Ljudje se bojijo za reprezentanco

Kakšne so možnosti, da postane Vega Olimpija slovenski prvak?

Mislim, da lahko z 80-odstotno gotovostjo trdim, da bomo prvi.

Kaj pa ostalih 20 odstotkov?

Poškodbe oziroma mi sami.

Mislite, da imate toliko možnosti?

Olimpija ima trenutno dobro mešanico starejših, izkušenih igralcev, ki so igrali po velikih klubih v Evropi, in mlajših, ki imajo veliko željo po dokazovanju tako na slovenski kot na tuji sceni.

Kdo izmed teh mladih upov je naredil na vas največji vtis?

Meni osebno je najbolj všeč Marko Kmetec, ki je prišel skupaj z mano iz Ljubljane v zimskem prestopnem roku. V obrambi pa Ilič in Handanagić, ki sta velika perspektiva in iz dobrega testa.

Kaj pa trener? Z njim ste že delali...

Z Oblakom sva že dvakrat delala skupaj v prvi slovenski ligi. V Naklem in pozneje v Olimpiji. Super se razumeva. Mislim, da je dokazal svoje kvalitete, sicer ga Schollmayer niti ne bi vzel v ta projekt velike Olimpije. S sedanjimi rezultati dokazuje, da je vrhunski trener.

Kakšne so Oblakove priprave z današnjega zornega kota, ko ste toliko let delali v tujini?

Fizično smo se zelo dobro pripravili. Malo težav so nam delali tereni, saj pravijo, da take zime že dolgo ni bilo. Sam nisem bil v Sloveniji na zimskih pripravah že osem let. Ker so bili tereni pomrznjeni, smo se začeli uigravati šele zadnji teden. Fizično pa smo 100-odstotno pripravljeni.

Kako je pa s Prosinečkim, ki je zdaj treniral na celotnih pripravah? Ali lahko od njega pričakujemo še več kot jeseni?

Sam je izjavil, da od svojega 25. leta še nikoli ni bil tako dobro pripravljen. Vendar nanj ne moremo gledati, kako je fizično pripravljen, ampak kot genialca z nogometno žogo. Tako bo tudi Olimpiji najbolj pomagal.

Olimpija ima zdaj zelo močno srednjo vrsto.

Robi igra malo bolj ofenzivno, za njim pa sva Tonči Žlogar in jaz. Podobno kot reprezentanca, le da je tu Robi namesto Zlatka.

Ste pred podpisom za Olimpijo videli kakšno tekmo te nove Olimpije?

Gledal sem eno tekmo na televiziji, ko so igrali s Publikumom 0 : 0. To je bila ena boljših tekem, kar sem jih videl na slovenskih tleh. Bil sem presenečen. Bila je ostra, kar se vidi tudi po kartonih. Olimpija je hotela točko in jo tudi dosegla, ker je bilo taktično zelo dobro odigrano. Še ena mojstrovina trenerja.

Ste tisto postavo videl kot ekipo bodočih prvakov?

Že takrat sem rekel, da tudi če se v zimskem roku nič ne okrepijo, so prvi favoriti. Publikum je še zelo mlada ekipa, zdaj so še izgubili dva igralca, tako da bodo težko zdržali do konca. Že takrat sem videl kot Olimpijinega največjega konkurenta Maribor, mogoče še Koper. Maribor je velik klub in tudi ob finančnih težavah lahko v klubu ustvarijo velik pritisk, kar lahko naredi samo velik klub. Pa še zveste navijače imajo.

Še pred časom ste govorili, da selitev v Olimpijo ne pride v poštev. Kaj se je spremenilo?

Spremenilo se ni nič. Takrat je prišla iz nekega dnevnega časopisa neka čudna štorija in sem se javno zaščitil. To je bilo vse, vendar tega zdaj ne bi pogreval.

Ampak to okolje vam zdaj ustreza.

Zelo! Kot da bi bil drug človek, saj sem po osmih letih prišel domov. V ekipi imam drugačen status kot v tujini. Tudi s trenerjem se dobro razumem. V nekem Portu, kjer je 20 reprezentantov, takega statusa ne moreš imeti, tam so vsi enaki. Pa še kot tujec moraš biti dvakrat boljši od drugih. Na Portugalskem lahko igrajo le trije igralci iz držav, ki niso članice unije, kar pomeni, da moraš biti med tremi najboljšimi v klubu, da lahko igraš.

V Portu je bila pogodba finančno dobra, igrali pa niste veliko!

Še vedno sem igralec Porta in tako bo vse do leta 2004. Zame se finančno ni nič spremenilo. Portu ni bilo najbolj pri srcu, da sem šel v Olimpijo, oni so me hoteli konvertirati v dobro valuto. Tudi s tisto štorijo s Turčijo, ko bi moral iti v Samsunspor, so mislili na to, da bi iztržili čim več. Ampak ko sem prišel tja, sem se kljub že podpisani pogodbi premislil. Tam je čisto drugo življenje. Sam sem bil po Nemčiji in Portugalski navajen na neko drugo življenje. Po tistem, kar sem tam videl, sem lahko šel samo na letališče in kupil karto za domov.

Samsunspor je v Turčiji neki srednji klub?

Finančno je to zelo dober klub. Ampak problem je, ker ni v Istambulu. To je še eno uro z letalom proti vzhodu. Če vam povem, da so ljudje v Portu to razumeli, potem veste, da je tam res grozno.

Nekaj časa je bila v igri tudi italijanska Bologna.

To je bilo po evropskem prvenstvu. Ko sem podpisal za Porto, se je to razvedelo in name je poskusilo vplivati ogromno menedžerjev, da bi prestopil. Ampak jaz sem se, tudi na Zlatkovo besedo, ki je rekel, da je to dober klub, odločil za Porto. Prepričal sem se, da je to eden največjih klubov. Odnos do igralcev je tudi izven terena fantastičen.

V kakšnem smislu?

Kako so igralci sprejeti, razmere za delo, finance. Na vsakem koraku se vidi, da je to eden največjih klubov na svetu. Ko sem prišel, smo igrali v pokalu UEFA, potem smo igrali v Ligi prvakov, kjer sem imel pol sezone težave s trenerjem, vendar so ga potem zamenjali in sem v drugem krogu igral tri tekme.

V Ljubljani se je takrat slišalo, da je Zahovič posredoval za vaš prestop v Porto.

Čeprav sva z Zlatkom dobra prijatelja, je posel posel. Vsekakor sem njegovo mnenje upošteval. Me pa zelo veseli, da je dal dobro mnenje o meni. In tudi jaz imam zanj same superlative. Porto je z mano naredil dobro potezo, saj sem prišel z velikim rompompomom in sem tudi dosti igral. Drugo leto je prišel novi trener, ki mi ni dajal priložnosti, ampak z njegovo zamenjavo se je tudi to izboljšalo. Imam pa še eno leto in pol pogodbo z njimi.

Ali to pomeni, da boste ostali v Olimpiji najmanj leto in pol?

Ne zelo težko bom po juniju ostal v Ljubljani. Kljub finančni recesiji, ki vlada v nogometu v Evropi, me bo Porto hotel prodati kam drugam za več denarja.

Ampak Schollmayer ima velike načrte.

Tudi jaz bom forsiral, da ostanem.

Glede na to, da je že veliko investiral v to ekipo, bi lahko tudi z vami poskušal doseči dogovor.

Tu igra veliko vlogo Porto. Če bi bilo odvisno samo od mene in njega, bi se dogovorila v petih minutah. Problem je, ker ima Porto glavno besedo. Schollmayerju pa gotovo ni cilj samo slovenski prostor. Če je vlagal toliko denarja, bo hotel, da se uvrstijo vsaj v pokal UEFA, če se jim ne bo uspelo uvrstiti v Ligo prvakov.

Baje ste se najbolje počutil v Freiburgu?

Igralsko res. Tisti, ki so kdaj bili v Freiburgu, vedo, da je tudi mesto zelo lepo, blizu je Schwarzwald. Če bi bil Nemec, bi hotel tam živeti. Zame je bil velik preskok, ko sem prišel iz Freiburga, kjer smo se borili za obstanek v Bundesligi, v Porto, kjer v domačem prvenstvu ne smeš odigrati neodločeno. To je čisto drugače. V Freiburgu je bil samo en dnevni športni časopis, pa še tega je kontroliral trener. V Portu je takih pet. In so se morali včasih izmišljevati. Pritiski so bili veliki. In veliki klubi znajo narediti pritisk prek medijev.

Ampak v Portu ste igrali veliko manj. Kako se počuti igralec, ko ne igra?

Težko je. Mi smo še imeli to zadoščenje z reprezentanco; ko smo se vračali po uspehih, pa te je moral dati v igro. Neki trener v Portu, tam je bil samo šest mesecev, mojega in Maričevega priimka ni hotel niti slišati. Ko pa smo premagali Romunijo, oni pa so v prvenstvu zgubili, me je moral dati v igro.

Kakšna je razlika med treningi?

Priprave so pri Oblaku, kar se fizičnega dela tiče, težje. Vendar moram povedati, da zimskih priprav že tri leta nisem imel, saj jih na Portugalskem nimajo, ker nimajo prekinitve prvenstva.

Koper je na pripravljalnih tekmah izgubljal tudi z drugoligaši, vi pa ste igrali na neki ravni, premagovali ste tiste, ki jih morate. Kakšni so občutki pred sobotno uvodno tekmo?

Eni pravijo, da če na pripravah zgubljaš, bo potem bolje. Ampak to ni res, kdor to govori, ta je zame nogometni butelj. Z vsako zmago se ti samozavest poveča in obratno. Tako je v velikih klubih, kjer tudi takrat, ko zaradi točk ni treba zmagati, vseeno moraš zmagati, zaradi njihovega imidža.

Če se dotaknemo reprezentance, kakšna je razlika med selektorjema Katancem in Prašnikarjem?

Prašnikar je velik gentleman in se skuša z vsakim pogovoriti. Poskuša najti skupno rešitev. Ne rečem, da je to zmeraj najbolje, saj smo igralci včasih preveč razvajeni in mislimo, da imamo vedno prav. Mogoče je bilo ravno to pri Katancu včasih dobro, da z igralci ni preveč razglabljal, ampak je šel svojo začrtano pot. Tu je največja razlika, v pogovoru. Kar se tiče sistema, ni velikih razlik. To, da smo proti Švici igrali tako ofenzivno, je bil bolj eksperiment. Smo pa tudi prej visoko izgubljali, v Hongkongu, 5 : 1, pa na Norveškem, 4 : 0, pa na Danskem, 3 : 0 ...Moti me le ta štimung v Sloveniji po teh dveh, treh porazih.

Občutek je, da ni več toliko borbenosti, ki je bila zaščitni znak naše reprezentance.

Gotovo moramo mi, ki imamo manj znanja kot velike reprezentance, to nadoknaditi z borbo. Ampak če pogledamo zadnje tekme, v Italiji smo se in borili in igrali, Malta je bila slabša in smo jo premagali. V Franciji nam ob tisti dnevni formi ni nič pomagalo, lahko bi si nabrali le še več rumenih kartonov. Na turnirju na Portugalskem pa je bila taka žalost, hotel smo morali zamenjati, avtobus ni bil v redu, trenirali smo v blatu do kolen, tekmo smo igrali na njivi. Za borbenost in 100-odstotno angažiranost pa moraš biti psihično pripravljen. Edini problem je bila igra proti Švici, ko smo poskusili, da bi vsi igrali. In če je toliko ofenzivcev v ekipi, imamo probleme.

Po tekmi v Novi Gorici se je zgodil incident, ko je gledalec pljunil Zahoviča.

Tudi meni so zamerili, da sem po tekmi rekel, da sem razočaran, kako se je publika obnašala. Trdim, da je nesporno, da sta bivša ekipa in bivši selektor zaslužna za tisto, kar se je z nogometno Slovenijo dogajalo, ampak mi imamo zdaj novega selektorja. Javnost pa mora to sprejeti. Prašnikar mora imeti priložnost. Ko smo v Italiji zmagali, je bilo vse dobro, zdaj pa kričijo: Srečko!

Je težko igrati, če gledalci skandirajo ime bivšega selektorja?

Pošteno bom povedal. Tudi neki nogometni novinar je rekel, da zadnja tri leta ni videl, da bi tako dobro igrali kot v tistih 30 minutah. Pa smo izgubljali 3 : 0. Vendar nas zdaj kaznujejo za vsako našo napako, mogoče smo prej imeli malo več sreče. Za nas igralce je bilo zelo težko. Mladi rod in selektor pa si zaslužita polno podporo.

Ampak drugod po svetu se po neuspehih trenerji in selektorji menjajo.

Mi se ne moremo primerjati s Španijo, Italijo. Zoff je moral odstopiti, pa je bil v finalu evropskega prvenstva. Tu ima primarno vlogo vodstvo nogometne zveze. Oni morajo nastaviti hrbet in podpreti selektorja, ko ne gre. Ko bomo zmagovali, ni problemov.

Če zdaj premagate Ciper, Malto in Izrael ...

... bomo drugi

Tudi če potem izgubite v dodatnih kvalifikacijah, ne bo nihče nič rekel. Teh devet točk pa ni nerealnih.

Če doma zmagamo s Ciprom in Izraelom, pa še z Malto v gosteh, smo drugi.

S temi zmagami bi Prašnikar odgovoril na kritike!

Pa tudi igralci. Mi smo eno. Razumem, da gre za čustva. Spomnim se, kako je prišlo v Amsterdam deset tisoč ljudi in smo bili eno. Samo tako lahko nekaj naredimo. Ne smemo pa iti tako daleč, da igralca, ki je dal 33 golov, navijač pljune.

Kaj se je sploh zgodilo?

Nekdo je prišel in ga pljunil v obraz. Zlatko je to gentlemansko prenesel in ni reagiral.

Torej Olimpija prvak in Slovenija druga!

To je cilj in je realen. V kvalifikacijah nismo naredili nobenega spodrsljaja. V Franciji bodo verjetno vsi izgubili. Doma smo premagali Malto, se pravi, da smo za zdaj domače naloge opravili. Da je štimung tak, kot je, je mogoče razumljivo, po drugi strani pa tudi ne.

Mogoče pa to ni slabo!

Mogoče pa se ljudje samo bojijo za reprezentanco.