Kdor ne vozi, je nepismen

Je v 21. stoletju sploh mogoče živeti brez avtomobila? Ali če smo še bolj radikalni, brez vozniškega izpita? In to zdaj, ko razdalje postajajo vse krajše, ko se nakupovalni centri in kinoti selijo na obrobja mest in ko se lahko od Kopra do Murske Sobote pripeljemo v krepkih treh urah, ko bo izgrajena avtocestna povezava med krajema, pa bo pot še nekoliko krajša? Če bi sodili po naštetem, so nevozniki danes za marsikaj prikrajšani. Vsaj za čas, ki ga porabijo na javnih prevoznih sredstvih. Zato ne preseneča, da se število voznikov iz dneva v dan povečuje in da se za izpit se odločajo tudi ljudje, ki so dobršen del življenja funkcionirali brez šoferskih sposobnosti. Po naših informacijah se tako izpita trenutno loteva nova ljubljanska županja Danica Simšič, ki jo je zadnje čase dosti bolj pogosto kot na troli opaziti v službenem audiju. Pred približno dvema letoma je za volan sedel varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek; potem, ko je kupil hišo v Beli krajini, pa tudi pesnik in pisatelj Zlatko Zajc. Oblikovalec Ranko Novak je vozniško dovoljenje dobil pri 45-ih, dokaj nov voznik pa je tudi poslanec Jožef Školč. Kdo so torej Slovenci, ki avtomobilov ne vozijo?

Eden izmed njih je Školčev poslanski kolega Jaša L. Zlobec, ki še vedno prisega na noge in kolo. "Mislim, da v Ljubljani avtomobila ne potrebuješ. Brez avtomobila sicer ne živim, saj žena in otroci vsi vozijo. Me pa nikdar ni posebno zanimalo, da bi naredil izpit." Vseeno je nekajkrat poskusil, a mu iz različnih razlogov ni uspelo. "Še zdaj me vsi spodbujajo. In če bodo zganjali name veliko presijo ...," se bo vožnje mogoče še res lotil.

Ljubljana vs. Slovenija

"Danes je celo tako, da ljudje, če bi nekam šli, praviloma najprej pomislijo na avto. Pred petdesetimi leti so pomislili na noge. Če si šel v trgovino ali v kino s prijatelji, si šel avtomatično peš. Pred dvajsetimi leti so šli ljudje na avtobus ali s kolesom. Danes pa pomislimo na avtomobil," ugotavlja človek, kateremu avtomobil vseeno ni prva izbira. Samo Kuščer, aktivist za pravice kolesarjev in za bolj urejen promet v Ljubljani ter predsednik Ljubljanske kolesarske mreže, pravi, da mu na kraj pameti ne pride, da bi šel v Ljubljani po kakem "normalnem" opravku z avtomobilom. V vseh letnih časih, tudi, ko je sneg, vozi kolo, na njem razmišlja, z njim gre v službo in tudi po nakupih. Koliko pa sploh lahko nakupi, da še lahko obrne pedala? "Na kolesu imam dovolj veliki torbi in če bi v njiju metal konzerve, bi lahko peljal 20 kil brez težav. Kaj lahko dam tudi na prtljažnik, vrečke na balanci pa so malo bolj problematične, ker opletajo, zato ne smejo biti preveč težke," sešteva Kuščer, že nekaj časa pa razmišlja tudi o nakupu prikolice za kolo. Bolj kot to, da njegovo kolo v zrak ne spušča strupenih plinov, ga pri kolesarjenju po mestnih ulicah navdušuje vsakodnevno gibanje in rezultati ameriške raziskave, ki so pokazali, da so ljudje, ki redno kolesarijo, bolj zdravi, pa še v povprečju živijo sedem let dlje.

Zanimivo pa je, da Kuščer vozniški izpit vseeno ima, naredil ga je že pri petnajstih v Ameriki. In kljub temu, da je borec proti jeklenim pošastim z vizijo sveta, na katerem se ljudje ne bodo vozili z avtomobili, temveč le z dobrimi oblikami javnega prevoza in s kolesi, se plehu le ni povsem odpovedal. Če je nuja, še sede za volan. "Razmišljal sem, da bi začel živeti povsem brez avtomobila, ampak to bi bila bolj religiozna odločitev kot kaj drugega. To v sedanjih okvirih ni praktično. Saj v mestu ni problema, če pa hočeš priti v kakšen bolj odročen kraj ... Maribor ima kolikor toliko v redu povezavo z vlakom, Koper že srednje dobro, če greš v manjši kraj z vlakom, pa je to že cela ekspedicija. Kaj šele, če hočeš priti v kakšno vas ... ne moreš. To je potem celodnevni projekt in to ni realno." In če to pravi eden najbolj zagrizenih kolesarjev ... "Moral bi biti še hujši fanatik. Sem pa zelo na meji tega. Včasih me prime ..." razmišlja Kuščer.

Da so premikanje po Ljubljani precej lažje od premikanja med manjšimi kraji, je opazil tudi pesnik Dane Zajc, sicer nevoznik, ki ga izpit nikoli ni zanimal. "Nerodno je, ker je brez avtomobila zelo težko prideš do nekaterih krajev v Sloveniji, ker so ogromno avtobusov ukinili, tako je velik problem priti med vikendom v Kamniško Bistrico in nazaj. Avtobusne linije so postale skorajda neuporabne, vozni redi čudni in omejeni na delavce in šolarje." Zajca zadnje čase prevaža žena, ki je nedavno naredila izpit. Zdaj se več giblje po Sloveniji, sicer pa se je po Ljubljani vedno premikal s kolesom ali peš, za odročne destinacije je sedel na avtobus ali vlak. V službi mu zaradi izpita nikoli niso težili, otrok mu ni bilo težko pospremiti v šolo, saj so vedno stanovali blizu šole, če so nujno potrebovali zdravnika, so šli s taksijem. Vseeno pa v centru Ljubljane marsikaj pogreša: "Kolosej je pograbil vse filme, ukinili so Metalko, tako da moraš, če hočeš kupiti šrauf, na obrobje mesta. Takšna politika selitve na obrobje, se mi zdi povsem čudna."

Ukinjanje avtobusnih linij je na svoji koži občutil tudi slikar Zdenko Huzjan. "Včasih sem užival na avtobusu na dolgih vožnjah v Prekmurje. To so bile meditativne poti, med katerimi so nastajali tudi osnutki za kakšno razmišljanje, ki sem ga kasneje zapisal. Tako sem spoznal tudi nove ljudi, več sem se pogovarjal, več komuniciral." Zakaj pa se nikdar odločil za vozniški izpit? Verjetno zato, ker se je kot mladenič z mopedom zaletel v zid, šaltanje mu ni šlo, pa se ni mogel ustaviti, in občutek, da ne obvlada nekaj, kar je močnejše od njega, je bil premočan. "Z razvojem avtomobilske industrije, so na akademiji med študenti slikarstva, obstajali zadržki, mnogi med nami, so menili, da postopki slikanja nekako ne prenašajo strojništva in umetne mehanike, na primer Nikolaj Beer, Žarko Vrezec, Marjan Skomavc, Gustav Gnamuš. Čeprav sem kot študent šel v vrsto, nisem pa šel na kako uro vožnje. Tudi kasneje sem se zmenil, pa nisem šel."

Tudi Jožica Brodarič, ki jo najbolj poznamo kot avtorico oddaje Trend, ki jo predvaja nacionalka, ne vozi zaradi travmatičnih izkušenj, zaradi osmih prometnih nesreč, ki so se sicer srečno končale, prinesle pa so strah pred vožnjo. Potem je ugotovila, da izpita sploh ne potrebuje. "To je gotovo problem za ljudi, ki živijo daleč od službe, če pa si freelancer, ni težko. Do letališča sem šla vedno z avtobusom, do Zagreba z ekspresnim vlakom, kot freelancer designer sem delala po celi Jugoslaviji in sem pač rekla, da ne vozim, pa so prišli pome," se spomni Brodaričeva, ki pa danes živi v centru Ljubljane. Na televiziji ji nikoli ni bilo treba voziti, saj je vedno poleg ekipa, ki zaradi številne opreme potrebuje avtomobil. Sama se vozi s taksijem, po nakupih jo pelje mož, če gre zvečer s frendicami žurat, peljejo one. "Samo recimo dvakrat na leto pride tako, da bi kam šla sama, recimo v Trst, pa se mi zdi škoda, da bi vzela taksi." Tako se je lani vendarle vpisala v avto šolo, ker nikoli ne veš, kaj se zgodi v življenju, pa so prišle vmes službene obveznosti. Izpit misli narediti letos, vendar vozila najbrž tudi potem ne bo.

Da je brez avtomobila včasih težko živeti, ugotavlja še en član kluba nevoznikov, filozof Peter Mlakar:"Vzrok, zakaj še nimam šoferskega izpita, je morda v tem, da je imel oče v moji mladosti na katerem od področij tehničnega izobraževanja posebne prijeme, ki bi skladno z nauki psihoanalize ustvarili določeno jedro odpora. Tako sem - domnevno v smislu predelanih nezavednih učinkov v zavesti - nekaj časa mislil, češ zdaj ga še ne rabim, hkrati pa sem bil prepričan, da ga bom enkrat že šel delat, pa sem to prelagal vse do današnjega časa. Morda po zaslugi teh nezavednih zasedb ali pa tudi ne - ker bi lahko temu vzroku pripisal izvor v ideji teoretične svobode - izhaja tudi zavest, da je biti neodvisen od avtomobila določena zmaga in da lahko tudi brez njega uresničujem svoje užitke." Vendar ne popolnoma, saj Mlakar priznava, da je včasih dobro imeti avto. "Čeprav abstraktna svoboda lahko živi celo brez zraka, pa je lahko praktična, fizična brez avtomobila oslabljena. To, da se nekam pelješ, ko ti to paše in kamor ti paše - ko človek v možganih še nima čipa, ki bi mu predočal vse topike ugodja realnega prostora in časa - to veliko draž na določenih segmentih življenja in geografije ponuja avto. Zato, in ker se ženske rade limajo na dobre avtomobile, sem prepričan, da bom nekega dne vozniški izpit naredil in imel zelo dober avto."

O izpitu pa prav nič ne razmišlja naš zasebni modrijan Blaž Ogorevc, saj pravi, da bi s takšnim načinom življenja, kot ga ima, gotovo povzročil prometno nesrečo. "Če ti odbije nogo, se lahko sekiraš, kaj mi je bilo, bedaku. Huje je, če kaj narediš drugemu. Enostavno sem toliko odgovoren, da tega ne storim." Tako ima opravljen le izpit za viličarja, v kar je bil prisiljen, ko je delal v skladišču Loške tovarne hladilnikov. Med Ljubljano in Škofjo Loko potuje z avtobusi, motijo pa ga le šoferji oziroma vozniki samoinkasanti, ki ga zvečer, če na avtobusu zaspi, nalašč odložijo na napačni postaji. "Eden me je enkrat zapeljal v Žiri pred svojo hišo in sem šel ven, nisem vedel, kje sem, pa vprašam mimoidočega, če je v to smer Škofja Loka, pa je rekel, da je, ampak 32 kilometrov stran. Zadnjič mi je eden ustavil v Medvodah, me je zbudil, pa rekel, a ti pa kar spat misliš, stopil sem ven, on pa na gas in je odpeljal. Potem sem vzel taksi in sem šel nazaj v Ljubljano."

Pred nekaj leti je vozniški izpit naredil eden bolj znanih ljubljanskih kolesarjev, Milan Hodošček s kemijskega inštituta. Z družino je eno leto preživel v Ameriki, "potem pa so se za poletne počitnice najavili otroci prijateljev, kar je pomenilo, da bi morala Marjeta voziti sama po celi Ameriki. Da bi imeli vsaj dva šoferja, sem pač moral narediti izpit." A s kolesom se še vedno vozi približno toliko kot prej, le na daljše izlete ali na kakšne znanstvene konference ne gre več z njim. Trenutno avto uporablja le za prevažanje računalnikov: "Ker sem z leti ugotovil, da ljubljanski promet (nevaren za kolesarje) ni preveč primeren za prevoz precizne računalniške opreme." Magister zgodovine Boštjan Plut avtomobila ne potrebuje, se pa zaveda, da bi, če bi bil obrtnik, gotovo nemogoče živel brez njega. "Pa tudi ljudje so zaradi slabih povezav prisiljeni kupiti avto. V Ljubljani si povsod s kolesom v 15 minutah, če pa bi delal izven Ljubljane, bi bilo življenje brez avta blazno zakomplicirano. Že zdaj je problem, predvsem pa drago, če moram kam ven. Če pa bi že kupil avtomobil, bi kupil tistega čisto majhnega na električni pogon."

Avtomobilske fantazije

O avtomobilu, ki bi ga želel voziti, je že razmišljal tudi ravnatelj SNG Drama Janez Pipan. "Glavni razlog, zakaj ne naredim izpita, je ta, da ne zaslužim dovolj, da bi si kupil dober avto. Če bi že kupoval avto, bi hotel imeti vsaj udoben avto srednjega razreda in kakor koli računam, mi moja služba tega ne omogoča." Vozniškega izpita nima, ker po gimnaziji ni imel denarja, pa še izpit se mu je zdel takrat popolnoma nepotreben in nepomemben, zdaj pa ne najde časa. Tako ga morajo včasih kam dostaviti kar s službenim kombijem, ki je sicer namenjen gostovanjem. Rad potuje z vlaki, v službo gre včasih peš, sicer uporablja javni prevoz: "Z avtobusi LPP se vozim že skoraj 30 let, skrbim za njihove prihodke in seveda za prihodke ljubljanskih taksi služb. Slaba stran življenja brez vozniškega izpita pa je gotovo to, da s svojimi potmi obremenjujem druge." Od podrejenih pa vozniškega izpita ne zahteva:"V to se ne vtikam, vendar mislim, da nekateri pretiravajo, ker se vozijo v službo z avtomobili, čeprav stanujejo zelo blizu, potem zamujajo na vaje, ker ne najdejo parkirnega prostora. Ne razumem, zakaj se nekdo, ki stanuje dva, tri kilometre stran, pripelje v službo z avtom. To je v Ljubljani popoln nesmisel."

Eden od Pipanovih zaposlenih, ki v službo hodi peš, saj izpita nima, je igralec Gregor Bakovič. Kar pa še ne pomeni, da ne zna voziti, na črno je že preizkusil katro, pa alfo, renaulta 18 in fičkota, vendar je zaradi številnih kazni divjo vožnjo obesil na klin. Iz domačega Kašlja se je v Ljubljano dolgo časa vozil z avtobusom, potem pa je ugotovil, da je najboljše, če se preseli v center Ljubljane. "Tako je gora prišla k Mohamedu. Zdaj hodim peš, je bolj varno, tudi na pivo grem lahko brez bojazni. Ko grem ven s prijatelji ali prijateljicami me pa tako oni peljejo, saj imajo tako vsi avtomobile," pravi Bakovič.

Kako pa vozeči prijatelji sprejemajo nevoznika Zorana Garevskega? "Jim ni jasno," odgovarja modni oblikovalec, ki se zdaj šali, da je to, da nima avtomobila, postalo že "konceptualno". "To ne bi bil jaz. Mi je pa včasih žal, sem človek, ki se zelo hitro odloča in nekam odpotuje, velikokrat tudi sam, in lažje bi bilo, če bi lahko vozil." Izpita nima iz najbolj preprostega razloga, takrat, ko je imel čas, ni imel denarja, in zdaj, ko je nekaj zaslužil, ne najde časa. Občasno sicer razmišlja o obisku avto šole, sploh, ko mora, da ne bi na vlakih in avtobusih izgubil celega dne, prosjačiti za prevoz. Avtomobil bi mu res prav prišel tudi, kadar dela izven Ljubljane, recimo kot stilist na modnih fotografiranjih. Če se mu bodo izpolnile sanje, pa bo imel nekoč šoferko, verjetno blond, ki ji bo sešil specialno uniformo. Kakšen avto pa bo vozila? "Definitivno črnega. Na znamke se ne razumem in ko me kdo vpraša, kakšen avto ima kak znanec, rečem, modrega. Kot oblikovalca me bolj zanimajo barve avtomobilov."

Brez vozniškega izpita je še en modni virtuoz in kostumograf Alan Hranitelj: "Vedno si izmislim kak izgovor in če bi se mi res dalo, če bi res potreboval izpit, bi ga naredil," pravi. Zaenkrat pa prisega na taksi, ki ga, če je treba, zapelje tudi do Trsta. "Prej pokličem, ga rezerviram in gremo, ravno zdaj nekaj delam v Novi Gorici. Včasih prav paše, da se mi ni treba ukvarjati z vožnjo, da poberem vse vrečke, katerih imam vedno ekstremno veliko, ker nosim v teater čevlje, klobuke, se usedem v taksi in se že peljem."

Okoljski minister Janez Kopač na poletnih vožnjah po Ljubljani prisega na čisto drugo obliko prevoza, na skuter. Pozimi kolesari, kot pravi (nazivu primerno), zaradi okoljske sprejemljivosti in telovadbe. "Avto imam, vendar ga praktično ne uporabljam. Kolo in skuter uporabljam zaradi večje mobilnosti, saj z avtom po Ljubljani nikamor ne prideš, pa še s parkiranjem je problem." Tudi po nakupih gre v glavnem s kolesom, včasih pa na prtljažnik povabi še sina. "Človek ne bi verjel, kaj vse se da pripeljati na kolesu. Edino v BTC-ju me malo čudno gledajo, ker je to pač city za avtomobile." Za službene poti po Sloveniji ima seveda na razpolago službeni avto.

Upornica

Direktorica Moderne galerije Zdenka Badovinac pa se je nekoč prevažala z nekoliko močnejšo zverino, kot je skuter, z 250 kubičnim beemvejevem frajerskem easy rider motorjem, letnik 1957, za katerega je izpit naredila še kot študentka. Vozniškega izpita B kategorije pa tudi ona nima. Zakaj? "Le pet minut imam do službe, v galeriji ljubljanske zadeve opravim peš, ven grem pa tako z letalom ali vlakom. Tudi moji najbližji sodelavci, Igor Zabel, Maks Soršak, s katerimi velikokrat potujemo skupaj, nimajo vozniškega izpita. Kupujem v centru, ker sovražim velike trgovine v predmestjih. Okoliščine me pač niso prisilile v to," pravi Badovinčeva, ki ima o svoji "hibi" posebno teorijo. "Nisem a priori proti, se mi zdi pa štos, ko pravijo, da je tisti, kdor ne vozi, po svoje nepismen. Tako je to moj mali upor proti civilizaciji. Nevozniki se imamo čisti fajn, to je luksuz, razvada, saj ne počneš nečesa, kar počnejo praktično vsi." Pa vendar se takšna razvada, kot rečeno, drugod po Sloveniji, težko obnese.