Irski minaret

Kakšno zvezo ima socialistični realizem z globaliziranim kapitalizmom? Nikakršne, seveda. Izjema je morda le Dublin, kjer že več mesecev raste največji spomenik postindustrijskemu razvoju na svetu. "Spomenik svetlobe" ali za prijatelje in ljubitelje "The Spike", torej "Batina".

Gre za spektakularno 120-metrsko skulpturo iz nerjavečega jekla, ki je pred kratkim zagospodarila nad sicer mirnimi in skromnimi obrisi mestnega jedra. Posebej zglajene konusne površine pomnožijo tisto malo sončne svetlobe, ki ji uspe prodreti skozi sive irske oblake, ko bo spomenik končan, pa bo na vrhu nameščen poseben optični sistem, zaradi katerega bo svetlobo oddajal tudi ponoči, tako da bo na daleč videti kot nekdanji svetilnik sovjetske Avrore. Vse skupaj je zamišljeno zelo bleščavo, razkošno in ogromno, kot je veliko tisto, na podlagi česar je spomenik nastal - napredek in optimizem nove irske družbe.

Če je bil namen avtorja - arhitekta Iana Richieja in njegovega studia iz Londona - tak, je zadel žebljico na glavico. Kajti fantastičen razvoj te države v zadnjih desetih letih je resnično vrtoglav, ravno tak kot pogled od vznožja spomenika proti njegovemu vrhu. Iz siromašnega otoka, kjer se je prebivalstvo med vsemi gospodarskimi dejavnostmi najbolj posvečalo emigraciji, nekoliko manj pa še pisanju in tihotapljenju, se je Irska razvila v enega najbolj obiskanih in najbogatejših poslovnih središč zahodne Evrope. Za kaj gre? Za denar, seveda.

Eni dežni čevlji na prebivalca

Irci so ljudstvo, zelo naklonjeno legendam, zato tudi tako prozaično stvar, kot je gospodarska rast, označujejo s poetičnim izrazom "the celtic tiger", keltski tiger. Poimenovanje ni ravno izvirno, tiger pa se, drugače od navadnih tigrov, hrani s tujimi vlaganji. V zadnjih štirih letih so neposredna tuja vlaganja v irsko gospodarstvo znašala 60 milijard evrov, to je 10 odstotkov skupnih zunanjih naložb v Evropsko unijo. Ni slabo, če upoštevamo, da je Ircev le za odstotek prebivalstva unije.

Najpomembnejša so vlaganja iz ZDA. Ameriška podjetja danes razpolagajo s skoraj polovico gospodarskega premoženja, registriranega v tej državi. Pri dobršnem delu naložb gre pravzaprav za špekulativni kapital, vložen prek Irskega centra za finančne storitve (IFSC), ki ga sestavlja konglomerat več kot sto podružnic vodilnih svetovnih bank in finančnih ustanov. Del kapitala se seveda vrača v države vlagateljice, toda Irci se zaradi tega ne pritožujejo. Vseeno jim ostane dovolj, da si po službi privoščijo kozarček ali dva v pabu. Bruto domači proizvod na prebivalca je danes večji od nemškega in znaša približno 29.000 evrov.

Irske statistike nekoliko spominjajo na sovjetske iz časa Hruščova, kjer se je stalno omenjala rast proizvodnje čevljev za dež na prebivalca. Razlika je le v tem, da na Irskem čevlje dejansko imajo, da o dežju sploh ne govorimo. Irska danes izvaža 95 odstotkov svojega nacionalnega proizvoda, tudi omenjene čevlje, poleg teh pa še storitve s področja IT, strojno opremo, kemične izdelke in finančni servis. Krave, ovce in podobne stvari, ki so veljale za tradicionalni temelj irskega izvoza, so medtem izgubile veljavo. Ne zato, ker bi se izvoz kmetijskih pridelkov zmanjšal, le izvoz drugih gospodarskih panog se je tako povečal.

Irska šola globalizacije

Irski globalizacijski recept je prav tako preprost kot irska kuhinja: ustrezna finančna, tehnična in pravna infrastruktura ter hkrati izobražena in razmeroma poceni delovna sila z znanjem angleščine. Logika tujega vlagatelja (zelo pogosto bogatega rojaka iz Amerike ali Britanije) je: kupil bom surovine v Indiji ali Kolumbiji, vložil denar v proizvodnjo na Irskem in na trg EU poslal drag izdelek. Plačal bom nizke davke in mirno spal.

Članstvo v EU Irski ni prineslo samo neposrednih vlaganj, ampak ji je zagotovilo tudi dostop do razvojnih skladov. Od leta 1972, ko je pristopila k EGS, so nove magistralne ceste, železnice in letališča, obnovljene in nove šole ter bolnišnice očiten dokaz, kaj vse je Irska dosegla z vzpostavljanjem kapitalizma. Članstvo v EU je za Irce posel stoletja, če ne celo tisočletja, če je to res.

Kaj počnejo Irci s svojim na novo pridobljenim bogastvom? Porabljajo ga, in to neusmiljeno, toda pametno. Strateško država največ vlaga v znanje. Izobraževalni sistem je odličen in brezplačen. Irska sodi med evropske države s povprečno najmlajšim, a hkrati najbolj izobraženim prebivalstvom. Kar zadeva gospodarstvo, se denar vlaga praviloma v hi-tech industrijo, najsodobnejšo infrastrukturo in tehnologijo.

Zaradi vse višje življenjske ravni se je irski notranji trg zelo okrepil, ljudje pa so pridobili potrošniške navade. Danes tudi Irci disciplinirano potiskajo pred sabo potrošniške vozičke in mečejo vanje francoske sire, konfekcijo ali električne grelne blazine, kar pač že potrebujejo ali pa tudi ne. Vendar ni opaziti razsipništva, vsakdanjega pojava v nekaterih drugih družbah, ki "jim gre". Na razsipništvo gledajo Irci izpod čela in s precej sarkazma. Ker v irski družbi posameznik še vedno kaj velja - ali pa ne - glede na to, kakšen je njegov odnos do skupnosti in ne do samega sebe, je sindrom nouveau riche med Irci presenetljivo redek.

Irski kult

Gospodarskemu odpiranju Irske je sledilo kulturno odpiranje. Ne le v smislu kulturnega turizma, Riverdancea in U2, ampak predvsem v smislu spremenjenega pogleda preostalega sveta na irsko kulturo in njene vrednote. Gospodarska rast je utrdila samozavest nove Irske in osvobodila mlade rodove starih hipotek in predsodkov. Do včeraj pijanci in zdraharji, siromaki in imigranti, Mujoti in Hasoti iz številnih angleških šal so v svojih očeh, pa tudi v očeh drugih postali ena najbolj priljubljenih, najbolj simpatičnih in najbolj kulturnih skupnosti na svetu.

Irska kultura ali "irishness", kot jo romantično in nekoliko staromodno imenujejo Irci, je globalni fenomen. Irski umetniki in intelektualci so danes vsekakor najbolj razširjena skupina ustvarjalcev na svetu. Menda naj bi poleg štirih milijonov Ircev v Republiki Irski vsaj desetkrat toliko Ircev živelo še zunaj njenih meja, vsak Irec pa je, to se ve, po duši umetnik. Če o popularni kulturi sploh ne govorimo. Na svetu ni resnejšega mesta, kjer ne bi vsako leto pripravili parade ob dnevu sv. Patrika, od Bogote do Karagande pa ljudje sedijo v irskih pabih, pijejo guinness in navijajo za Celtic Rangers, ker mislijo, da je to irski klub.

Hkrati Irska postaja privlačna za tujce. Prvič v zadnjih dvesto letih ne le da se je izseljevanje ustavilo, ampak ljudje v državo tudi prihajajo. Največ jih je iz EU, Britancev, Špancev in Italijanov, pa tudi Američanov in Avstralcev, v zadnjem času v želji po boljšem življenju prihajajo celo Vzhodnoevropejci, Azijci in Afričani.

Bombaški napad na Nelsona

Dublin je danes kozmopolitsko mesto. V njem živi tretjina vseh Ircev in največ tujcev. Stari, viktorijanski deli mesta, na katere so Dublinčani nadvse ponosni, so skrbno obnovljeni in zaščiteni, urbanisti pa ohranjajo demokratičnega duha Dublina z vztrajanjem pri ustreznih proporcih med posameznikom in mestom. Ti proporci so humani in v korist ljudi, ne stavb.

Novi spomenik deloma ruši to razmerje, prav tako kot je keltski tiger povzročil prelome v irski družbi. A ne glede na to, kako ponosni so Irci na svoj uspeh, ne bodo pozabili omeniti temne plati medalje: propadanja tradicije, opuščanja tradicionalnih vrednot, odtujitve. Med socialnimi težavami je tudi nekaj izrazitih, na primer naraščanje števila samomorov, in to sredi gospodarskega buma, pa tudi tako rekoč tradicionalno prisotne težave zaradi alkoholizma in v zadnjem času še narkomanije.

H kontroverzni sledi, ki jo za sabo pušča keltski tiger, gotovo sodijo polemike o najnovejšem dublinskem spomeniku. Ker so Irci vzgojeni tako, da morajo neprestano govoriti, je postavitev spomenika zanje pomenila odlično vajo iz duhovitosti na račun "Kopja", "Bodice" ali "Batine" (če navedemo samo dostojne izraze) in trajen navdih za pogovore o tem, kaj vse lahko premier Bertie Ahern, ki si je zelo prizadeval, da bi spomenik postavili, zdaj z njim naredi. Seveda se razpravlja tudi o videzu spomenika, o tem, kaj "pomeni", in seveda o tem, koliko bo stal (malenkost, le 45 milijonov evrov).

Posebej se ti pogovori ukvarjajo s krajem, kjer spomenik stoji, to je tik zraven glavne pošte, kjer so potekali krvavi boji proti Britancem pod vodstvom Michaela Collinsa med vstajo leta 1916 ali, še natančneje, "Batina" je postavljena točno na mestu, kjer je nekoč stal spomenik admiralu Nelsonu, preden ga je leta 1966 razstrelila Ira.

Kar pa zadeva pripadnike Ire, so lahko hvaležni keltskemu tigru, kajti na njihovo srečo - in posebej na srečo prebivalcev Belfasta, Cerryja in Monaghana - boj s terorizmom ni potekal iz letal B-52, ampak z gospodarskim razvojem severnih regij in vzporednimi, mučnimi in potrpežljivimi mirovnimi pogajanji. Tako da je Ira edina teroristična organizacija na svetu, ki ima od procesa globalizacije koristi.