Mobilna Japonska

Čeprav je mobilna telefonija predvsem evropska (skandinavska) pogruntavščina in vsi podatki kažejo, da je na stari celini daleč največ uporabnikov in je tudi njihova gostota največja, je Japonska vseeno nekaj posebnega - kljub temu da v nekaterih evropskih državah (tudi v Sloveniji) mobilno telefonijo uporablja več kot 80 odstotkov prebivalstva, na Japonskem pa "le" 57. Ključna sta dva druga podatka; prvič je tam poraba na uporabnika nekajkrat večja, drugič pa gre pri več kot 30 odstotkih prometa prek mobilnih omrežij za prenos podatkov, v Evropi pa je tega le nekaj odstotkov.

Čeprav se na prvi pogled zdi, da razmerje med govornimi klici in prenesenimi podatki ni tako ključno, vam bo vsak operater zagotovil, da je to vprašanje vse prej kot trivialnega pomena. Če bi bilo drugače, zakaj bi potem toliko vlagali v posodobitve omrežij in tretjo generacijo, ki bo seveda predvsem omogočala hitrejši prenos podatkov. A glasovna komunikacija ni bila najpomembnejša za prodor mobilne telefonije. To je bil i-mode.

I-mode

I-mode je izum največjega operaterja mobilne telefonije, družbe NTT DoCoMo, ki je kljub mnogim slabim poslovnim odločitvam v zadnjih dveh letih še vedno eden najpomembnejših operaterjev na svetu. Podjetje je bilo sprva ustanovljeno kot nekakšna "kazenska" kolonija za zaposlene v operaterju fiksne telefonije NTT, a je pod vodstvom Keijija Tachikawe postalo skorajda pomembnejše od starševske korporacije. I-mode sam po sebi ni nič posebnega in je dejansko (bil) podoben našemu WAP-u. Uporabnik je torej lahko dostopal do različnih vsebin in storitev, kot so denimo novice, vozni redi vlakov, igre, elektronska pošta, oglasne deske ... To se je kasneje, z novimi aparati in s hitrejšim prenosom podatkov, razširilo še na prenos melodij zvonjenja in slik, sedaj tudi kratkih videoposnetkov. Ključen pri celotni stvari je način obračunavanja; mnoge vsebine so plačljive in ponudnik si z operaterjem deli prihodke po načelu 80 : 20, račun pa izstavi kar operater. Ključna razlika med i-modom in WAP-om je način povezave - i-mode je že od začetka omogočal neprestano povezavo telefona z omrežjem in samodejno nalaganje novih informacij, uporabniki WAP-a pa so morali za to vzpostaviti podatkovni klic in so bili ta čas nedosegljivi. To se je z uvedbo paketnega prenosa podatkov GPRS sicer popravilo, vendar se nad WAP-om razočarani uporabniki niso več navdušili nad storitvijo.

Operater = kralj

Največja razlika med Japonsko in preostalim svetom pri mobilni telefoniji izhaja iz tehnologije. Osemdeset odstotkov svetovnih uporabnikov mobilne telefonije je priključenih na omrežja GSM, Japonci pa so razvili svoj sistem, imenovan PCS (Personal Cellular System). "GSM-sceno" nadzorujejo proizvajalci aparatov, na Japonskem so glavni operaterji. Aparate sicer izdeluje kup znanih podjetij, med drugim tudi Panasonic, NEC, Fujitsu, Sanyo, Hitachi in Sony Ericsson, vendar večino razvoja opravi operater, na telefonu tudi ni znamke izdelovalca, temveč zgolj operaterjev logotip in šifra. Prav tako nimajo kartic SIM, vsi ti podatki so v telefonu samem in uporabnik ima samodejno vključene storitve, ki jih ponuja njegov aparat. Tako se ob nakupu telefona s fotoaparatom ni treba naročiti na slikovna sporočila (alternativa našim večpredstavnim sporočilom MMS) in nato vnesti na kupe nastavitev, ampak storitev preprosto deluje s pritiskom na gumb.

Dominantnost operaterjev, podžgana s hitro zamenjavo aparatov je omogočila tudi hitrejši razvoj telefonov. V zvezi s tem je bil zanimiv Nokiin poskus vstopa na japonski trg. Nokia ima v svetu skoraj 40-odstotni tržni delež pri mobilnih telefonih, na Japonskem pa je njen delež manj kot odstoten. Njen prvi izdelek je bil s črno-belim zaslonom in z maloštevilnimi dodatnih funkcijami nekoliko slabši od konkurenčnih, a ni prodala niti enega aparata, dokler telefoni niso imeli luknjice za obesek, te obsesije japonskih najstnic.

3G

Japonska je tudi edina država z delujočimi omrežji tretje generacije, o kateri Evropejci že nekaj let samo sanjajo; povečini hude more. Tretja generacija vse bolj zamuja in za to so krivi samo še proizvajalci aparatov, ki kljub pogodbam ne dostavljajo telefonov. Poleg visokih koncesij, ki so jih plačali evropski operaterji, jim dodatne strahove zbuja maloštevilnost uporabnikov na Japonskem. Tretja generacija, imenovana FOMA, je DoCoMoju prinesla samo izgubo in v poldrugem letu le 150 tisoč uporabnikov. Glavni vzrok za to so aparati z izjemno kratkim delovanjem in napake v omrežju. Kljub temu se je DoCoMo v zadnjih mesecih pobral, uglasil omrežje in pričel ponujati nekoliko manjše aparate z zmogljivejšimi akumulatorji. Hitrejši in lepši i-mode, pa tudi videotelefonija bosta glavna dejavnika, ki bi lahko pritegnila uporabnike, seveda pa bo to treba začiniti z dvomodalnimi telefoni, ki bodo po potrebi preklopili na omrežje PCS, saj to zagotavlja boljšo pokritost s signalom.