Ljudje proti!
Invazija zvezd, ki marširajoin dogajajo
Ne, nedavna podelitev Grammyjev se ni prelevila v protivojni shod, kot so se bali organizatorji in TV mreža CBS, ampak je izgledala kot simbolistična umetnina. Saj veste, polna je bila namigov, ezopskega izmikanja, nedorečenosti, alegorij in dvoumnosti, tako da se je moral gledalec sam odločiti, kaj se je v resnici zgodilo in kaj je videl. Recimo: največ Grammyjev, vključno z vsemi glavnimi, tudi za album leta, je dobila 23-letna Norah Jones, hči indijskega zvezdnika Ravija Shankarja, čigar sitarski ritmi so v šestdesetih postali del protestne, protivojne zvočne kulise. Grammji, ki jih je dobila Norah Jones, so bili potemtakem hommage multietničnosti (kontra-šovinizmu, kontra-unilateralizmu), konceptu talilnega lonca (ja, podelitev se je odvrtela v New Yorku) in dobrim starim protestnim akordom šestdesetih. In ker je vse veliko pobrala Norah Jones, je vse veliko izgubil Boss, Bruce Springsteen, avtor albuma The Rising, ki ga je "navdihnil" tragični 11-9. Še huje, nobene izmed treh stranskih nagrad, ki jih je dobil, mu niso izročili v živo, v TV prenosu, ampak že pred podelitvijo, tako da so to potem pokazali le v posnetku, no, v enem izmed montažnih kolažev. Jasno, tudi njegovih zahvalnih govorov se zato ni slišalo. Album, ki ga je "navdihnil" 11-9, so ponižali. Kaj to pomeni? Iskreno rečeno, zazdelo se je, da imajo ljudje preprosto dovolj eksploatiranja 11. septembra. Ali pač ne? Okej, sami se odločite, kaj to pomeni. In ko so proti koncu na oder stopili Boss, Elvis Costello, Dave Grohl, Steve Van Zandt in ritem-sekcija benda No Doubt ter energično zažgoleli London Calling, stari punk-hit benda Clash, je bilo jasno, da je to hommage pokojnemu Joeju Strummerju, članu tega benda (in heh, fanu terorističnega benda Baader-Meinhoff), toda gledalec se je moral spet sam odločiti, kateri del Londona kliče - Tony Blair ali protivojna množica? Ne moreš imeti obojega, ne? Vprašanje je bilo morda res le retorično, toda dilema bi bila manjša, če bi zažgoleli neki drugi stari hit benda Clash: I'm So Bored with USA.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Ne, nedavna podelitev Grammyjev se ni prelevila v protivojni shod, kot so se bali organizatorji in TV mreža CBS, ampak je izgledala kot simbolistična umetnina. Saj veste, polna je bila namigov, ezopskega izmikanja, nedorečenosti, alegorij in dvoumnosti, tako da se je moral gledalec sam odločiti, kaj se je v resnici zgodilo in kaj je videl. Recimo: največ Grammyjev, vključno z vsemi glavnimi, tudi za album leta, je dobila 23-letna Norah Jones, hči indijskega zvezdnika Ravija Shankarja, čigar sitarski ritmi so v šestdesetih postali del protestne, protivojne zvočne kulise. Grammji, ki jih je dobila Norah Jones, so bili potemtakem hommage multietničnosti (kontra-šovinizmu, kontra-unilateralizmu), konceptu talilnega lonca (ja, podelitev se je odvrtela v New Yorku) in dobrim starim protestnim akordom šestdesetih. In ker je vse veliko pobrala Norah Jones, je vse veliko izgubil Boss, Bruce Springsteen, avtor albuma The Rising, ki ga je "navdihnil" tragični 11-9. Še huje, nobene izmed treh stranskih nagrad, ki jih je dobil, mu niso izročili v živo, v TV prenosu, ampak že pred podelitvijo, tako da so to potem pokazali le v posnetku, no, v enem izmed montažnih kolažev. Jasno, tudi njegovih zahvalnih govorov se zato ni slišalo. Album, ki ga je "navdihnil" 11-9, so ponižali. Kaj to pomeni? Iskreno rečeno, zazdelo se je, da imajo ljudje preprosto dovolj eksploatiranja 11. septembra. Ali pač ne? Okej, sami se odločite, kaj to pomeni. In ko so proti koncu na oder stopili Boss, Elvis Costello, Dave Grohl, Steve Van Zandt in ritem-sekcija benda No Doubt ter energično zažgoleli London Calling, stari punk-hit benda Clash, je bilo jasno, da je to hommage pokojnemu Joeju Strummerju, članu tega benda (in heh, fanu terorističnega benda Baader-Meinhoff), toda gledalec se je moral spet sam odločiti, kateri del Londona kliče - Tony Blair ali protivojna množica? Ne moreš imeti obojega, ne? Vprašanje je bilo morda res le retorično, toda dilema bi bila manjša, če bi zažgoleli neki drugi stari hit benda Clash: I'm So Bored with USA.
Edini direktni protivojni krik je pridelal Fred, član benda Limp Bizkit, rekoč: "Upam, da se vsi strinjamo, da je treba to vojno čim prej pozabiti." Nobenih ovacij - sledil je le vljudni aplavz. To je bilo vse, če odštejete Bonnie Raitt, ki je pozvala k miru ("let's build some peace"). Hočem reči, vse ostalo je bila umetnost. Na oder so sicer prihajali zvezdniki, ki so imeli na majicah protivojne slogane, toda kamera TV mreže CBS jih je kazala le v hrbet ali pa na daleč, tako da se ni nič videlo. To se je zgodilo tudi pop-rock Sheryl Crow: na kitarskem jermenu je imela napis "NO WAR" - mhm, ni se ga kaj prida videlo. Kamera jo je snemala le v obraz in na daleč. Čista umetnost. Ja, na aktivistično Sheryl Crow so se cenzorji še posebej pripravili. Zakaj, ni skrivnost. Sredi januarja je TV intervju dala v mikici z napisom: "Ne verjamem v vašo vojno, gospod Bush!" In seveda, tik pred tem je na podelitev ameriških glasbenih nagrad prišla v mikici z napisom: "Vojna ni rešitev!" Ob tem je dodala: "Mislim, da vojna temelji na pohlepu in da bo tej vojni sledila hudo karmično maščevanje. Mislim, da ni vojna nikoli rešitev. Probleme najlažje rešiš tako, da nimaš sovražnikov." Organizatorji Grammyjev so nastopajoče vnaprej svarili, da naj se vzdržijo protivojnih komentarjev, oficiali TV mreže CBS pa so celo grozili, da bodo med morebitnimi protivojnimi govori mikrofone preprosto ugasnili. Jebeš svobodo govora. Še več - jebeš svobodo umetniškega izražanja. Niso hoteli, da bi se Bushu zgodilo to, kar se mu je zgodilo na nedavni podelitvi britanskih glasbenih nagrad, ko je Chris Martin, član benda Coldplay, z odra kriknil: "Če bo obveljala Busheva, bomo vsi umrli!" In ko sta Ms Dynamite in George Michael vižo Faith spremenila v duetno protivojno agitko, ki je vključevala tudi verz: "Nočem krvi na svojih rokah!"
It's Alright Ma, I'm Only Bleeding
Sheryl je potem na svoji uradni spletni strani tudi pojasnila, zakaj nosi vse te protivojne transparente: ker Busheva želja, da bi demokratiziral Irak le blef, le imperialistični izraz pohlepa... ker Sadam Husein ne ogroža sveta in nima nič z 11. septembrom... ker je treba dati priložnost inšpektorjem... ker je vojna le speljevanje pozornosti drugam, proč od pravih problemov, od Enrona in slabe ekonomije. "Zdaj ni čas za spanje." Mnogi bendi so na svojih spletnih straneh agitirali proti vojni in proti Bushu, recimo Massive Attack. Založba Epitaph, ki ima pod sabo bende Bad Religion, NOFX, Rancid in Pennywise, je na svojo stran vrgla protivojno deklaracijo "No War On Iraq" in poudarila: "Mnogi pri založbi Epitaph nasprotujemo vojni, ki jo najavlja predsednik Bush. Menimo, da je ta vojna ilegalna, in upamo, da se bo punk rock skupnost našemu protestu priključila, preden bo prepozno." Tudi bend Blur je agitiral proti vojni, Tom Yorke, član benda Radiohead, je neko svojo pesem posvetil protivojnemu maršu, Kylie Minogue se je v Londonu pridružila protivojnemu maršu, Steve Earle je bušije šokiral z Balado o Johnu Walkerju, "ameriškem Talibanu", Bruce Springsteen je v nekem intervjuju poudaril, da bi morala prevladati diplomacija in da ne vidi nobenega razloga za vojno, Michael Stipe je podpisal protivojno peticijo, MTV ni deletiral protivojnih izjav frontmana benda Counting Crows, Roba Thomasa in Jaya Z, Paul Weller, eks Jam, je v štiklu A Bullet for Everyone raztrgal hinavski tandem Bush/Blair, George Michael, ki je taisti pasji provojni tandem osmešil v štiklu Shoot the Dog, je poudaril, da skuša Tony Blair Britanijo spraviti v situacijo, kakršna je pripeljala do 11. septembra, Shakira, napol Libanonka, pa je na nekem koncertu vižo Octavo D'a podložila z videom, ki je Busha in Sadama prikazoval kot marionetna šahista (vodi ju "Grim Reaper"... ee, Smrt).
Mnoge britanske zvezde so vojni, Blairu in Bushu rekle zgodovinski Ne. Farsa Madness of George Dubya, ki se rola na londonskih odrih, je hit... zvezdniki mjuziklov, ki se rolajo v londonskem West Endu (Les Miserable, Chicago, Lion King, Taboo, Rent), so se pridružili protivojnemu gibanju in družno zapeli Seasons of Love (iz mjuzikla Rent)... protivojno peticijo v časopisu Guardian pa so podpisali številni britanski igralci (Jim Broadbent, Richard E. Grant, John Hurt, Sheila Hancock, Emma Thompson itd.), muzikanti (Peter Gabriel, Annie Lennox, Phil Collins, Robert Wyatt, bend Travis itd.), pisatelji (Will Self, Iain Banks, Nick Hornby) in režiserji (Mike Hodges, Ken Loach, Mike Leigh, Richard Eyre). V glavnem so svarili pred dizastrom, se zgražali nad vse bolj lunatičnimi bušizmi in si želeli, da bi bili Francozi. Bolj kot kdajkoli. Blair je izgubil ravnotežje - še bolj, ko se je razvedelo, da je proti vojni tudi princ Charles... in dokončno, ko je sir Alex Ferguson, karizmatični trener Manchester Uniteda, na ves glas razkril, da je tudi on absolutno PROTI vojni.
V Hollywoodu se je Bush opekel že novembra 2001, ko je tja poslal svojega razvpitega svetovalca Karla Rovea, jasno, s priporočilom, da naj tudi Hollywood podpre "vojno proti terorju" in začne snemati propagandne, patriotske filme: No way! Kasneje je šlo le še na slabše: protibushevski in protivojni kampanji so se priključili tudi kalibri a la Martin Scorsese, Robert Redford in Dustin Hoffman, ki je opozoril, da Bush "manipulira z žalovanjem nacije" in da je prav mučno "gledati unilateralizem njegove vlade". Zelo glasno in nedvoumno so se aktivirali Tim Robbins, Danny Glover, Jessica Lange, Ed Asner, Joanne Woodward, Edward Norton, Ed Harris, Jane Fonda, Anjelica Huston, Janeane Garofalo, David Duchovny, Matt Damon ter Susan Sarandon, ki je nastopila v protivojnem TV oglasu ''Win Without War", in Martin Sheen, ameriški TV predsednik (Zahodno krilo), sicer pa h'woodski protivojni obraz št. 1, ki je posnel TV oglas, v katerem poziva: "Ne napadite Iraka - inšpekcije učinkujejo, vojne ne!" Protivojno peticijo "Not In Our Name", objavljeno lani jeseni v časopisih New York Times, Los Angeles Times in USA Today, so podpisali mnogi znani igralci (Marisa Tomei, Annabella Sciorra, Sally Kirkland, Roma Downey, Hector Elizondo, Joan Cusack, John Cusack, Ossie Davis, Wallace Shawn, Jeffrey Wright) in režiserji (Robert Altman, Ron Shelton, Kevin Smith, Oliver Stone, John Sayles, Jim Jarmusch, Terry Gilliam), med trumo podpisnikov pa najdete tudi druge celebritete, recimo muzikante Briana Ena, Laurie Anderson, Yoko Ono, Bonnie Raitt in Petea Seegerja, pesnika Lawrencea Ferlinghettija, dramatika Tonyja Kushnerja ter pisatelje Gorea Vidala, Kurta Vonneguta in Alice Walker, ki nočejo biti del Busheve vojne in ki jim je dovolj njegovih direktiv, enoumja, zapiranj "sumljivih" oseb, zategovanja demokracije in kratenja državljanskih pravic. Ne čudi, da je Harry Belafonte zunanjega ministra Colina Powella primerjal s sužnjem, ki hoče ugajati svojemu gospodarju. Režiser Spike Lee je nedavno napadel Busha ter pohvalil Nemce in Francoze: "Amerika nima nobene moralne pravice, da drugim govori, kaj naj počnejo. Upam, da se bo temu uprlo še več ljudi."
