Prvi teden direktnih akcij

V nedeljo, 16. februarja, smo s skupino sedmih aktivistov izpeljali prvo neposredno akcijo, ki bi lahko bila sporna tudi za obred, na katerega nas je povabil Bagdadi, predstavnik iraške nevladne organizacije za mir in solidarnost, ki jo financira režim. Na zahodni strani Bagdada stoji zaklonišče Al-Amiriya, ki so ga ZDA bombardirale 12. in 13. februarja 1991. Je eno od mnogih zaklonišč, ki so nastala med iraško-iransko vojno. Piloti vojske ZDA so s posebnimi bombami JBU/27, pripravljenimi za to akcijo, umorili 408 civilistov, predvsem otrok, žensk in starejših. V nedeljo smo se priplazili pred zaklonišče Al-Amiriya in ugotovili, da nas iraške oblasti poskušajo integrirati v cikel propagande diktature. Na ograji je visel transparent, ki je pel slavo Sadamu in smrt Bushu. Kamer, fotoaparatov in novinarjev se je na barikadi kar trlo. Ceremonija je bila svečano odeta v statusno razporeditev sedežev in s striktnim programom. Govoril naj bi tudi Tarik Aziz! Sranje! Kako iz te zanke, ki je nastavljena natanko zato, da mediji okrog dvesto mirovnikov, aktivistov, ambasadorjev miru ali udeležencev živega ščita ožigosajo za diktatorjeve podpornike? Eva in Andrej sta bila takoj za akcijo. Prav tako Oscar, anarhist iz Norveške, pa Helen in Kevin iz Londona, pa Rick iz Britanije. Za kakovostno snemanje in fotografije se je javil Sam, ameriški fotograf. Aktivirali smo se tik pred pričetkom Sadamovega obreda. Petdeset metrov oddaljeni od odra in ceremoniala, ležeči na tleh, na telesih pa privito sporočilo, ki je v angleškem in arabskem jeziku opozarjalo, da se zgodovina lahko ponovi: "1991, ubitih 408 civilistov, REMEMBER!" S podobo mrtvih teles, razpackanih po betonu v zavetju obzidja, ki so ga krasile fotografije vojnih grozot iz leta 1991, smo pozirali kameram, fotografom in ceremonialu. Številni kolegi iz Živega ščita so obtičali v kočljivem položaju ploskanja diktaturi, in kot kaže, še niso pripravljeni sodelovati ali množiti akcij, za katere se ne dogovorijo z iraškimi koordinatorji. S pasivnim strinjanjem s ceremonialom pa jih bodo vsak dan znova zlorabljali mediji in diktatura. Vseeno se nam je za kratek čas kot mrtvo telo le pridružilo še nekaj aktivistov.

Neposredna akcija vsak dan! Konvoj Živega ščita danes potuje po Iraku in si ogleduje strateške točke, ki bi lahko bile napadene: vodovodne centrale, elektrika ... Medtem Balkan sobranje odhaja med ljudi. Zjutraj smo tekali po mestu, kupovali bobne vseh vrst, iraške, sirske, afriške, majice, barvice, krede ... Tokrat se nam je pridružilo že 22 aktivistov, Bagdadi je priskrbel avtobus. Zavzeli smo glavno tržnico v Bagdadu. Sporočilo v angleščini in arabščini, na lističih pa: "Z vami smo!" Z bobnanjem in s slikarijami po asfaltu ter s porisavanjem majic smo se v trenutku zlili z Iračani. Sledili so bobnanje, pesem in ples domačinov. Našo akcijo so spremljali možje režima v civilu in mediji. Z otroki smo se v konvoju sprehodili po tržnici, skakali po blatu in pozdravljali ljudi. Po dveh urah se nam je uspelo posloviti. Ko smo se vrnili v hotel, se mi je nadzornik akcije zahvalil, čeprav smo na tržnici zlorabili njegovo zaupanje in se namesto v najlepši del trga odpravili po blatnih ulicah.

Torek je bil rezerviran za organiziran ogled bolnišnic. Po pripovedovanju kolegov so aktivisti in mediji ogrozili normalne delovne razmere v bolnišnici, ki je očitno postala ena od galerij lepih podob za Zahod. Iz znanstveno-aktivističnih razlogov in predvsem, ker so vodeni ogledi daleč od realnosti, sem se spustila ob Tigrisu proti Al-Jadiriji, univerzitetnemu delu mesta na jugovzhodu Bagdada. V Bagdadu so štiri univerze, od tega dve v Al-Jadiriji: Univerza v Bagdadu in Sadamova univerza. Kurdski taksist, na katerega sem naletela ob poti, me je v arabščini prepričal, da sem se odpeljala z njim. Dve minuti kasneje policijska sirena. To se mi je zgodilo prvič. Prijazno so pozdravili, "Salam 'alejkum, madam", v polomljeni angleščini. Z zemljevidi v rokah smo skupaj ugotovili, da moj ogled univerze nikakor ni sporen. Zaželeli so mi srečno pot, jaz pa Šukran, Šukran!

Kampus sestavljajo različne fakultete naravoslovnih in družboslovnih znanosti. Iskala sem družbene vede, naključno pa pristala na Fakulteti za izobraževanje žensk. To je edina fakulteta, na kateri študirajo le ženske, ter poleg filozofske fakultete edina z oddelkom za sociologijo. Ob prihodu me je vratar pospremil do prodekana. Dr. Adeel je profesor arabske književnosti. Kmalu se nama je pridružil dr. Haitham Ghazi, ki je postal moj osebni prevajalec. Dr. Adeel me po pol ure zasliševanja ob čaju in bonbončkih skupaj s Haithamom pospremi do dekana, dr. Abdula Salaama, nato do predstojnika oddelka za sociologijo, gospoda Hadie, doktorja kriminologije, ki mi je skupaj s petimi predavatelji sociologije z užitkom predstavi študijski program oddelka, jaz pa sem jim predstavila prizadevanje prebivalcev in prebivalk Slovenije, ki nasprotujejo vstopu v Nato.

Dr. Haitham me je odpeljal v hotel. Ustavila sva se na kavi, kjer sem se ga lotila z neposrednimi protirežimskimi vprašanji. Dokaj sproščeno je narisal sliko Iraka: večina ljudi je proti diktatorju, nihče pa se mu ne upa upreti ali mu nasprotovati; vojna ni odgovor na diktaturo, potrebna je svoboda govora, bivanja in delovanja; potrebni so neodvisni mediji, nove politične stranke, dotok informacij iz tujine in pretok ljudi v Irak in iz njega ... Vau! Večina ljudi nasprotuje režimu? Torej so moje domneve le upravičene?! Alternativa bi bila federalna republika, je bil prepričan. Rešitev Kurdistana je vprašanje Sirije, Turčije, Irana in Iraka. Irak je politično izoliran otoček mnogoterih kultur in religij, z nekaterimi sosedami sodeluje gospodarsko, ne pa tudi politično. Revščina je v mestnih getih, predvsem pa na vasi.

V sredo, 19. februarja, je diktator ponovno zlorabil okrog dvesto aktivistov Živega ščita. Namesto na sestanek z direktorjem skupine za solidarnost in mir El Hašimijem, ki skrbi za nastanitev in preverjanje aktivistov v Bagdadu, so avtobusi mirovnike dostavili na mednarodni zbor študentov, kjer se je baje skandiralo tudi diktatorjevo ime. Z Andrejem sva jo popihala iz Bagdada. Pri izstopu iz mesta je vojska, ob cesti se urijo rekruti, pripravljajo se bunkerji ... na vsakih petsto metrov nogometna tekma iraških dečkov, tržnice sadja, stojnice z vodo in bencinske črpalke. Ljudje so prebirali arabski napis na našem kombiju, mahali, trobili ... V puščavi sva poleg blata, izrabljene zemlje, nekaj palm in namakalnega sistema od časa do časa naletela na hišico iz blata. Kupi otrok pred njimi in ob vodnih kanalih. Ljudje tavajo zdaj v eno, zdaj v drugo smer, kam sploh gredo? Ko sva se vračala v Bagdad, nama je sudanski imigrant podaril bencin. Noro! Sudanec, ki že petnajst let služi v Iraku, je povedal, da je v državi več kot 20.000 Sudancev in 100.000 Egipčanov. Tu očitno ne poznajo shengenske meje. Ekonomski imigranti v Iraku najdejo dom. Trdnjavi Evropa in ZDA bi se marsikaj lahko naučili od arabskega sveta. Zvečer naju je obmestna vojska kljub ilegalnemu pobegu iz Bagdada spustila v mesto. Arabski napis na kombiju - Za mir! - ima čarobno moč.