Mala šola ludizma

Poleg virusov gripe in prehlada je letošnja zima na repu prinesla še referendumsko mrzlico. Referendum je zdaj beseda, ki meso postaja. Kaj meso, referendum po novem postaja kar stanje duha. In ker ga ni Slovenca, ki ne bi grel vsaj enega referendumskega vprašanja, prijavimo še mi svojega: "Ali ste za konkretnejšo izpopolnitev ustavnih načel in rešitev pri njihovem uvajanju v življenje oziroma za to, da se glede na možnosti danega zgodovinskega trenutka pospešeno ustvarijo razmere, v katerih bo človek kar najbolj svoboden pri osebnem izražanju in ustvarjanju, da bo svobodno delal in ustvarjal za svojo srečo?" Okej, vprašanje je dolgo, a substancialno krajše in občutno razumljivejše od železničarskega ter cenejše od telefonskega, podobno kot ostala referendumska vprašanja pa ga ženeta čisti altruizem in vroča želja, da bi skupaj živeli bolje, lepše in manj stresno. Za gajbo piva stavim, da razen peščice espejev zidarske stroke in nekaj stečajnih upraviteljev ni ne korenine ne kaveljca, ki bi na referendumskem vprašalniku obkrožila proti ter ogrozila zametke možnosti za sanacijo delovnih razmer, zmanjšanje nezaposlenosti ter pravičnejše odnose na relaciji delavec - delodajalec.

Kaj pa tole: bi na volitvah podprli stranko, ki bi se v volilnem manifestu zavzela za temeljito revizijo političnega sistema, češ "to je nadvse pomembno, kajti kolikor bo sistem kot celota stabilnejši in učinkovitejši, toliko hitreje, pogumneje in odločneje bo naša družba razvijala raznovrstne oblike demokratične prakse, kar je hkrati tudi pogoj za povečanje razsežnosti svobode človeka v naši družbi", in svoj program poglavitnih nalog strnila v tri točke: "Prvič, kritično moramo pogledati sedanje stanje v našem političnem sistemu in sprejeti ukrepe za njegovo uskladitev z družbeno-ekonomskimi spremembami v družbi ter s splošnimi perspektivami, ki jih te spremembe odpirajo razvoju. Drugič, z ustreznimi ukrepi moramo razširiti in utrditi demokratične odnose in demokratično prakso odločanja v celoti. Tretjič, jasneje in konkretneje moramo opreliti položaj, vlogo in način delovanja subjektivnega faktorja družbe." Bi. Podprli namreč. Stavim za drugo kišto. Kljub rahlo arhaični dikciji, ki je na prvi pogled blizu slovenski desnici in njenim znanilcem pomladi. S to razliko, da citirani program vsebuje več soli, kot jo je trenutno z argentinsko diasporo vred sposobna namleti Koalicija Slovenija.

No, zdaj pa vas bržčas že hudo zanima, kateri slovenski politični delavec oziroma pripadnik katere stranke ima toliko posluha za malega človeka in se je za pravice delavca sposoben bosti z izkoriščevalsko elito divjih kapitalistov, ki pavperizirajo kvaliteto slovenskega življenja in z vsiljenim nedeljskim delom šibijo temelje osnovne slovenske celice, družine. Hja, žal mu ne boste mogli več stisniti roke in čestitati za srčnost, lahko pa obiščete njegov grob v neposredni bližini slovenskega parlamenta. Zdaj žival po njem se pase (po grobu, ne po parlamentu), bi poetično rekel Ježek, čeprav je dejanska slika precej bolj nadrealistična: psi ščijejo v s šavjem in smetjem ozaljšane vogale, golobi pa ga tiho raketirajo z židkimi kakci pastelnih barv. Njegovo ime je Kardelj, Edvard Kardelj, revolucionar, mislec in ideolog samoupravnega socializma, po katerem se glede na število referendumov Slovencem še kako toži. Zanimivo, tovariša Speransa, brez katerega bi zgodovina delavskega gibanja na policah knjižnic zavzemala občutno manj prostora, ob skrbi za malega človeka z gospodoma Janšo in Bajukom druži tudi nezaupanje v kontinuiteto večstrankarskega parlamentarnega sistema. "Če se v parlamentu močneje izrazijo interesi zatiranih razredov ali takšne demokratične sile (beri opozicije, op.p.), ki politični pluralizem priznavajo kot realnost, tedaj je prijateljstva hitro konec," citira Franc Šetinc mislečega tovariša v knjigi Misel in delo Edvarda Kardelja, ki je leta 1980 izšla pri Prešernovi družbi v skupni nakladi 26.000 izvodov.

Skratka, z malim delovnim človekom in občanom že od nekdaj najbolj opletajo tisti, ki se jim zanj najbolj jebe. Kar je v popolni rimi s še eno ponarodelo Kardeljevo modrostjo: "Sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična stranka. Srečo si lahko človek ustvari samo sam." Tako doma kot na delovnem mestu, kjer je treba včasih, ko odpove moč argumentov, v lastni režiji poseči po argumentih moči, o katerih bo tekla beseda v nadaljevanju.

Strojelom

Če se prav spomnim vznesenih lekcij učitelja, ki je na postojnski gimnaziji poučeval STM, nekdaj maturitetni predmet širšega nacionalnega pomena, ki se mu je s polnim imenom reklo samoupravljanje s temelji marksizma, se je industrijska revolucija začela enkrat v 18. stoletju. Z industrijsko revolucijo, ki je svoj osvajalni pohod začela v angleški tekstilni industriji, so zgodovinarji poimenovali prehod z ročnega dela na proizvodnjo s pomočjo tovarniških strojev. Leta 1764 je zaškripal prvi predilni stroj, kmalu pa mu je pritegnil še ropot parnega stroja, zaradi katerega nič več ni bilo tako kot prej. Wattov revolucionarni izum je pomenil dve dobri novici za svinjske kapitaliste in prav toliko slabih za delavski razred. Prvim se je zaradi skokovitega povečanja proizvodnje in korenitega zmanjšanja stroškov blažen nasmeh raztegnil do ušes, slednjim pa so se ulile grenke solze, ker je uvedba strojev pomenila masovno izgubo delovnih mest ter božjastno znižanje mezd za tiste, ki jim je uspelo delo ohraniti.

Množice brezposelnih, lačnih in obupanih so rasle iz dneva v dan, dokler niso dosegle kritične mase in kulminirale v revoltu proti industrializaciji oziroma prvem organiziranem delavskem gibanju. Iskra naj bi preskočila, ko je neki Ned Ludd iz Lancashira pograbil macolo in sesul mehanske statve, ki so mu pospešeno odžirale kruh. Novica o heroju, ki se je uprl mehanskemu terorju, je s svetlobno hitrostjo zakrožila po angleškem kraljestvu. Množice so sledile svetlemu vzoru, začel se je strojelom apokaliptičnih razsežnosti, gibanje pa je po svojem domnevnem iniciatorju - ki po eni varianti menda sploh ni obstajal, po drugi pa je bil Ned Ludd dela nevešč mladenič, ki statev še zdaleč ni razsul namenoma, ampak jih je polomil po nerodnosti - dobilo ime ludizem. O tem, da je bila stvar hudo resna, priča tudi podatek, da je parlament uvedel smrtno kazen za vse, ki so vztrajali z razsajanjem po tovarniških halah. Ludizem so tako zlagoma nadomestile druge oblike organiziranega delavskega gibanja, toda anarhistična kal upora je preživela, njeni sadovi pa so s ščepcem inteligentne zlobe v obliki sabotaž zelo uporabni celo v informacijski družbi slabih dvesto let kasneje.

Sabotaže so se kot učinkovito orožje depriviligiranega proletariata začele pojavljati že konec 19. stoletja, zametki delavskih sindikatov pa so njihovo uporabo javno zagovarjali. Leta 1889 so pristaniški delavci na Škotskem navkljub mizernim mezdam začeli redno in organizirano prihajati na delo, v službi pa so ostajali celo dlje, kot je bilo treba. V čem je štos, so se sprva spraševali stiskaški delodajalci, ko jim je naenkrat kapnilo, da mrki in molčeči fantje prihajajo delat - škodo. Pakete z lomljivo vsebino so prekladali kot bale sena, sode z vinom pa zlagali tako, da se je skladovnica sesula, razbila in razlila, že če si močneje zaloputnil vrata. Lastniki so noreli in si pulili lase, a orjaška škoda je bila storjena. Vseh delavcev pač niso mogli nagnati, na konkretne krivce pa tudi niso mogli s prstom pokazati. Ni jim preostalo drugega, kot da so povišali mezde in zmanjšali škodo. Slabih sto let kasneje so sindikati krepko pridobili na moči in sabotaž niso več odkrito promovirali kot legitimnega sredstva razrednega boja. No, obsojali pa jih ravno tako niso, čepav so vedeli, da se često dogajajo. Leta 1977 so med stavko v enem od londonskih filmskih laboratorijev zabeležili zgleden primer sodelovanja med stavkajočimi delavci in poštnim sindikatom. V času stavke na omenjeni naslov ni prispelo niti eno samo pismo, kar se je vodilnim zdelo precej nenavadno, saj so na dan prejemali po več deset poštnih pošiljk. Mesec dni po zaključku stavke z ugodnim razpletom za zaposlene je na firmo prišlo skoraj sto kilogramov pošte, ki je bila "pomotoma" preusmerjena v Avstralijo.

Sicer pa je bila edina oblika sabotaže, ki so jo požegnali sindikati, tako imenovana bela stavka, se pravi delo, ki poteka ob dobesednem spoštovanju pravil in predpisov, kar ima včasih skrajno nepredvidljive posledice. Leta 1968 so belo stavkajoči inšpektorji s priročnikom v roki med varnostno neustrezne izdelke uvrstili kar 75 odstotkov avtomobilov, ki so prišli s tekočih trakov tovarn v Detroitu. Vodilni so zahtevam inšpektorjev ugodili v 24 urah. Še več, inšpektorji od takrat dalje nikoli več niso štrajkali. Delodajalci v angloameriškem okolju se dobro zavedajo, da je podjetju potencialno najbolj nevaren delavec, ki se uvršča v tehnološki višek, zato mu ne predpisujejo odpovednih rokov in datumov, do kdaj mora še hoditi v službo, ampak ga najraje takoj izplačajo. V nasprotnem primeru tvegajo kaj podobnega, kot se je pred leti zgodilo živilski tovarni Crofters, ki je zapirala svojo podružnico na Škotskem. Eden od delavcev na spisku za odstrel je zadnje dneve za tekočim trakom izkoristil tako, da je na serijo kozarcev z gorčico namesto roka trajanja strojno vtisnil FUCK THE ENGLISH. Da ne govorimo o novinarju časopisa The Northern Echo, od katerega je leta 1982 urednik John Pifer zahteval celostransko kolumno, v isti sapi pa mu je povedal, da ga bo moral dati na čevelj. Novinar je dejstva sprejel mirno in dostojanstveno, pospravil svojo mizo in pravočasno oddal kolumno. Urednik ni opazil ničesar, bralcem pa ni ušlo, da velike začetnice odstavkov dajo - FUCK PIFER.

"Kakva plata, takva vrata"

Da odnosi med ljudmi, udeleženimi v procesu ustvarjanja materialnih dobrin, niti v socialističnem samoupravnem sistemu, ki je veljal za prvo fazo brezrazredne komunistične družbe, kljub podpori mislecev Speransovega kova niso bili ravno idealni, pričajo neštete anekdote, ki se v glavnem tičejo ponosa jugoslovanske avtomobilske industrije, "temperamentnega in varčnega" avtomobila Yugo. Najbolj nesmrtna je seveda tista o srečnem lastniku vozila, ki ga je od samega začetka motil čuden vonj v kabini in si ga nikakor ni znal razložiti, kaj šele da bi ga pregnal z osvežilci zraka. Pa je tako nekega dne po naključju snel oblogo s sovoznikovih vrat in naposled našel vzrok sumljivih vonjav: kup mastnih papirjev in ostanke bureka, baje sirovega, ki so že zdavnaj spremenili prvotno obliko in barvo. Tekst v cirilici "kakva plata - takva vrata", napisan s črnim markerjem na pločevini, je predstavljal najlepši dokaz, da se ludizem tudi v socializmu odlično počuti. Pustimo legendo, pisec teh vrstic se namreč iz mladosti še živo spomni novega primerka yuga, ki je za sabo namesto dveh puščal štiri vzporedne sledi, in takega, katerega vrata niso več tesnila, če se nas je vanj zbasalo pet. A mislim, da to z ludizmom ni imelo neposredne zveze.

Kakorkoli že, ko se vam zgodijo taka ali drugačna trenja v odnosih z vašim bolj ali manj uspešnim podjetjem, ne sedite kot polite kure, ampak ukrepajte. Vrnite udarec. Rovarite. Ustvarite anarhistično koalicijo. Spustite domišljijo z vajeti. Poskrbite za lastnikovo izgubo, če lastnik noče poskrbeti za vaš profit. Ne bodite zgolj številka in potrošni material. Če beseda ne zaleže, se vedno in povsod najde kaj, kar je mogoče diskretno pokvariti ali uničiti in kar tako ali drugače tehtnico nagne v vaš prid. Za pokušino je tu deset v praksi preverjenih ludističnih orientirjev. Vaje ponavljajte po potrebi in po pameti, pazite na kamere, varnostnike in notranji nadzor.

WC: Nevralgična točka vsakega delovnega kolektiva. Če ne deluje, zavlada zmeda. Če se zamaši, nastane obsedno stanje. Če se zamaši z vašo pomočjo, z malce sreče poleg zmede in obsednega stanja dobite še poplavo. Školjko učinkovito zamašite s klobaso mokrega papirja, ki jo zatlačite v odtočno koleno, zelo priročne pa so komprimirane majčke, brisače in gobe, ki v stiku z vodo znatno nabreknejo.

Vrata: Vsako podjetje ima najmanj en prehod vitalnega pomena. Preučite situacijo in ko je pretok ljudi in blaga na višku, taktično zaprite vrata, obrnite ključ in ga zlomite tako, da obtiči v ključavnici. Če je lastnikov ključa več in sodite mednje, preventivno naredite kopijo, da ne boste sumljivi.

Računalnik: Mehka varianta - tastaturo prelijte s toplo vodo, v kateri ste predhodno raztopili večjo količino sladkorja ali soli. Trda varianta - raztopino z injekcijsko iglo vbrizgajte v disketni ali CD pogon. Veselica bo toliko večja, če na tak način piknete server.

Shredder: Jep, tista mašina, ki melje papir v franže. Nepogrešljiva, ko se vam pri roki znajde za firmo pomemben dokument ali unikat poslovne pogodbe.

Telefon: Pri pogodbenem dobavitelju, s katerim firma že dlje uspešno sodeluje, naročite denimo karton Dom Perignona. Heh, za direktorja, ki praznuje okroglo obletnico. Ali pa pokličite vročo linijo, ko zapuščate delovno mesto, in odložite slušalko poleg telefona. Po možnosti kar čez noč.

Telefaks: Poslovnim partnerjem v imenu podjetja ali direktorja pošiljajte nerazumljive zahteve, posredujte nesmiselna sporočila ali izstavljajte fiktivne račune.

Fotokopirni stroj: Vstavite nek brezvezen dokument in fotokopirca nastavite na maksimalno število kopij. Možnost nadgradnje: Frustriran ameriški uslužbenec je na ves razpoložljiv papir fotokopiral svinčnik. Papir je nato zložil nazaj v škatle in se muzal ob začudenih obrazih kolegov, ki so, misleč da se je nekje v fotokopircu zataknil svinčnik, klicali serviserja, naj mašino razstavi in usposobi.

E-mail: Sodelavcem in poslovnim partnerjem v imenu vodstva pošiljajte okrožnice z lažnimi vabili na sestanke, srečanja, kolegije in zabave.

Klimatske in prezračevalne naprave: Zlijte vanje nekaj smrdljivih amoniakovih bombic, ki se dobijo v prosti prodaji, in evakuacija bo neizbežna.

Stopnice: Potrebujete samo liter olja, ki ga zlijete na strateškem mestu, in odškodninske tožbe bodo padale po tekočem traku.

"Delavci so razumljivo nagnjeni k sabotažam," pravi Ray Thomas z ameriškega spletnega podjetja RTMark, ki izvirnost diverzij spodbuja z denarnimi nagradami. "Ta dejanja so ventil za agresijo uslužbencev, rahlo čudna sporočila, ki jih posamezniki pošiljajo svojim sodelavcem in šefom. Mi smo tu zato, da čudna sporočila usmerjamo in jim dajemo smisel." Pred kratkim je baje uslužbenec podjetja Panasonic Interactive Media pokasiral 1000 dolarjev, ker je strokovno nadgradil otroški računalniški izobraževalni program. Če uporabnik pritisne napačno tipko, začne njegov PC mastno preklinjati.