Orožje za množično pohujševanje

Na milenijski izdaji berlinskega Venusa, največjega evropskega zleta erotomanov in pornografov, sem med običajnimi osumljenci srečal tudi Gaborja Eszterhazyja, direktorja studiev Heatwave in Sterling Pictures, ki iz Los Angelesa na ameriški trg frcneta okoli dvajset trdoerotičnih naslovov mesečno. Vedno razpoloženi Gabor mi je takrat deloval nekam zaskrbljeno, kar je bilo glede na zvenečo družbo temnopolte starlete Kitten še toliko bolj nenavadno. “Če zmaga Bush, bo pizdarija. Vsi v biznisu bomo najebali,” je potarnal zaradi negotove volilne natezalnice med Bushem in Gorom, takrat najbolj vroče politične teme. “Beži, no,” sem ga bodril, “Američani ste včasih res čudni, a tako prifuknjeni, da bi pustili zmago tistemu butcu, pa vendarle niste.” In ker dejansko niso, je mali Bush volitve preprosto ukradel.

Dobra dva meseca kasneje se je v Las Vegasu tako kot vsakega januarja zarolal tradicionalni AVN Adult Expo, največji ameriški zlet erotomanov in pornografov. Na videz tak kot vedno. Živ, žmohten, živalsko privlačen. Razlika med nekoč in zdaj je bila v bistvu vidna le na štantih. Tam, kjer so še pred letom obiskovalčev pohotni pogled plenile najbolj drzne, eksplicitne in ekstremne fukiš poze, so po novem kot plevel ležali ovitki s softcore podobicami. Softcore? “Ee... ne gre za softcore, za drugačen profil ponudbe gre. Nove tržne niše odkrivamo, tokrat brez penetracij,” so mencali pri Best Parts Video. Pri Avica Entertainment, kjer so obogateli s podžanrom bukkake, kjer pol ducata ali več moških spektakularno ejakulira na ženski obraz, so rekli, da bodo te filme med prvimi umaknili s polic, če bo prišlo do negodovanja. “Ne splača se prepirati. Nima smisla.” Morda res ne, ko pa je pravosodno ministrstvo po novem v rokah Johna Ashcrofta, vzgojenega po ortodoksnih zapovedih binkoštne cerkve, katoliške ločine, ki trdno verjame, da Satan preži na vsakem koraku. Tistega Ashcrofta, katerega kariera je tlakovana z izjavami, kakršna je: “Ni dokazov, da bi bilo suženjstvo v nasprotju s krščansko etiko.” Ali: “Obscenosti na svetovnem spletu je nujno ostro in brezpogojno kriminalizirati.” Ali pa: “Posest in nošenje orožja sta osnovni pravici vsakega Američana.” Hej, bi se vi bodli s človekom, ki je prepričan, da je internet nevarnejši od pištole za pasom? Z desničarskim fanatikom, čigar volilno kampanjo je s 400.000 dolarji podprla Nacionalna orožarska zveza? Zaman bi se sklicevali na sklep ameriškega Vrhovnega sodišča, ki je leta 1973 razsodilo, da je nemogoče določiti univerzalno definicijo obscenosti, kajti v sodobni družbi je definicija obscenosti prepuščena vsakemu članu te družbe posebej. “Demokratično predsedovanje Billa Clintona je pornografski industriji prineslo osem let svobode, prosperitete in bukkakeja,” je zapisal raziskovalni novinar David Buchbinder. “Odkar v Beli hiši sedi George W. Bush, hardcore industrijo čakajo hardcore pritiski, šikaniranja, tožbe in ovadbe.”

Buchbinder situacijo ilustrira s statističnim podatkom, da se je v osmih letih Clintonovega predsedovanja, v primerjavi z republikansko ero Ronalda Reagana in Busha starejšega, število ovadb in obsodb na podlagi javne nemorale in širjenja obscenosti zmanjšalo za neverjetnih 86 odstotkov. Ker se odstotek zadnja tri leta spet vzpenja, bi bil skrajni čas, da nekdo malega Busha spomni na besede, s katerimi je Bill Clinton v zvezi s pornografijo na predvolilnih srečanjih povozil Busha starejšega: “Stari, za ekonomijo gre.” Leta 2000 je ameriška pornografska industrija ustvarila rekordnih 10 milijard dolarjev prihodka, od tega 4 milijarde s trdoerotičnimi filmi. V približno 25.000 videotekah širom ZDA so istega leta zabeležili 711 milijonov izposoj nosilcev zvoka in slike s pornografsko vsebino. In če bo kaj zbilo desničarsko vročico prazne bojne glave v Beli hiši, potem bo to prav zmanjšan dotok dolarjev. “Saj ne moreš verjeti, gospodarstvo drsi v recesijo, borza se ruši, dolar pada, zunanja politika je v kurcu, tisti moron pa preganja pornografe. Zakaj? Ker snemajo filme,” se drži za glavo Rob Black, ki je pri 25-ih letih od očeta Dominica, baje kar 105-krat kaznovanega zaradi propagiranja obscenosti, nasledil pornografsko obrt in ustvaril Extreme Associates, bržčas najbolj kontroverzno ameriško tvrdko v industriji za odrasle. Rob Black se ne sekira. Njegov štant je januarja 2001 edini ostal zvest svojemu imenu. Še več, na Expu je promoviral porno srhljivko In the Days of Whore, v kateri skupina menihov v notranjosti cerkve najprej z razpelom zmasturbira brhko blondinko, potem jo skupinsko posili in po finalni ejakulaciji še obredno obglavi. “Mi drugače ne znamo,” je skomignil režiser Tom Zupko in dodal, da inspiracija za njegov film izvira iz otroštva, ki ga je preživel ob vzgajanju s trdo roko v ortodoksni katoliški skupnosti mesta Pittston, Pennsylvania. “Zafukali so mi mladost in najmanj, kar lahko storim, je, da razčefukam njihovo lažno moralo. Poserjem se na Busha. Poserjem se na cenzuro in samocenzuro.”

Bushev duh ni od muh

Busheva mantra, da pornografija nima mesta v dostojni družbi, ki jo, odkar se je naučil pravilno naglaševati besedo pornografija, često zrecitira na shodih desničarskih podpornikov, je pred kratkim meso postala prav v eni od podpisnic vilenske izjave. Rezimirajmo. Dan pred tradicionalno kulturno komemoracijo, ko se cvet slovenskih umetnikov transnacionalnega pomena in elita državnih ljubimcev zbere na evharistiji v Francetovo slavo, je višji medijski inšpektor Ivan Pal na osnovi neobstoječih zakonov, nejasne pravne dikcije in dveh pritožb, od katerih je ena celo anonimna, nedefinirano široki ciljni skupini odgovornih polnoletnih oseb onemogočil spremljanje programskih vsebin, za katere vsak mesec plačujejo naročnino v višini od 2.500 do 4.000 SIT. Višji medijski inšpektor Ivan Pal je namreč dvema kabelskima operaterjema, ribniškemu R-Kanalu in Telemachu, zapovedal takojšnje prenehanje predvajanja pornografskih vsebin, vsem ostalim pa razposlal okrožnico, naj pri priči prenehajo z načrtno korupcijo slovenske kolektivne morale.

No, po korupciji po mojem najprej zasmrdi na inšpektorjevi strani, in to že na samem začetku lova na pornografske čarovnice. Kot pravi inšpektor, je prva od pritožb, na osnovi katerih je bil prisiljen ukrepati, prišla iz Ribnice, konkretno z naslova 55-letnega kemika Franca Mihiča in njegove soproge, prosvetne delavke, ki očitno kani izobraževanje otrok in mladostnikov, še zlasti tolmačenje pojma pornografija, prevaliti na pleča države. Druga prijava pa je bila, pomislite, anonimna! Ljudje božji, dandanes vam anonimnega pisanja v pismih bralcev ne objavi niti najbolj zanikrn tabloid, gospod višji inšpektor pa nas prepričuje, da je anonimka dovolj trden razlog za represivno ukrepanje nad kabelskimi distributerji in samovoljno ukinjanje programskih vsebin, ki gospodu Palu slučajno niso pogodu. Bi inšpektor Pal tako urno zavihal rokave tudi v primeru, če bi mu podpisani poslal peticijo za ukinitev Štrudlja na prvem programu TVS, ki resda ne “pači resnične podobe človekove spolnosti”, kot naj bi to počeli pornografski filmi, ampak pači kar resnično podobo človeka kot inteligentnega bitja. In to s sredstvi iz naslova obvezne televizijske naročnine. Neuradno smo tudi izvedeli, da slavna anonimna prijava menda sploh ne obstaja, saj naj bi bil nepodpisani tekst dobesedni prepis peticije, ki sta jo spisala Mihičeva. Z drugimi besedami, višji medijski inšpektor Ivan Pal je na osnovi ene same samcate pritožbe kot klon malega Busha pod pretvezo splošne (ne)varnosti grobo posegel v ustavno zagotovljeno svobodo mišljenja, govora in izražanja. Ameriško vrhovno sodišče je v razvpitem primeru proti Larryju Flyntu že pred dvajsetimi leti razsodilo, da je tudi slab okus okus in kot tak legitimna izbira vsakega posameznika. Upam, da tega ne berejo v odvetniški pisarni Čeferin, saj se bo v nasprotnem primeru proračunska malha zaradi proceduralnih napak spet za malenkost stanjšala. Oziroma, če prav premislim, upam, da berejo, saj bi bil že skrajni čas, da se nekdo zoperstavi malomeščanskemu terorju, ki nekomu nenehno nekaj prepoveduje, pa naj bo to osemenjevanje samskih žensk, poroka istospolnih partnerjev, javni nastop transvestitov, gradnja džamije ali gledanje pornografskih filmov. Mislim, da nisem edini, ki ima že poln kurac podalpske zaplankanosti in nestrpnosti do drugače mislečih. Okej, kaj bomo prepovedali naslednjič? Prekratka ženska krila? Predolge moške lase? Bomo rehabilitirali verbalni delikt in ratificirali 133. člen? Lepo bi se bilo neko jutro zbuditi v deželi, kjer ljudje v zavzemanju za svoje pravice ne zatirajo pravic drugih.

Višji medijski inšpektor je sorta državnega uradnika, kakršne rabi oblast, ki rine v španovijo z militarističnim imperijem zla pod taktirko ultradesničarskega tria fantastikus v sestavi Dubya, Rummy & Ashcroft. Uradnik, ki zakone izvaja, še preden so ti sprejeti oziroma jasno definirani. Prepove pornografijo, še preden strokovno telo sprejme nedvoumno definicijo pornografije. Kot pravi buši, ki sicer ne ve, kaj je pornografija, a jo prepozna, ko jo vidi. Jep, tako kot prepozna teroriste, pripadnike Al Kaide, palestinske skrajneže in notranje sovražnike. Jebeš pravosodni sistem. Pogledaš in vse ti je jasno. Kot nekoč v Teksasu. Manjkata le štrik pa čvrsta veja. Tudi os zla prepoznaš, ko jo vidiš. Make no mistake, včasih lahko zgleda kot kabelski priključek.

“Po vseh ogledih njunega televizijskega programa (programa R-Kanala in Telemacha, op.p.) sem ugotovil, da gre za filme, ki so bolj ali manj samo sosledje prizorov spolnih odnosov, med katerimi so jasno ali predvsem razvidne genitalije,” utemeljuje Pal cenzorski poseg v zasebnost slovenskih dnevnih sob in spalnic. Gospod višji inšpektor, po izobrazbi muzikolog, najbrž dobro ve, da je tudi sleherno klasično glasbeno delo v osnovi sosledje ne posebej prefinjenih, ponavljajočih se gibov bolj ali manj spornih udov, pa nikomur ne pade na pamet, da bi izvajanje simfonije ali dirigiranje orkestru sodil po izoliranih gibih oziroma organih, ki jih izvajajo, ter ga na podlagi tega uvrstil med šport in rekreacijo.

Pravi tornado bušističnega sprenevedanja po je izjava, da pri prepovedi “ne gre za poseg v moralo dnevne sobe. Gre za poseg v moralo otroške sobe, saj ima vse več otrok v otroški sobi svoj televizijski aparat.” Heh, otroci med polnočjo in peto zjutraj niti slučajno ne buljijo v televizor, ampak bodisi spijo bodisi žurajo. Če jih v tem terminu karkoli zanima, sprogramirajo videorekorder, ki ga obvladajo bolje od staršev, in posnetke pogledajo, ko imajo čas. Če ga sploh imajo, saj so večinoma preokupirani s svojim računalnikom in surfanjem po svetovnem spletu, kjer je ponudba pornografskih vsebin (često distribuirana po istem kablu) neprimerno pestrejša, lažje dosegljiva in dostopna 24 ur na dan. Šit, kaj pa zdaj? Da ne govorimo o novi generaciji mobilnikov.

Medijski feedback

Hej, kaj pa, če pri vsem skupaj sploh ne gre za naključje in je bila intervencija višjega medijskega inšpektorja skrbno načrtovana z vrha, s strani pronatovskega lobija, ki bo v dnevih pred referendumom zaradi padajoče podpore po vsej verjetnosti segal po še bolj umazanih trikih. Pazite, ljudje, ki bodisi drkajo na žmohtne gibljive slike ali pa si z njimi zaljšajo urejeno spolno življenje, se požvižgajo na vključevanje v severnoatlantska zavezništva. Jebe se jim za vojne in prazne bojne glave. Posvečajo se izključno lastnemu užitku. Zanima jih seks, ne klanje. Na miru pustijo železo, primejo raje za meso, kot so nekoč peli Pankrti. In če jim vzameš priljubljeni program, bodo pač prisiljeni gledati kaj drugega. Natovizijo, denimo. Na spletni strani Tednika, ki je na nacionalki objavil prispevek o ukinjanju pornografskih programov, so izvedli mini anketo z enim samim vprašanjem: “Ali gledate pornografske programe na televiziji?” Stanje dve uri po oddaji je bilo 87 ostotkov v korist “da” in 13 odstotkov v korist “ne”. Teden dni kasneje je odstotek “dajev” padel za eno piko, “neji” pa so za prav toliko zrasli. Skratka, 86 odstotkov Slovencev gleda pornografske programe. Kaj zdaj, cenjeni višji medijski inšpektor Pal in spoštovani bivši ribniški podžupan Mihič?

Seveda tudi v mojem koncu Šiške lovimo pornografske programe, hvalabogu ne s posredovanjem Telemacha, ki je rolal italijanski SCT, prvenstveno zanimiv za širše razgledane ljubitelje evropskega pornografskega filma in njegovih trendov od osemdesetih dalje, ampak preko Studia Signal, ki se ni usral in popustil cenzorski gonji brez sleherne pravne osnove ter še zmeraj rola moj omiljeni Private Gold, visokokakovostni trdoerotični program, ki bi bil v vseh pogledih trda preizkušnja za hermenevtične sposobnosti inšpektorja Pala.

Pazite, Private Gold vam ne prileti v glavo kot strela z jasnega, v čudoviti svet trdega seksa na eksotičnih lokacijah vas popelje z zvočnimi in vizualnimi opozorilnimi znaki, ki deset minut v jezikih nove in stare Evrope, kot bi rekel sivoglavi modrec Rummy, ponavlja obvestilo, da gre za program z vsebino za odrasle, ki ni primeren za mlajše od 18 let in ga spremljate na lastno odgovornost. “Za pravice vklapljanja v program Private Gold smo se dolgo in trdo pogajali, saj gre za vrhunsko ponudbo v tej zvrsti, ki ni dostopna vsakomur,” so povedali na Studiu Signal. “Podpisali smo pogodbo in zdaj se ne moremo kar na lepem odklopiti, tudi če bi se hoteli, saj nas veže trimesečni odpovedni rok. V več kot enoletnem predvajanju programa ni bilo niti enega samega samcatega klica, naj ga ukinemo. Klici so se dobesedno vsuli samo enkrat, ko nam je nepričakovano potekla veljavnost kartice, češ, kdaj nam boste vrnili `tisti' program.”

Zanimivo, tudi odziv v osrednjih tiskanih in elektronskih medijih je bil enkrat za spremembo neverjetno uglašen. Odločitev medijskega inšpektorja so kritizirali takorekoč vsi in če se prav spomnim, ni bilo niti enega, ki bi njegovo potezo javno zagovarjal. Nekaj intervjuvancev in anketirancev je sicer odgovorilo, da jih pornografija niti najmanj ne zanima, ne bi si pa lastili pravice, da konzumiranje prepovejo tistim, ki jih ta zvrst rajca. Med elektronskimi mediji so bili po moji oceni še najbolj tihi in zadržani na komercialki Pop TV. Razumljivo, v njihovem interesu je, da se prah čimprej poleže in se vzpostavi prvotno stanje, saj bodo v nasprotnem primeru slej ko prej na tapeti njihovi “erotični” oglasi za vroče linije. Naš Adam je star dve leti. Pornografija ga še lep čas ne bo zanimala, zelo dobro pa loči številke. Hitro si jih zapomni in zna jih ponoviti. Še posebej tiste kričeče v lepih barvah, ki se šopirijo tako na komercialkinih telopih kot v družinskih tednikih in prilogah. Če mi številko vtipka v telefon ali mobilca, ki se valja po stanovanju, in če jaz tega ne opazim, bom v nekaj minutah ob polovico osebnega dohodka.