Papež rešuje Račana

Predsednik hrvaške vlade Ivica Račan je v novoletnem intervjuju na HTV objavil začetek dolgotrajne predvolilne kampanje. Dolgotrajne zato, ker bodo volitve, tako vse kaže, šele jeseni, oktobra ali novembra. Tako menita Račan in podpredsednik Socialdemokratske stranke (SDP) in hrvaškega sabora Mato Arlović. Predčasne parlamentarne volitve je zaradi slabe gospodarske politike in razmer, začinjenih s stavkami (med njimi je treba posebej omeniti stavko zdravnikov) in z vse glasnejšimi napovedmi splošne stavke, zahteval tudi predsednik Hrvaške socialno-liberalne stranke (HSLS) Dražen Budiša. Njegova stranka se bo zagotovo povezala v koalicijo s Hrvaško demokratično skupnostjo (HDZ), po kuloarjih pa ga omenjajo kot podpredsednika vlade, ki bi jo, če bi na volitvah zmagala HDZ, vodil predsednik te stranke Ivo Sanader. Budiša se vede kot užaljen nacionalist. Trdi, da je hrvaštvo "spet ogroženo oziroma neprimerno", da je postalo "uporniški element" in da državi vladajo nereformirani Jugoslovani.

HDZ pa, tako sporoča vodstvo stranke, že ima pripravljene kandidate za sestavo vlade. A Sanaderja mučijo drugačne težave. Predvsem še vedno ne nastopa in se ne vede kot vodja vse opozicije. Poleg tega ga v HDZ obdajajo že "izrabljeni", da ne rečemo "kompromitirani" ljudje iz časov Tuđmanovega vojnega dobičkarstva in gospodarskega kriminala. Tako rekoč vsi politični analitiki in komentatorji se strinjajo, da je oblast na Hrvaškem slaba. Račan te in takšne kritike imenuje "kroatoskeptiki". Toda isti komentatorji so prepričani, da je opozicija prav tako slaba, čeprav je to manj opazno od slabe oblasti. Ker so iz HDZ po Tuđmanovi smrti izšle tri nove stranke - Demokratični center (DC) nekdanjega ministra za zunanje zadeve Mateja Granića, Hrvaški resnični prerod (HIP) nekdanjega šefa vseh Tuđmanovih vohunov Miroslava Tuđmana in Hrvaški blok (HB) Ivića Pašalića, nekdanjega Tuđmanovega političnega svetovalca in neformalnega guvernerja Hercegovine po smrti obrambnega ministra Gojka Šuška - nekateri stranko Iva Sanaderja razumejo kot razvijajočo se politično grupacijo. Pravzaprav je Sanaderju šele s tem, ko je iz HDZ odstranil Pašalića, kar je bil pogoj evropskih ljudskih in demokrščanskih strank za sprejetje HDZ medse, uspelo ustvariti predstavo, da se stranka temeljito prenavlja, to je detuđmanizira. Zgodilo se je celo, da je George Soros dejal, da je HDZ postala zmerna evropska stranka.

Ker iz Bruslja Zagrebu niso sporočili - tako kot so Slovakom -, da bo država, če izbere skrajno desno opcijo, izključena iz evropskih integracij, saj menijo, da HDZ ni več sposobna ustvariti nekakšnega hrvaškega Mečiarja ali novega Tuđmana, so možnosti, da se nekdanji Tuđmanovi fantje vrnejo na kraj zločina, vedno večje.

Kakšen pa je položaj v vladajoči koaliciji? Zvezo strank, ki sestavljata ogrodje te koalicije, SDP in Hrvaške kmečke stranke (HSS), umetno ohranja pri življenju le to, da bo papež Janez Pavel II. - to so v Vatikanu in Zagrebu potrdili po tem, ko je vatikanska delegacija obiskala Reko, Zadar, Dubrovnik, Đakovo in Osijek - Hrvaško oziroma našteta mesta obiskal od 5. do 8. junija na svojem stotem pastoralnem potovanju. SDP in HSS se že nekaj mesecev neusmiljeno prepirata zaradi nadzora nad Hrvaškim privatizacijskim skladom oziroma zaradi privatizacijskih metod. Toda HSS prav zaradi papeževega obiska ne bo, čeprav je vlada pod Račanovim pritiskom privolila, da se podjetje Sunčani Hvar proda Slovencem, razdrla koalicije.

Račanova vlada že polna tri leta, kolikor je na oblasti, vztraja pri HDZ-jevskem modelu razprodaje nacionalnega premoženja, da bi zapolnila vrzeli oziroma primanjkljaj v svojem proračunu. HSS se zdaj, najbrž bolj iz strahu pred izgubo volilnih glasov kot zato, ker bi imela pripravljen svoj model privatizacije, pridružuje kritikom in zahteva, da se žoga umiri, da se proces upočasni. To je bilo najbolje vidno pred odločitvijo, da se hotelsko podjetje Sunčani Hvar proda slovenskim Termam Čatež. HSS je zagrozila SDP, naj se ne odloči za prodajo, ker bo sicer razdrla koalicijo, še vedno pa ni razložila, zakaj nasprotuje prodaji Slovencem oziroma kateri model bi bil boljši in sprejemljivejši. Edini, ki so ustrezno argumentirali nasprotovanje prodaji podjetja Sunčani Hvar, so bili predstavniki nacionalistične Hrvaške stranke prava (HSP). Ti so prav tako kot predstavniki hvarske krajevne samouprave prepričani, da mora koristi od prodaje imeti mesto Hvar, ker so meščani vlagali v nastanek podjetja, oziroma da se eno od desetih najzanimivejših hrvaški turističnih podjetij prodaja precej pod ceno, niso pa pojasnili, kako je mogoče, da je Sunčani Hvar popolnoma brez uspeha naprodaj že nekaj let. Prav tako še vedno ni nihče nič pripomnil k poraznemu poročilu Državnega urada za revizijo, po katerem samo osem od 143 privatizacij iz časa Račanove vladavine ni povezanih s kriminalnimi dejanji in nezakonitostmi.

SDP pa nima težav le s HSS, ampak tudi s Hrvaško narodno stranko (HNS) Vesne Pusić, ki je prepričana, podobno kot predsednik Liberalne stranke (LS) Zlatko Kramarić, da SDP in HSS ti stranki omalovažujeta in potiskata na obrobje političnega odločanja znotraj koalicije. Torej, vse je zrelo za ločitev in, kot je rekel profesor Ivo Banac, eden od dveh Kramarićevih protikandidatov na bližnjih volitvah za novega predsednika LS, za preoblikovanje odnosov znotraj koalicije. Toda nič od tega se za zdaj, tako vse kaže, ne bo zgodilo, do jeseni se položaj ne bo spreminjal. Večina namreč meni, da SDP in HSS, najmočnejši stranki vladajoče koalicije, ne bi vzdržali korenitega zmanjšanja podpore volilcev, če bi vlado pretresli in zrušili pred papeževim obiskom. Volilci jima ne bi odpustili, če bi tik pred papeževim prihodom ali pred turistično sezono Hrvaško zaradi njiju doleteli politična kriza in nestabilnost. Z drugimi besedami, čeprav se ostareli Karol Wojtyla ne ukvarja s takšnimi posli, lahko rečemo, da rešuje kožo Račanu. Zaradi političnega pragmatizma bi le norec zrušil vlado tik pred papeževim potovanjem, še posebej, ker je Vatikan za zdaj edini politični dejavnik, ki želi odkrito pomagati Hrvaški pri približevanju Evropski uniji, potem ko so predstavniki EU nekajkrat sporočili Zagrebu, naj ne hiti s kandidaturo za članstvo. Ker je Hrvaška v isti skupini z Albanijo in Makedonijo in ker so se ji pred tremi leti, po odhodu HDZ z oblasti, vrata v EU na široko odprla, danes pa so ta vrata zaradi Račanovega spogledovanja z desnico in zaradi neustreznega sodelovanja s haaškim sodiščem (primera Gotovina in Bobetko) oziroma zaradi neprocesuiranja vojnih zločinov spet trdno zaprta, so naivneži iz Banskih dvorov prepričani, da ima naslednik apostola Petra, ki simbolično odpira in zapira nebeška vrata, moč odpirati in zapirati tudi vrata svetovnih metropol in asociacij.

No, vrnimo se še enkrat k razmeram v samih strankah. Ključno vprašanje v boju za oblast, ki se prav zdaj začenja, bo: "Kako državljani v resnici živijo?" Račan je v maniri Marije Antoinette, čeprav se ne zaveda, da ga zaradi tega morda čaka obglavljenje na giljotini večinskega javnega mnenja obubožanih hrvaških državljanov, dejal, da je "čas pomanjkanja za nami". Gmotni razvoj Hrvaške vidi v tem, da je 200 tisoč hrvaških državljanov to zimo kljub vsemu smučalo v tujini, in celo v tem, kako nezmerno so nekateri zapravljali med božičnimi in novoletnimi prazniki. Račan je dejal, da so SDP prizadele trditve, da se v Hrvaški živi slabo, saj je bilo med prazniki za hrano in pijačo porabljenih osem milijard kun (1,15 milijarde evrov). Poleg tega so Hrvatje leta 2002 kupili 70 tisoč novih avtomobilov. "Je mar to revščina?" se sprašuje Račan. Ni, odgovarja samemu sebi, Hrvatje živijo kot bogovi.

To, česar Račan ne razume ali ne želi razumeti, je, da Hrvatje in drugi hrvaški državljani živijo "na kredo" ali da ima denar manjšina, ki si je "opomogla" v Tuđmanovih časih vsesplošnega ropanja. Ta denar morda celo razmetava, toda na račun ogromne večine, ki živi na pragu socialne revščine. Račanove predvolilne ambicije pa, tako meni kolumnist Nacionala Srećko Jurdana, so omejene na pridobivanje dela desničarskega volilnega telesa, pri čemer računa, da mu bo siceršnje volilno telo SDP tako ali tako ostalo zvesto, ker nima druge izbire. Za desničarje bo Račan lahko uporabil geslo, ki se bo glasilo "V naših časih so generali ostali, kjer so bili, v času HDZ pa so odhajali v Haag". To vsaj za zdaj ni daleč od resnice. Svojim simpatizerjem pa kot bi sporočal, da lahko veliko izgubijo. Res je, da spogledovanje s fašizmom ni le greh Račanove SDP, ampak so se tako rekoč vse stranke razvrstile v enotni ligi državotvorne ideologije.

Če bi bile volitve jutri, ne bi šlo za odločanje med boljšim in slabšim, ampak za odločanje med znanim in starim. Slaba oblast ustvarja prostor za slabo opozicijo. Če se bo spoštoval dogovor med SDP in HSS in bo vlada obstala, dokler ne mineta papežev obisk in turistična sezona, bodo, tudi zato ker je gospodarstvo v zadnjih zdihljajih, možnosti, da se HDZ vrne na oblast, vse večje. Po mnenju nekaterih analitikov bi moral Sanader v tem času izpolniti deset nalog: obrzdati navdušenje, ki vodi v to, da nekateri v HDZ že zdaj napovedujejo zmago z več kot 40 odstotki glasov; pripraviti samostojen nastop na volitvah, da vodstvena moč ne bi postala vprašljiva, povolilna koalicijska platforma pa bi bila vse višja; nujno upoštevati možne koalicijske povolilne partnerje; prevzeti vodstvo med desnosredinskimi strankami; končati vojne z drugimi frakcijami HDZ oziroma z drugimi desnimi strankami; okrepiti odnose s predstavniki mednarodne skupnosti; razviti jasno gospodarsko strategijo in kampanjo utemeljiti na njej, ne na t. i. nacionalnih vprašanjih; vzpostaviti tesno sodelovanje s HSS, najstabilnejšo desnosredinsko stranko; dokazati, da sta centralistični model uprave SDP in globalizacija nasprotna pojma, in predstaviti možno strokovno vlado, ne vlado recikliranih političnih kadrov iz časov tuđmanizma.

Poleg ponovne izvolitve sedanje vladajoče koalicije ali izvolitve bloka, ki bi ga, vsaj simbolno, vodila HDZ, pravzaprav ni druge možnosti, kajti skupina intelektualcev (vodita jo splitski duhovnik in sociolog religije dr. Ivan Grubišić in ugledni akademik in politični disident v času titoizma in tuđmanizma dr. Ivan Supek), zbranih v iniciativi Aliansa za tretjo Hrvaško, ni sposobna sodobnega političnega menedžmenta in je bolj podobna skupini romantikov kot resnim pretendentom za oblast. Vsekakor Hrvatje nimajo nobenega razloga za optimizem, zato je med njimi vse več političnih skeptikov in abstinentov; kmalu jih bo že za okoli 60 odstotkov volilnega telesa.