Drua bešarija!

Izteka se drugi teden našega Babilona, vrvenja čustev, ras, kultur, generacij in mnogoterih intelektualnih obzorij. Vse skupaj pregneteno s testom ene najstarejših civilizacij na Zemlji, ki doživlja usodne čase v usodnem zgodovinskem trenutku. Je to samo moj vtis? Otroci z ulice se zbirajo na strateških točkah, vedno bolj spretno in vztrajno žicajo denar. Slutijo, da je skrajni čas za kopičenje zalog? Sedem tisoč let civilizacije - kolo, pisava, prvi zakonik, tehnologija obdelovanja zemlje, številke, astronomija, matematika, pesništvo, kaligrafija in še in še - čaka kot na šolski tabli, da jo moron iz Teksasa zbriše in napiše na novo v tudi njemu razumljivi latovščini. Marta je s Turki in Kurdi odšla v rafinerijo nafte nekje na obrobju mesta. Erik se igra z otroki v pediatrični bolnišnici. Tam je gneča otrok s čudnimi boleznimi in deformacijami. Potreben je močen želodec. Adrian je spet bolan, bruha in driska. Eva se je včeraj vrnila z dvodnevnega solo pobega v Basro. Koordinator Bagdadi, ki ga je naša izmuzljiva iznajdljivost degradirala v protokolarni subjekt, je malo jezen. Skrbelo ga je in jutri ga bo spet, ko bo opazil, da sva s Samom izginila. Odhajava na mejo s Kuvajtom. Posnela bova avtocesto smrti alias ameriški vadbeni poligon, kjer so se marinci leta 1991 šli videoigrice in raketirali vojaška in civilna vozila, avtobuse, tovornjake, konjske vprege, vse počez. Morda sva malo pozna. Pedantno štejem mostove - potencialne cilje morebitnega napada. Na pavšalni arabski skici regije skušam razbrati možne stranske poti za nazaj. Moji zemljevidi so izginili v Budimpešti, zdaj bi mi prišli prav. Nekaj dni nas ne bo, spali bomo na prostem. Zato dnevnik pišem že danes, v sredo, 26. februarja 2003.

Bagdad nas je ujel na levi nogi. Slika v glavi ne korelira z realnostjo. Sicer je res, da se vreče s peskom ob cestah, predvsem na obrobju mesta, kopičijo. Da je vojakov vedno več in da na televiziji, medtem ko z domačini igramo biljard, generali vedno bolj zagreto vzklikajo Velikemu dobrotniku. Res je, da so tujci postali malo živčni, ampak življenje teče naprej, mirno kot Tigris. Zid za našim hotelom je gotov, novo parkirišče bo jutri začelo obratovati. Komunala popravlja pločnike na aveniji Al Saadun. Moj najljubši brivec mi maha, da je čas za eliminacijo ščetin. Moj najljubši pesnik Ta'ar mi je vrnil deset tisoč dinarjev, kot je bil obljubil. Rad bi mu jih podaril, a ni šans. Ljudje so revnejši od Rodetovih miši, a o kaki zavisti ali celo sovražnosti do nas bogatašev niti sledu. Naslavljajo me z "ljubček" in "luč mojih oči". Po mestu se sprehajajo vojaki in se držijo za roke. Prijaznosti je včasih za odtenek preveč. Boj, da bi z nekaj piškavimi sadami plačal zapitek, je izčrpavajoč in vnaprej obsojen na poraz. Vsa vrata so odprta in peljejo daleč, zdaj, ko sem po dveh tednih klatenja mesto bolje spoznal. Za toplimi besedami in odkritimi nasmehi se skrivajo rane in slabo zaceljene brazgotine. Štiriindvajset let obsednega stanja in tretja vojna pred vrati. Deželi, ki je bila pred četrt stoletja razvitejša od Slovenije danes, je pohlep petrodžankijev potegnil preprogo izpod nog. Prevladujoča gospodarska ureditev je krizni šverc-komerc z elementi kapitalizma in tudi komunizma. Embargo zajema vse od lokomotive do šivanke, torej se šverca. Vse skupaj je zavito v arabsko trgovsko strast. Sadam je dejansko dobrotnik - premnogim družinam vsak mesec priskrbi najnujnejšo hrano, socialno varnost in kanček ponosa. In ponos je deviza, ki se je ljudje najbolj oklepajo: kar naj pridejo, kaj nam še morejo vzeti. Sredi opustošenega parka s presahlimi vodometi, z razpokanimi kipi golih teles in odžaganimi drevesi me ustavi osivel gospod. Od kod? Slovenija? Aha, Jugoslavija, Josip Broz, velik mož, lovi besede: povej jim, da smo tudi mi ljudje. Poglej ta park, nekoč je tu vrvelo od življenja, zdaj sva sama (in nekaj otrok, ki z meni neznanega drevesa klatijo drobcene sadeže). Kaj smo naredili narobe, zakaj nas ne pustijo pri miru, zakaj otroci umirajo, izbruhne iz njega. Molčim. Mož je prišel iz Jordanije, njegov sin je tu zaposlen kot zdravnik. Želi ga odpeljati na varno, sin hoče ostati. Američani so v redu ljudje, samo njihov predsednik je slab. Američani so sužnji najbolj represivnega sistema na planetu in z njimi vsi mi, mu odvrnem. Obupani oče v tujem mestu tega ne sliši, slišati hoče besedo spodbude. Povej mi, kako naj ga prepričam!

Inflacija v Iraku je taka, da se iz menjalnice, kjer zamenjam nekaj dolarjev, vračam s polno vrečko denarja. V obtoku je tako rekoč en sam bankovec, za 250 sadamov, kar je enako deset tolarjev. Liter dizelskega goriva stane 10 sadamov, voda je bistveno dražja. Nekateri deli Bagdada so še vedno bleščeči in ološčeni, preostale četrti tonejo v bedi, smeteh in umazaniji. BND se je od leta 1991 zmanjšal za 80 odstotkov, pismenost prebivalstva je z 90 odstotkov strmoglavila pod 60. Tretjina šoloobveznih otrok ne obiskuje pouka. Šolanje je sicer zastonj, vendar so knjige in prevoz za mnoge družine prevelik izdatek. Redno zaposlenih je 43 odstotkov moških in 10 odstotkov žensk. Povprečna mesečna plača znaša okoli 30 dolarjev, najslabše so plačani učitelji in zdravstveno osebje. Od 1000 novorojenčkov jih 131 umre, 50-odstotno povečanje v primerjavi s prejšnjim desetletjem. Vsak tretji otrok, mlajši od pet let, je kronično podhranjen. Iraške vode vsak dan "obogati" pol milijona kubičnih metrov neprečiščenih odplak. Polovica čistilnih naprav ne deluje, druge so zastarele. Samo še četrtina obdelovalnih površin ni prekrita s snežno belo plastjo soli, število govedi in drobnice se je od leta 1991 prepolovilo. Več kot polovica iraških žensk je nepismenih in več kot polovica nosečnic slabokrvnih. In vse to bo poskočni kavboj zdaj na njemu lasten način poštimal: mesta, tovarne, skladišča, ceste in železnice bo zasul z miriado raket in hop, med Evfratom in Tigrisom bo spet zlati vek, civilizacija, demokracija. How low can you go!?

Medtem ko se v štabu globalne ekonomije kuha že neštetokrat pogret in prekuhan vojaški golaž, na ulicah Bagdada oslički stoično vlečejo vozove s plinskimi jeklenkami, restavracije servirajo kebab, šoarmo, humus in babaganuš in ob Tigrisu na odprtem ognju pečejo krape. Ulični prodajalec stiska sveže sokove iz granatnih jabolk, korenčka in pomaranč, njegov sosed ponuja na debelo in drobno eksotične znamke cigaret. Možje pod večer sedijo na stopnicah ali v kavarnah in živahno igrajo domine ali pa vlečejo opojni dim nargil, brez konzervansov. V številnih kinih vrtijo ameriške akcionarje, najde se tudi kak egiptovski ali indijski film. Muezini v Bagdadu pojejo lepo, a le s težavo preglasijo trušč raznovrstne glasbe iz lokalov. Restavracija nasproti našega hotela nam skuša ugajati, ugibam, z Elvisom Presleyjem in modernejšimi ameriškimi sentimentalkami. Mesto je živahno in dostojanstveno. Bela ženska je sama tudi sredi noči - kljub slovesu, ki ga v arabskemu svetu pač uživa - popolnoma varna. Tu se človek hitro počuti doma. Stik z uradnimi oblastmi se je že davno spremenil v permisiven skomig: če je taka vaša želja, izvolite. Živi ščit - po domače Drua bešarija - je našel svoj ritem. Birokratska frakcija melje z nemalo uspeha, pobudnik akcije Ken O'Keefe je obrzdal svoj ego, Balkan sobranje blesti. Akcije v mednarodnem tiskovnem središču, na mostu, pred sedežem OZN, na trgu Tahrir so pritegnile veliko mirovnikov iz vseh skupin, ki so zdaj v Bagdadu. S svojo dinamično, duhovito in nepredvidljivo energijo so bile hit tedna. Nastale so nove skupine za direktne akcije z odličnimi idejami. Med njimi ali po njih se plemenitimo z živopisano umetniško ponudbo. Obiskujemo razstave, koncerte, gledališča. Od zalivske vojne je samo v Bagdadu nastalo petnajst novih gledališč. Takoj za vogalom je avtentično ljudsko gledališče. Komedija o indijskem emigrantu v Iraku traja štiri ure z odmorom. Občinstvo ploska, žvižga, komentira, občasno se kdo celo opogumi na oder. Meja med objektom in subjektom je zabrisana, igralci nimajo lahkega dela, ampak obvladajo. Nemalokrat se na terasi našega hotela razvije spontana zabava s plesom. Hrup v Bagdadu nikakor ni greh, ulice tudi v dneh pred Velikim mrakom vibrirajo od pozitivne energije. Ljudje se ne prerekajo, še nisem videl. Le na eni od številnih protivojnih demonstracij se voznik avtomobila ni hotel ukloniti ukazu vojaka prometnika in je začel kar riniti vanj, dokler ni dosegel svojega. Civilna nepokorščina je prisotna povsod, s šarmantnim obrazom. Ljudje ne dajejo vtisa, da jih je strah. Če beseda nanese na Velikega dobrotnika, cirkusantsko znižajo glas in povečajo obrazno mimiko. Iraku vlada ogromna, na vse strani razvejena rodbina. Od podložnikov zahteva spoštovanje in mir, poznam kar nekaj bistveno bolj represivnih sistemov. Če nič drugega, se tukaj bobu reče bob. V arabskem svetu je rod bistvena institucija socialnega ustroja, delanje otrok je med drugim ekvivalent zahodnjaškemu varčevanju za penzijo. Osamljenih, zapuščenih, zavrženih ljudi je zelo zelo malo. Celo tujci smo vpeti v neki družabni okvir, v trenutnih razmerah še posebno.

Kaj je Drua bešarija prinesel tukajšnjim ljudem, razmišljam. Malo veselja, dodatne topline, malo občutka, da vendarle niso pozabljeni od vseh na tem planetu. In če preživijo pekel Druge ognjene nevihte in vse njene neznane stranske učinke, morda zavest, da moramo navadni ljudje, tako imenovani davkoplačevalci, ki sestavljamo ogromno večino človeštva, držati skupaj, ko nam vampirji sesajo možgane. Dejstvo je, da smo obiskovalci Bagdada v tem zajebanem trenutku odnesli bistveno več. Da gre obubožanim in ponižanim razdajanje bistveno bolje od rok. Da je tukaj tiste sorte dom, ki ga doma nikoli ne najdeš. Da se je na tem čudovitem kraju zbrala združba ljudi z vseh vetrov, ki bodo morda le sprožili plaz korenitih sprememb tega sveta, ki ta trenutek enostavno smrdi.