Nori na Pleh

Osebni avtomobili so bili že v začetku več kot le sredstvo za premikanje - zaradi vrtoglavih cen so se zasidrali med statusnimi simboli. Časi so se spremenili, avto si lahko privošči kajpada skoraj vsak, želja po tem, da bi z jeklenim konjičkom izstopali iz avtomobilske črede, pa je ostala. A kako, če so si avtomobili čedalje bolj podobni? "Če voziš samo drag avto, ni to nič, to ima lahko vsak. Če spraviš legendo na cesto - to pa je nekaj," je razkril recept za izstopanje Ljubo Nadimovič. S skupino avtomehanikarskih navdušencev je prenovil hrošča. "Avto je bil popolnoma razstavljen - odstopila ga je starejša gospa, ker ga zaradi spoštljive starosti ni mogla več voziti. Motor je ostal originalen, vse drugo je stalo približno milijon tolarjev in veliko dobre volje. Večino originalnih delov uvažamo iz Nemčije, ker je na naših avtoodpadih zelo slaba ponudba, to pa dvigne ceno." Sedaj bleščečega rumenega hrošča z novimi usnjenimi športnimi sedeži, sposojenimi pri golfu, in volanom Walterja Wolfa je nekoč precej načela rja. "Hoteli smo ga samo 'porihtati', a nas je zaneslo." Predelavo so naredili zase in ne po naročilu, saj za tak trud ni prave cene. "Ker je naš šef Aleš Bužga (eden najhitrejših Slovencev - dirkač v kartingu in na gorskih hitrostnih dirkah, drugače pa lastnik podjetja, ki ponuja različne avtomobilske storitve) posebej navdušen nad hrošči, nameravamo prenoviti še enega, a ta bo popoln original." S temi besedami Ljubo na mizo položi nekakšno biblijo starodobnikov - nemški katalog Klassiker s tehničnimi karakteristikami in cenami za 2050 veteranov avtomobilizma. "Računamo na tri milijone za investicije, kromirali bomo vsako malenkost. Tako kot originalni avto bo imel bele trakove na gumah. Nekateri hrošči so imeli ravne šipe, drugi deljene - mi bomo dali ravno." Ne boste dodali niti klimatske naprave? "Ne, to bo čisti original." Kaj pa bo lastnik počel, ko bo šel na poletne počitnice? "Zato ima Aleš džipa, ker lahko vanj spravi kolo in drugo opremo. S tem avtom pa se vozi samo po Ljubljani." Ljubo vozi pola, ki ima 25 konjev več od 100 serijskih. "Moj avto ima milijon dodatkov, ki so me stali dodaten milijon tolarjev." "Dopolnil" ga je s posebej za njegovo vozilo narejenim športnim izpuhom, spremenil je podvozje, dodal spojlerje. Poleg serijskega alarmnega sistema ima še dodatnega, ki ga je težje onesposobiti. "Medtem ko sem pri punci, na zadnjem sedežu spi pes, ki je še najboljši paznik." No, pri tem človek pomisli na delno resnično anekdoto. Lastnik, ki je v avtu zaradi varnosti pustil psa, je ob vrnitvi ugotovil, da njegovemu vozilu manjkajo vsa štiri kolesa in brisalci. Na šipi pa je bil prilepljen listek: "Pes ni kriv. Saj je lajal!" Sicer pa je krog porabnikov in poznavalcev poceni opreme zelo ozek. Tako, da se pogosto ve, kdo je kaj ukradel. "Meni so pred leti okradli golfa (s tistim bi lahko celo tekmoval) v torek, v sredo pa mi nekdo že ponujal ukradeno," je potožil Ljubo.

Svetinja

"Pri nadgrajevanju avtomobilov moraš paziti, da vozilo ni kičasto. To se pri vseh teh dodatkih zelo rado zgodi," je ob navajanju preklemansko dolgega seznama dodatne opreme pripomnil Luka Brate, lastnik kar treh avtomobilov kljub precej skromni plači. Njegov paradni konj, s katerim se vozi samo poleti in samo po asfaltu, je temeljito predelani renault clio. Kot pravi, je clio iskanje kompromisa med športnim dirkalnikom in na cesti še funkcionalnim avtomobilom. "Če imaš dovolj denarja, lahko avto urediš v enem dnevu. Drugače je, če keša nimaš." Torej, težko gre, zato veliko stvari naredi sam. "Zame je boljši avto kot dopust kje v Afriki. Avto je zame bolj svet kot kaj drugega." Prizna, da so podobne predelave v Sloveniji metanje denarja stran: "Pri nas takšnih predelav ne znajo ceniti, tako da avta nikoli ne bom prodal za njegovo dejansko vrednost. Saj ga drugače tudi nočem." Clio ima športni izpuh, poleg tega je spuščen za dodatne štiri centimetre (za večjo stabilnost na cesti), ima plinske blažilnike, progresivno vzmetenje (da ne niha), poseben sistem vsesavanja zraka in zračni filter, spojler (spredaj, zadaj, zgoraj, spodaj), večja lita platišča na športnih gumah in še in še. "Moč avtomobila povečate tudi s posebnim elektronskim čipom, ki ga dodate računalniku in ki stane 100 tisoč tolarjev in več. To je sicer nezakonito, a nihče ne bo ugotovil spremembe." Ker se njegov športni izpuh sliši že od daleč, avto pa ima vpadljiv videz, ga tudi ni policista, ki ga ne bi ustavil. Vendar pa je menda slovenska policija zelo slabo poučena o spremembah na avtomobilih. "Policaji nimajo pojma, kaj vse se dela na avtih in kaj je zakonito in kaj ne. Vam pa povem, da je zmotno, če mislite, da je voznik v zrihtanem avtu norec. Tisti, ki kaj da na avto, tudi pazi, da ga kam ne prisloni." Druga zgodba so ljudje, ki so kupili že serijsko olepšan avto. "Ni hujšega kot mamin sinček, ki je dobil zrihtan avto in ga sploh ne zna ceniti. To so šminkerji, ki jim je samo do videza." "Šminkerjem" se med resnejšimi avtomobilisti pripisuje mnenje: "Dodatna oprema za avto je zelo draga. Posebej blondinke."

"Cilj ni to, da sem vpadljiv," pravi Luka. "Avto raje opazujem od strani, ker je lep. Recimo, ko sedim kje na kavi. Ko pa sem noter, mi je včasih tudi nerodno, da buljijo vame. Zato bom v novem avtu namestil tonirana stekla in pazil, da avto ne bo kičast." Je res, da imaš gume čez zimo pod posteljo? "Ja, res. Ker se lahko, če ni prava temperatura, gume uničijo."

Njegov clio se lahko ob vsakem vremenu pohvali s skorajda sterilno čistočo. "Rad vidim, da je avto čist. Pa mislite, da je, recimo, moje feltne lahko čistiti? Jaz pa jih včasih kot kak norec do onemoglosti. Pa nikoli ne gre na krtačo - škoda laka. Zmeraj ga počasi in nežno ter sam."

No, čiščenje avtomobila je najbrž nedeljski konjiček dobršnega dela slovenske populacije, parkiranje po načelu "nikoli na robniku" pa ne. "Nikoli ga ne parkiram na pločniku (zaradi podvozja) in nasploh na krajih, kjer se avto lahko poškoduje." To je v prestolnici najbrž težavno? "Ja, zato pa imam juga. Sol je smrt za avto, prav tako clia raje ne vozim v dežju." Poleg tega zagovarja uporabo najboljših delov, olj in nasploh vsega najboljšega. "Zanj skrbim bolj kot za punco. Pa tudi bolj kot zase! Če se udarim, se bo zacelilo, na avtu pa se ne bo." Nikoli ga "ne pritisne" mrzlega. "Zmeraj avto ogrejem na delovno temperaturo." Potemtakem ženske ne bi smele biti užaljene, ko "moški" tisk daje navodila za ravnanje z "nežnejšim" spolom v "avtomobilskem" besednjaku?

Decibeli

Luka odsvetuje pretirano predelavo vsem, ki nameravajo sami posegati v notranjost svojega konjička. "Recimo, če namestite širša kolesa, so končniki na podvozju takoj bolj obremenjeni, kot si je zamislil proizvajalec. Kvarijo se ležaji, zavore ... Povzročite verižno reakcijo."

Toliko primernejša za amaterje je kozmetična, še bolj pa glasbena olepšava štirikolesnika. Dodatni ojačevalec zvoka in več zvočnikov poznata oba, Luka in Ljubo; drugi je za boljši zvok v avtu odštel več kot 450 tisoč tolarjev. A ne moreta se primerjati z Borom Alessio, Italijanom iz obmejne Farre D'Isonzije, ki je za svoj glasbeni sistem v 130-konjski lancii potrošil več kot deset tisoč evrov. Njegov avto je v bistvu premikajoča se diskoteka in dobitnik nagrad na posebnih "zvočnih" tekmovanjih v Italiji. Ko Boro začne čarati za računalniškim zaslonom, zvočniki zmorejo do 120 decibelov (za primerjavo - nekatera letala pri vzletu ustvarijo hrup do 130 decibelov), to pomeni, da se avto za zunanjega opazovalca trese kot ob potresu. "Za vsako tekmovanje se pripravljam okrog 50 ur." Če boste odprli prtljažnik Borovega avta, boste na hrbtni strani zadnjih sedežev zagledali sliko. Vrata pravljičnega gradu na njej imajo vklesano ime proizvajalca zvočne opreme, katere simpatizer je Boro. "Ime sem narisal posebej na željo naročnika, češ da je ta znamka obstajala že v preteklosti," je razložil zamisel avtor poslikave Darjo Manfreda. Darjo v Šempetru pri Gorici riše s posebnim strojčkom, tehniki nanosa barve pa se reče "airbush". Še najprimernejša je za drugačnosti željne lastnike avtomobilov, ki dajo več na vizualno-umetniški videz vozila. Boro se je na Darja obrnil zaradi cenovne ugodnosti v primerjavi z italijanskimi mojstri. Za "prtljažno" umetnino je plačal 280 evrov namesto nekonkurenčnih italijanskih 750. Darjo, ki je po poklicu šofer, je samouk in se z risanjem ukvarja bolj iz veselja kot zaradi zaslužka. "Če bi imel več reklame, bi se verjetno celo dalo živeti od tega. A samo v teh krajih smo kar trije airbrusherji." Najpogosteje ga prosijo za sliko na motoristični čeladi. Motoristi so nasploh ciljna publika airbusherjev: "Nekateri so mi motor na poslikavo pripeljali kar iz trgovine." Zanimivo je, da so priljubljeni motivi - razgaljene lepotice, zverjad in sami motorji - podobni slikam, ki si jih motoristični ljubitelji vtetovirajo v kožo (s tem se verjetno še dodatno poistovetijo z vozilom).

Darju je najbolj pri srcu slika bizona, ki jo je naredil na pokrov zidarskega "pickupa". Ena najzanimivejših pa je poslikava tricikla domače proizvodnje. Bojan Ožbot, ki je na oko nenavadno mašino v celoti sestavil sam na osnovi motorja bolhe iz leta 1978, trdi, da ga je na zamisel napeljala družina. "Z ženo sva bila zmeraj navdušena nad motorji. Ko pa sva dobila otroka, sem začel premišljevati, kako na motor čim varneje spraviti še enega potnika." Ker gredo s triciklom tudi na dopust, ima zverina jajčasto prikolico - prav tako poslikano. Pa še cel kup majhnih, a za udobje pomembnih dodatkov, kot so recimo podstavki za pijačo. "Tricikel doseže hitrost do 120 kilometrov, 100 gre z lahkoto." Seveda se Ožbotova navezanost na avtomehanikarstvo ni omejila le na trikolesno eksotiko. Sinu je naredil repliko motorja, ki je v resnici kolo. V njegovi garaži pa stoji paša za oči in dušo - prenovljeni mercedes, letnik 1956. "Prej ga je dvajset let imel možakar iz Vipavskega Križa. Prišel pa je od neke udbovske živine iz Beograda." Mercedes, ki je starodobnik, uživa poseben popust pri zavarovanju. Tricikel pa je moral, tako kot katero koli drugo vozilo, ki je bilo dopolnjeno oziroma predelano, opraviti poseben A-test pri LPP v Ljubljani. Pri tem strokovnjaki pravijo, da se marsikateremu predelovalcu ne splača ukvarjati s papirnato usklajenostjo vozila z dejanskim stanjem. Poenostavljeno povedano - preden se zapeljejo na registracijo, odstranijo vse "odvečno", ko pa imajo registracijsko nalepko, vozilo dopolnijo z vsem, kar srce poželi. Saj tudi če prometniki zavohajo spremembo, je ne znajo ugotoviti.