Male skrivnosti velikega biznisa

Prvi ponedeljek letošnjega leta mi je naredilo dan prebiranje intervjuja z novinarko, zgodovinarko, pisateljico in kakopak feministko Susan Brownmiller, ki jo slovenska širše razgledana javnost bržkone pomni kot avtorico knjige Proti naši volji, vrhunske anatomije posilstva in natančne zgodovinske raziskave o konkretnih razsežnostih tega zločinskega dejanja. Ker spadam med bralce knjige, katere namen je bil "posilstvu napisati zgodovino in mu odreči prihodnost", sem razumljivo še toliko višje dvignil obrvi ob avtoričinih izjavah, ki vlečejo enačaje med pornografijo ter antisemitsko in nacistično propagando, ob citatih, da "je pornografija strupena protiženska propaganda, ki laže in pači podobo ženske in njene seksualnosti", pa mi je šlo kar malce na smeh. Omenjeni izjavi se po mojem skromnem mnenju uvrščata ob bok bombastičnim teorijam, da so sci-fi filmi škodljivi, ker ne upoštevajo fizikalnih zakonitosti, in da je Harry Potter hudičevo delo, ki ruši avtoriteto katoliške cerkve. Torej, smrt pornografiji... ee, razen tisti za geje, ne. Ta pač ne vsebuje objektov strupene propagande, ne laže in ne pači nikogaršnje seksualnosti. Z eno besedo, dedci, kar jebite se. Okej, hecam se. Samo to hočem reči, da je preprostemu plebsu včasih težko zameriti ozke horizonte, ko prideš do spoznanja, da tudi njegova razgledana nadstavba z intelektualnim potencialom ne vidi čez plot lastnih politično ideoloških konstruktov, vrednostnih stereotipov, neutemeljenih predsodkov in ostalih bušizmov s skupnim imenovalcem, da če nisi žrtev nekoga ali nečesa, potem kratkomalo ne obstajaš.

V izogib očitkom o pristranskosti na moj račun in v prid "ad rem" argumentaciji naj povem, da mi je kmalu po omenjenem intervjuju kot nalašč prišla v roke knjiga Sapfin dotik avtorice Pat Califia, ki sicer nosi podnaslov knjiga o lezbični spolnosti, a še zdaleč ni samo to, saj sega krepko onkraj meja te oznake. Sapfin dotik po mojem prinaša enega najbolj celovitih, argumentiranih, odprtih in obširnih pogledov na žensko seksualnost, kajpada z ženskega vidika, kar je samo po sebi dovolj dober razlog, da tale pregledna in informativna 218-stranska knjižica najde svoje mesto na policah, s katerih kooperanti Ministrstva za šolstvo jemljejo študijsko literaturo pri sestavljanju naših vzgojno izobraževalnih programov. Pat Califia je že kot najstnica na lastni koži občutila, kaj pomeni v konservativni vukojebini, kot je Salt Lake City, ameriška zvezna država Utah, priznati, da si drugače spolno usmerjen. Mimogrede, če v katerem od ameriških seksualno eksplicitnih mesečnikov, kot sta denimo Hustler ali Penthouse, natančneje preberete drobni tisk na priloženih obrazcih za naročanje videokaset s trdoerotično vsebino, boste videli opozorilo, da videokaset na določene poštne številke v zvezni državi Utah preprosto ne pošiljajo. Tako kot jih ne pošiljajo na določene poštne številke v zveznih državah Alabama, Arkansas, Idaho, Florida in Misisipi. Za vašo varnost. Če poštar slučajno odpre pošiljko in najde pornjake, vas bo pač prijavil, lokalne oblasti pa vas bodo mastno oglobile, če ne vrgle v arest. Jep, država, ki si lasti monopol nad izvažanjem demokracije najvišje kakovosti, dopušča obstoj diskriminacijske zakonodaje, ki prebivalcem Utaha krati svoboščine, ki so na primer v Kaliforniji ali New Yorku nekaj samoumevnega. Kurc pa taka demokracija, če vprašate mene.

Sapfin dotik se z erotično domišljijo ukvarja v posebnem poglavju, kjer temo stereotipov, na katerih jezdi večinsko javno mnenje, preseka kar nekaj žarkov svetlobe. Avtorica ugotavlja, da "izraza erotika in pornografija nista različna, pač pa izražata moralne sodbe, ki niso univerzalne", s čimer se pisec teh vrstic globoko strinja. "Med feminističnim protipornografskim gibanjem in desničarskimi poskusi vsiljevanja cenzure je navidezna ideološka razlika," piše Pat Califia. "Ali je skupina feministk, ki poskuša prepovedati sadomazohistično pornografijo, kaj drugačna od cerkvene skupine, ki hoče onemogočiti prikazovanje filmov o spolnem izobraževanju v šoli? Ta vprašanja so vredna globljega premisleka." Nedvomno. "Morda bi lahko energijo, porabljeno za napad na pornografijo, bolje uporabili za širjenje neseksističnega spolnega izobraževanja, ustvarjanje feministične erotike, vodenje telefonskega svetovanja za starše, ki se bojijo, da bi zlorabljali svoje otroke, ali potrebujejo pomoč, da bi jih nehali zlorabljati, in za odpiranje kriznih centrov za posiljene ter lobiranje za zakonodajo, ki bi žrtvam spolnega nasilja omogočila povračilo in zaščito pred napadalci." Vas zanima, koliko smo Slovenci v teh pogledih za svetom? Susan Brownmiller je Proti naši volji napisala leta 1975, Pat Califia pa Sapfin dotik pet let kasneje. Prva je v slovenskem prevodu izšla leta 1988, kar je še znosno, druga pa šele konec lanskega leta. Kar je grozno.

FAQ

Če želite kaj zvedeti, morate najprej vprašati. Če želite zvedeti kaj konkretnega o pornografiji, potem vprašanj ni smotrno naslavljati na feministična gibanja, cerkvene krožke, urade za enake možnosti, varuha človekovih pravic, psihološke delavnice, ženske revije, moralno večino in vedeževalske vroče linije, ampak se je priporočljivo obrniti na personal, ki tako ali drugače združuje delo v tej stigmatizirani branži šovbiznisa. Zato smo izbrali šest najbolj pogostih vprašanj oziroma frequently asked questions, ki se okoli industrije za odrasle v različnih intervalih vrtijo kot mačka okoli vrele kaše, in odgovore prepustili profesionalkam, ki naj bi bile v tem biznisu tako ali drugače jebene stranke.

Je pornografija res izključno moška zadeva, s katero se ženske že po definiciji ne morejo identificirati?

Odgovarja ameriška publicistka in raziskovalna novinarka Jennifer Matlack: "Ženske v nasprotju z uveljavljenim prepričanjem v pornografiji ne uživajo nič manj kot moški. O pornografiji le manj govorijo in razpravljajo. Ker tudi sama z veliko mero radovednosti listam po pornografskih revijah, ne morem kupiti stereotipa, da prizori eksplicitne seksualnosti bolj privlačijo moške kot ženske. Tudi če sem seksala v sobi z ogledali na stropu ali stenah, nikoli nisem mižala. Odrekati ženskam interes za pornografijo pomeni odrekati jim spolne fantazije. Hej, mar ženske ne vzdihujejo za pop ikonami iz sveta glasbe in filma? O čem mislite, da fantazirajo, ko se naslajajo nad fotkami Brada Pitta v gatah? Rezultati raziskav iz leta 2001 so celo pokazali, da je med tistimi, ki si v ZDA izposojajo trdoerotične videokasete, kar 50 odstotkov žensk, medtem ko Newsweek ugotavlja, da je 30 odstotkov surferjev po pornografskih spletnih straneh ženskega spola."

Ali pornografija temelji na izkoriščanju naivnosti deklet, ki jih filmarji pridobijo z lažnimi obljubami in prevarami?

Odgovarja Tera Patrick, fotomodel, manekenka, ena najlepših žensk na svetu in trenutno najbolje plačana ameriška porno zvezda: "Med 14. in 18. letom sem živela v New Yorku in kot manekenka sodelovala z različnimi modnimi agencijami. Kljub dobrim zaslužkom sem hotela nadaljevati šolanje, saj sem vedela, da ne bom mogla vekomaj živeti od svojega atraktivnega videza. Potem pa sem istočasno dobila obvestilo, da sem sprejeta na univerzo v Idahu, ter vabilo na Playboyevo fotoseanso. Težka odločitev. Pomagal mi je očetov nasvet: 'Z lepoto prav dolgo ne boš mogla služiti, zato izkoristi trenutek. V šolo se lahko vrneš kadarkoli.' Kmalu so me poklicali porno producenti. Rekla sem: 'Jaz ponujam to, kar vidite, kaj ponujate vi?' In vse smo se zmenili. Mnogi v pornografski industriji vidijo nekaj grdega, šokantnega in odurnega. To je njihov problem. Okej, tudi moje delo ima svetle in temne strani, a pokažite mi poklic, kjer ni tako."

Trdijo, da nastopanje v pornografskih filmih ponižuje ženske, ruši njihovo dostojanstvo in jih zaznamuje za vse življenje.

Odgovarja Traci Lords, zdaj hollywoodska igralka in občasna glasbenica, ki je nategnila tako oblasti kot pornografske agente in že pri 16-ih začela snemati filme za odrasle: “Dostojanstvo? Moj oče je bil dostojanstven človek. Hodil je v cerkev, cele dneve garal, popival s prijatelji in zvečer pijan posiljeval svojo 15-letno hčer. Mene. Pri šestnajstih sem pobegnila od doma in prostovoljno pristala v porno filmih. Če preživite serijsko posiljevanje pijanega fotra, ste lahko prepričani, da se vam v življenju ne more zgoditi nič bolj gnusnega. Snemanje porno filmov je bilo zame delovna terapija. V porno biznisu sem preživela, doma ne bi. Najverjetneje bi najprej ubila očeta, potem pa še sebe.”

Je res, da so ženske prisiljene pred kamero početi vse, kar od njih zahteva režiser, in nimajo pravice do ugovora?

Odgovarja Kitten, ameriška temnopolta porno starleta, ki je našla tretjo varianto, čeprav je imela na izbiro samo dve možnosti, in sicer ostati brezposelna ali dilati crack: "Pred kamero fukam že sedem let. Do zdaj sem posnela okoli tristo scen. Redko več kot tri na teden. Delam le straight seks. Lezbične scene, skupinski seks, analni seks, masturbacija. Okej, tudi poscati se mi ni težko. Scanje je zelo in v ameriškem pornu. Tega, da bi kdo scal name, ne sprejmem. Prav tako ne prakticiram fistinga. Ne rajca me, če mi nekdo tlači pest v rit. Še manj, da bi mi s celo roko od znotraj šaril po pički."

Se aids in ostale spolno prenosljive bolezni po svetu širijo po zaslugi pornografije?

Odgovarja Jeanna Fine, Hustlerjeva svetovalka za intimna vprašanja: "Pred snemanjem mora vsakdo najprej opraviti test, ki dokazuje, da ni HIV pozitiven in da nima nobenih spolnih bolezni. Brez testa nimaš nobenih možnosti. Aids in ostale spolno prenosljive bolezni se po svetu širijo zaradi prepričanja moralne večine, da so nekateri deli človeškega telesa grešni in namenjeni izključno reprodukciji."