Poln tank konoplje

Nafti in njenim derivatom naj bi bili dnevi šteti. Na zadnjem pariškem avtosalonu so se med drugim zaradi varovanja okolja sešli šefi največjih avtomobilskih tovarn s treh celin, da bi skupaj skušali doseči globalno standardizacijo razvoja motorjev na alternativna, do okolja prijaznejša goriva. Poudarek naj bi bil sicer za zdaj na izboljšavi dizelskih motorjev, ki naj bi jim dodali številne filtre.

S čim se sicer spogleduje avtomobilska industrija? Ena od možnosti naj bi bili avtomobili na zemeljski plin, katerih primerki krožijo po cestah že dobrih šestdeset let. Takšni avtomobili proizvajajo okoli 25 odstotkov manj ogljikovega dioksida kot tisti na klasična avtomobilska goriva. Največja slabost je manjša moč v primerjavi z navadnimi gorivi. Velika nadloga pa je tudi prevelik plinski tank.

Električni avtomobili so do okolja najprijaznejši, saj vanj ne izpuščajo nobenih škodljivih plinov. Toda razvoj električnega avtomobila je že precej dolgotrajen. Največja težava so predragi pogonski akumulatorji in maksimalna prevožena razdalja. Posledica je tržna nepriljubljenost.

Hibridna vozila so povečini sestavljenka z navadnim bencinskim motorjem in električnim motorjem. Večinoma uporabljajo bencinski pogon, ko pa recimo stojijo pred semaforjem, se vključi električni motor zaradi preprečevanja izločanja škodljivih emisij. Med vožnjo električni motor povečuje zmogljivost motorja pri pospeševanju. Hibridnim motorjem posveča največ pozornosti Japonska, največji proizvajalec in izvoznik hibridnih vozil. Kakšnega blaznega tržnega odziva pa ta vozila še niso doživela.

Vozila na gorivne celice naj bi imela najsvetlejšo prihodnost. Veljajo za najbolj ekološka, saj je stranski proizvod kemične reakcije med vodikom in kisikom voda. Energija, ki nastane ob spajanju vodika s kisikom iz zraka, se porabi za pogon vozila. Večina svetovne avtomobilske industrije namenja veliko denarja za razvoj teh vozil, toda največja ovira je ravno gorivo, vodik. BMW je recimo že pred leti predstavil svoj prototip 750 hl, ki je zmogel 226 kilometrov na uro. Toda v rezervoarju je moral imeti kar 140 litrov goriva. Poleg tega je vodik zelo eksploziven in zato velja za precej tvegano gorivo pri morebitnih večjih nesrečah. Naslednji problem so vodikove črpalke. Samo v ZDA bi gradnja takšne mreže stala tudi do 100 milijard dolarjev. Še dražje bi bilo pridobivanje vodika z elektrolizo, kar je do okolja najprijaznejše. Alternativa so manj ekološki postopki pridobivanja vodika s kemičnimi reakcijami iz drugih goriv, npr. zemeljskega plina, neosvinčenega bencina ali metanola. Zadnja možnost, kombinacija neosvinčenega bencina in gorilnih celic, se zdi za uporabo v bližnji prihodnosti še najverjetnejša. Poleg tega bodo uporabniki lahko uporabljali sedanje bencinske črpalke, naftni proizvajalci in trgovci pa bodo še naprej tržili svoje "črno" zlato. Navsezadnje so nekakšen pakt o razvoju takšnih motorjev sklenili tudi največji - Toyota, General Motors in naftni Exxon Mobil.

Alternativna, do okolja prijazna goriva pa so bolj ali manj domena naredi si sam inovatorjev. Recimo različni biodizli, ko je gorivo iz odpadnega rastlinskega olja. Najprimernejši postopek za pridelavo biogoriva je proces estrifikacije goriva iz rastlinskega olja in dodatka alkohola. Edina težava je moteča vonjava, ki jo oddaja takšno gorivo - vonj po vrelem olju. Biodizel se lahko prideluje iz sojinega olja, olja iz oljne repice, sončničnega olja, pa tudi iz konopljinega olja, iz katerega izdelavo priporočajo ljubitelji konoplje. Še radikalnejša se zdi izdelava goriva iz sena. Ali bolje iz alkohola, pridelanega s fermentacijo trave in sena. Sliši se neverjetno, toda uporaba alkohola kot dodatka klasičnim gorivom je ponekod povsem običajna. Denimo v Braziliji. Dodani alkohol naj bi zmanjšal odvisnost od fosilnih goriv, kanadsko podjetje Iogen Energy Corporation pa je iznašlo tehnologijo, ki omogoča proizvajanje etanola s fermentacijo trave. Še bolj neverjeten je poskus francoskih inženirjev, ki so na letošnjem pariškem salonu predstavili avto na zrak. Zrak, stisnjen pod pritiskom, ki je 150-krat večji od tistega v avtomobilskih zračnicah, omogoča majhnemu vozilu v velikosti smarta največjo hitrost 110 kilometrov na uro, s polnim "tankom" pa zmore 200 kilometrov. Avto se je pri prvih preskusih lepo obnesel, toda vprašanje je, kako bi se obnesel v prometni zmedi velemest. Prednost naj bi bila, da bi ga bilo mogoče polniti doma s kompresorjem, toda to bi trajalo kakšne štiri ure. Vzpostaviti bi bilo treba mrežo polnilnic, ki bi omogočale hitrejše polnjenje, stvarniki avtomobila pa menijo, da bi poln rezervoar stal zgolj 1,5 evra.