali kot se reče - po Rambu 4 bo Osama preteklost.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Rambo se vrača - v pekel. Sylvester Stallone je te dni oznanil, da bo še četrtič zlezel v kožo vietnamskega veterana Johna Ramba. Uf, končno! Ne le da smo slutili, da se bo to slej ko prej zgodilo, ampak smo pričakovali, da se bo to zgodilo prej ko slej. Iskreno rečeno, Rambo že malce zamuja. Zato je vse narobe. Zato Busheva "vojna proti terorju" le cepeta. Zato ni zmage. Mislili smo, da bo prej reagiral - ekspresno, nagonsko, avtomatično, navsezadnje, Rambo je vedno veljal za "killing machine". Špekulacije o novi Rambovi prigodi, ki so izbruhnile takoj po 11. septembru 2001, niso obrodile sadov. Zdaj je kocka očitno padla: Sly, 56-letni biceps, ki ima za sabo serijo hudih filmskih polomov, je scenarij napisal kar sam. Ha. Ne da je njegova samozavest brez osnov - ne pozabite, da mu je Rocky leta 1976 skoraj vrgel Oskarja za scenarij. In lepo prosim, ne kličite ga mevža: pripeljal vam bo Osamo bin Ladna! Živega ali mrtvega! Raje mrtvega, huh. Rambo, patriot, ki od domovine hoče, pričakuje in terja le to, da ga ljubi tako, kot on ljubi njo, bo v filmu storil natanko to, kar Bushu v realnosti ni uspelo - likvidiral bo Osamo bin Ladna! Rešil svet! In živel srečno do konca svojih dni, magari v kakem tajskem samostanu. V prvi verziji scenarija je Osamo bin Ladna likvidiral lastnoročno, kar pa se je zdelo celo samemu Slyju preveč za lase privlečeno, zato Rambo zdaj - v finalni verziji scenarija - pri rušenju Osame bin Ladna le sodeluje, toda zelo instrumentalno, se razume. Kakorkoli že, Rambo bo izpolnil Bushevo obljubo. Še več, Busha bo moralno rehabilitiral, bolje rečeno - odpravil bo očitek, da Bushu ni uspelo justificirati Osame bin Ladna oz. preskočiti prve stopnice v "vojni proti terorju". Ko bo Rambo Osamo bin Ladna likvidiral v filmu, v fikciji potemtakem, bo Osama bolj realno mrtev, kot če bi ga Bush in člani njegovih specialnih enot zares likvidirali: mit ima daljše noge od realnosti. Rambo bo zacelil Bushevo rano, legitimiral status quo, potlačil mučni neuspeh, rehabilitiral nacionalni konsenz in pregnal strahove: hej, če je Rambo pokončal Osamo, potem ga ni več! Pika. Ko bo v kino privršal Rambo 4, ne bo več nobenega, niti najtanjšega razloga za iskanje Osame bin Ladna. Ali kot se reče - po Rambu 4 bo Osama preteklost.

No, glede na to, da Rambo ne premore niti trohice smisla za humor, si lahko živo predstavljate, kaj se bo zgodilo, ko se bo vrnil v Afganistan, kjer se je že boril - jasno, leta 1988 v filmu Rambo 3, ki je bil, kot se spomnite, "posvečen galantnemu afganistanskemu ljudstvu". Še toliko bolj, ker se je tedaj boril na strani mudžahedinov - potemtakem na isti strani kot Osama bin Laden, freedom fighter, rušilec sovjetske okupacije Afganistana. Ne, Ramba ni motilo, da asistira islamskim fundamentalistom - in ni ga motilo, ko mu je neki starejši Afganistanec razložil, da gre za "sveto vojno" in da za pravega mudžahedina ni smrti, ker je že opravil zadnje zakramente in ker je že mrtev. Toda ironično, Rambo 3 je v Ameriki mastno pogorel. Ne, ni bil hit. Daleč od tega. Zakaj? Oh, iz preprostega razloga: Američani niso vedeli, da je "sveta vojna" v Afganistanu tudi njihova vojna. Da jih ta vojna neposredno zadeva. Da so vanjo vpleteni do vratu. Da v Afganistanu podpirajo, financirajo, inštruirajo, oborožujejo in podžigajo mudžahedine - in heh, islamski fundamentalizem.

"Sveta vojna" v Afganistanu je bila tajna vojna Ronalda Reagana in njegovih jastrebov, Rambo, pozabljeni, degradirani in celo kriminalizirani vietnamski veteran, pa je postal napol kultni, napol okultni simbol novega, reaganističnega patriotizma in militarizma, toda ne leta 1988, ampak že prej, leta 1985 - s filmom Rambo 2, v katerem se je vrnil v Vietnam, da bi dobil vojno, ki jo je Amerika izgubila. Rambo, nekdanji član specialnih enot, je fantazijsko in ideološko razrešil obe veliki travmatični vprašanji - zakaj smo vojno v Vietnamu izgubili in kaj smo tam sploh počeli? Ergo, zakaj smo vojno v Vietnamu izgubili? Ker smo bili izdani - ker smo dobili nož v hrbet. In kaj smo tam sploh počeli? Demokracijo smo reševali pred diaboličnim, psihopatskim, malopridnim, nečloveškim, terorističnim komunizmom. Dokaz: komunisti še vedno skrivajo ameriške vojne ujetnike! Še vedno so taki, kot so bili tedaj, ko smo jih tolkli v Vietnamu! Rambo je deloval terapevtsko - Ameriko je odvezal kolektivne krivde in odrešil travme, "vietnamskega sindroma", hja, zacelil je vietnamske rane. Sporočilo Ramba 2 je bilo nedvoumno: za nič, kar smo storili, se nam ni treba opravičevati! Nismo krivi! Imeli smo prav! Naša vojna v Vietnamu je bila pravična! Ne čudi, da imajo komunistični vojaki v Rambu 2 take uniforme kot japonski vojaki med II. svetovno. In ne čudi, da je Rambo 2, ki so ga propagirali s sloganom "Rambo, simbol ameriškega duha", izgledal kot film o II. svetovni vojni: vietnamsko vojno so skušali priličiti II. svetovni vojni, ki velja za pravično. Rambo je legitimiral in moralno rehabilitiral ameriško vojaško intervencijo v Vietnamu. Ja, deloval je terapevtsko - kot Ronald Reagan, ko je obiskal nemško vojaško pokopališče v Bitburgu in oznanil, da so bili nemški vojaki le nedolžne žrtve Adolfa Hitlerja ("tako kot žrtve koncentracijskih taborišč"). Zato ne preseneča, da je decembra 1985 - po izpustitvi talcev v Libanonu - napovedal: "Sinoči sem videl Ramba - naslednjič bom vedel, kaj storiti." Vsekakor. Le nekaj mesecev kasneje je Reagan bombardiral Libijo.

Ne, Rambo ni bil le halucinacija. "Nam bodo tokrat pustili zmagati," je vprašal svojega guruja, polkovnika Trautmana (igral ga je Richard Crenna, ki je te dni umrl). In to njegovo veliko, slovito, slikovito, nepozabno vprašanje je postalo moralni imperativ Reaganove administracije. In Busheve tudi. Kar se lepo vidi tudi zdaj, v času "iraške krize": Busheva administracija hoče za vsako ceno napasti Irak, toda mednarodna skupnost, vključno z Združenimi narodi, jo drži nazaj. Z drugimi besedami, Busheva administracija stoji na poziciji Johna Ramba: nam boste pustili, da zmagamo, ali pa nas boste še naprej silili v ohranjanje mednarodnega statusa quo? Nam boste pustili, da zmagamo, ali pa nas boste izdali z mednarodnimi resolucijami, mednarodnim pravom in taktičnim zavlačevanjem Združenih narodov? Da Bushevi jastrebi navijajo za unilateralni napad na Irak (jebeš ZN), ne preseneča - že Rambo je namreč pokazal, da lahko v "pravični vojni" zmagaš le tako, da kršiš zakone. Rambo, simptom Reaganove "vojne proti terorju", je v popolni ideološki resonanci z Bushevo "vojno proti terorju".

Prvič, Rambo je pokazal, da se Amerika lahko regenerira le z vojno - to isto počne Bush.

Drugič, Rambo se je obdal z biblično alegoriko - kot Busheva "vojna proti terorju" (Dobro vs. Zlo).

Tretjič, Rambo je bil patriotski ekshibicionist - kot Bush. In Reagan.

Četrtič, Rambo je dal Reaganovi "vojni proti terorju" osebno noto - to isto počne Bush: "vojno proti terorju" je prelevil v nekaj misijskega, osebnega, v nekaj, kar je onstran diplomacije in onstran mednarodnega prava.

Ob tem vojnem hujskanju se kakopak vprašate: pa so Bush in vsi ti njegovi jastrebi kdaj izkusili vojno? So to vojni heroji, ki se jim hlače šibijo od medalj? Ne! Ne!! In ne!!! Vsi so se vojni izognili. Hlače jim je šibilo čisto nekaj drugega, huh. Bush se je izognil Vietnamu - ja, ata ga je skril v Nacionalno gardo, no, v rezervo. Dick Cheney: točno, izognil se je Vietnamu - kot je rekel, je imel "druge prioritete". Pa razvpiti Karl Rove, Bushev glavni politični strateg? Ni ga bilo blizu. Tudi pravosodni minister John Ashcroft ter hardcore jastrebi z zunanjega ministrstva in drugih bušističnih svetišč, recimo Elliott Abrams, John Bolton, Richard Perle in Paul Wolfowitz, so se raje skrili. Pa Rudy Giuliani, eks župan New Yorka in nacionalni junak? Nak, ni se pofočkal. Za vsak primer so se Vietnamu izognili tudi republikanski veljaki, ki krasijo kongres - od Phila Gramma do Trenta Lotta. Med vsemi trenutnimi kongresniki je rekordno najboljši razlog za svojo odsotnost v Vietnamu navedel Tom DeLay: prijavil se je, toda spodrinili so ga člani etničnih manjšin, ki so na vsak način hoteli v Vietnam, huh, magari mimo vrste! So Vietnam videli medijski jastrebi - Rush Limbaugh (radijski šovinist), Roger Ailes (Fox News), Wolf Blitzer (CNN), Tom Clancy (pisatelj) in William Kristol (komentator)? Ne! Niti zdaleč. Jerry Falwell, Billy Graham in Pat Robertson, podžigalci "spopada civilizacij" in evangelistični jastrebi, so se izognili korejski vojni in II. svetovni vojni. Iskreno rečeno, tudi Ronald Reagan ju ni videl. In seveda - Sly Stallone ni videl Vietnama.