200 metrov za ženske

Konec tedna bo spet Planica. Svetovni pokal v poletih. Odkar se je sesula Bloudkova velikanka, lahko v Planici tako ali tako prirejajo zgolj in samo smučarske polete. Kar se zdi povsem v redu. Poleti so, kar se smučarskih skokov tiče, najbolj atraktivni za množice, Planica pa ima največjo letalnico na svetu. Čeprav FIS uradno ne priznava največjih daljav kot svetovne rekorde, se ve, kdo in kje je najdlje poletel - Andy Goldberger v Planici leta 2000: 225 metrov. Poleti v Planici imajo (v nasprotju z drugimi letalnicami) prav ta čar, da se na tekmah pod Poncami vsakič pričakuje nova rekordna daljava. Toda velikanka v Planici ni več absolutno rekordna. V Kulmu oziroma na letalnici v Tauplitz/Bad Mitternsdorfu je na letošnjem svetovnem prvenstvu v poletih padel precej nenavaden rekord. Resda z največjega zaleta, a prek 200 metrov je prvič poletela ženska, točneje Avstrijka Daniela Iraschko. Smučarski skoki, sploh pa poleti, pa so eden tistih še preostalih zimskih športov (poleg tekaško-skakalne hibridne nordijske kombinacije in boba), ki si ga na velikih tekmovanjih lastijo samo moški. Ženski skoki so danes zgolj eksotika oziroma bolj ekshibicionizem, namenjen zabavi gledalcev med odmori tekem. 200 metrov za ženske se zdi dosežek, primerljiv z najbolj ekstremni športi.

Spoznati žensko, ki preskoči 200 metrov, je bil cilj naše odprave v sosednjo Avstrijo. Izvohali smo, da je Daniela doma v štajerskem Eisenerzu. Toda ko smo poskušali navezati stik z njo, nam je njen oče razložil, da se vrača s tekme svetovnega pokala na Norveškem naravnost na gimnazijo v Stamsu. Stams se je slišalo precej znano. Ob intervjuju z našim najmlajšim skakalnim upom Rokom Benkovičem je njegov trener Aleš Selak omenil, da imajo Avstrijci - za razliko od naših smučarjev in skakalcev - pravi pravcati smučarski internat. Pri nas so športne gimnazije ali športni razredi v večjih urbanih središčih, kjer tudi športno preobremenjeni mladci lahko živijo za mladostnike povsem običajno življenje. Pri sosednjih Avstrijcih, ki kraljujejo v smučarskih športih, pa so njihove bodoče zvezde izolirane od urbanega vsakdana. "Veš, kako izgleda Stams? Dolina, samostan, skakalnica in internat. Drugega ni," je pravil Aleš. Zanimivo in malce bizarno hkrati. Zato je bila odločitev o obisku avstrijskega ženskega skakalnega fenomena v njeni šoli nedvomna. Torej: smer Tirolska in avstrijska zimskošportna prestolnica, olimpijsko mesto Innsbruck. Stams je namreč 30 kilometrov bolj v tirolskih hribih, ob avtocesti, ki pelje proti Švici.

Aleševe besede so se izkazale za povsem resnične. Stams je praktično nič, iz katerega štrli nekaj zvonikov. Na začetku vasi sameva avtobusna postaja s tablo Oetztaler Bus. Torej smo se znašli tako rekoč v domačih logih znamenitega najstarejšega najdenega prebivalce Alp, Oetzija. Okolica daje podobo, kot da se od njegovih časov ni kdove kaj spremenilo. Vsaj glede poseljenosti. Stams je res videti kot nekakšna kazenska kolonija, katere velik samostan je v srednjem veku najbrž služil kot svojevrsten elitni zapor za moralne in drugačne prestopnike iz vrst plemstva, ki so jim bile prihranjene takratne temnice ali pohabljevanje teles. Na hribu za samostanom se dviga 105-metrska, za slovenske razmere povsem moderna skakalnica, in manjša 60-metrska, med katerima teče sedežnica. Nekaj deset metrov naprej sta zapuščen zimski mini avtokamp ter neugleden bife, ki ima toliko prometa, da se lastnikom očitno ne ljubi zamenjati razpadajočega napisa imena njihovega obrata. Sicer je v vasici nekaj hiš, kjer so internati, na ulici niti žive duše, le nenavadno veliko parkiranih avtomobilov, ki pripadajo tamkajšnjim dijakom. Šola "Die Internatsschule fuer Skisportler" izstopa zaradi modernega videza, ki ji ga je vlil neki prav tako tirolski arhitekt. Šola je edina tovrstna avstrijska gimnazija elitnega slovesa. Najboljša za mlade smučarje in snowboarderje med 14. in 20. letom starosti, kot se pohvalijo v propagandnem gradivu. Ob vstopu v šolo visi plakat, kjer so omenjeni vsi olimpijski (Toni Innauer, Ernst Vettori, Hubert Strolz, Patrick Oertlieb, Anita Wachter ...) in svetovni prvaki (Andreas Felder, Armin Kogler, Heinz Kuttin, Andreas Wenzel, Steffan Eberharter ...) ter zmagovalci svetovnega pokala (Hubert Neuper, Andreas Goldberger ...), ki so si v tem internatu nabirali formalno gimnazijsko izobrazbo ter se brusili za šampione. Elitno smučarsko šolo sicer letno obiskuje okoli 110 fantov in 50 deklet. Potencialnim smučarskim prvakom na šoli kaj posebej ne gledajo skozi prste, čeprav imajo možnost izbire že pri samem programu. Ponujajo jim štiriletni trgovski ali leto dni daljši gimnazijski program, slednji pa omogoča poznejši študij na univerzi oziroma visoki šoli. Vsak letnik lahko delajo dvakrat, v višjega pa se lahko vpišejo tudi s kakšno neopravljeno obveznostjo iz prejšnjega. To olajša psihološko breme znotraj poučevanja najstnikov pod fizičnimi obremenitvami, temu pa je prilagojen tudi letni urnik. Pravkar gredo h koncu namensko podaljšane zimske počitnice - od začetka šolskega leta v jeseni pa tja do začetka smučarske sezone imajo normalen pouk s treningi, nato pridejo tekmovanja in šola je precej prazna. V cvetu sezone alpskih smučarjev so mladi reprezentanti nenehno na tekmovanjih, zato pravi zaključek šolskega leta sledi po velikonočnih počitnicah.

Edino, kar je ob našem prihodu ločevalo smučarsko gimnazijo od drugih klasičnih šolskih ustanov, je bilo komorno vzdušje, ki je vladalo pred šolskim poslopjem in v njem. Le peščica bolj ali manj molčečih dijakov, ki so se pogovarjali o šolski snovi ali zamišljeno listali zapiske. Medtem ko smo čakali na svetovno prvakinjo v smučarskih skokih, nismo imeli predstave, kaj nas čaka. Pričakovali smo nekaj podobnega močnejšemu spolu, atletsko precej razvitega, da se po daljavah lahko kosa z mladci. "Daniela kdo?" nas je začudeno pogledal mlajši moški, za katerega smo zaradi kakih deset let starejšega videza sklepali, da je najverjetneje kakšen učitelj ali tam zaposleni. Razložili smo mu, da smo dogovorjeni z njihovo smučarsko skakalko, in šele tedaj mu je kapnilo. "Aja. Tista, ki je skočila 200 metrov. Ja, ja, vem, kdo je," in odhitel v neki razred. Vrnil se je s plavolasim drobižkom, ki je porušil vse predstave, ki smo jih imeli o njeni zunanjosti. Še najbolj spominja na žensko verzijo poljskega šampiona Adama Mallysza. Kakšnih 160 cm in okoli 40 kilogramov, pravo nasprotje kakšne možače, ki se rajši kot z dekleti po dosežkih meri z nasprotnim spolom. "Najprej sem se ukvarjala s tekom na smučeh, ampak to je postalo zelo dolgočasno. Pa še rezultati niso bili kaj prida ..." je o svoji odločitvi za smučarske skoke razlagala Daniela. S skoki se 19-letnica ukvarja že kar osem let, sicer pa pravi, da so se dekleta tudi že prej ukvarjala z njimi. Toda nihče jih ne jemal resno. Manj kot ekshibicionističnega Britanca Eddyja The Eagla, ki je pred leti s svojimi ponesrečenimi skoki in neumnimi izjavami zabaval publiko in se pravzaprav delal norca iz najbolj priljubljenega zimskega športa. "Bilo je sicer že nekaj deklet, ki so poskušala s smučarskimi skoki, toda to sta bila bolj izziv in radovednost. Sedaj ženski smučarski skoki postajajo vse bolj zanimivi in tudi med dekleti je vedno več interesa." Mit, da so smučarski skoki zgolj in samo moška zadeva, se z veliko hitrostjo ruši. Daniela sicer ni prva, ki se je z daljavami lahko merila s fanti in si celo upala na veliko letalnico. Pred njo je šest let svetovni rekord za ženske pripadal njeni tekmici in rojakinji Evi Ganster, ki je tedaj skočila 167 metrov. Danieli so letos prireditelji svetovnega prvenstva v poletih v Kulmu dovolili, da se preizkusi na letalnici. Kot predtekmovalka. Šlo je za priložnost, ki se redko ponudi. Že z drugim skokom je popravila svetovni ženski rekord v poletih, ki je do tedaj pripadal Evi. Rekordno znamko je že v prvem skoku premaknila za 13 metrov. Poletela je 180 metrov. "Že pri drugem skoku sem imela dober občutek in želela sem poleti še dlje, toda ni mi najbolj uspelo. Pri tretjem poskusu sem pred zamahom štartne zastavice razmišljala, da je to moja zadnja priložnost letos. Zdaj ali nikoli. Na nov poskus bi morala čakati najmanj leto. Na koncu mi je uspelo polet precej podaljšati ..." Merilci daljav so ji namerili zgodovinskih 200 metrov za ženske.

Ženske in skoki, šola in kariera.

Daniela in prejšnja svetovna prvakinja Eva sta nosilki nove generacije deklet, ki večinoma prihajajo iz držav s precejšnjo tradicijo v smučarskih skokih. Tudi v Sloveniji se najde okoli ducat deklet, ki tekmujejo v nekakšnem svetovnem pokalu za ženske "FIS Ladies Ski Jumping" ali veliki turneji za ženske, kot jo označujejo Avstrijci in Nemci. Tekmovanje sicer pripravljajo že pet let. Vendar je svetlobna leta oddaljeno od recimo svetovnega pokala za ženske v smučanju, ki je praktično že izenačeno z moškim tekmovanjem. Tudi glede zanimanja in obiska gledalcev. Daniela pravi, da imajo njene naslednice precej boljše možnosti in trenerje. Avstrijska smučarska zveza je začela izdatneje podpirati skakalke in na njihovih tekmah nastopi tudi do 40 deklet, sicer pa okoli dva ducata. Večina ostalih reprezentanc životari. Tekmovalke si same plačujejo pot, bivanje in opremo, prav tako pa ni nobenih nagradnih skladov za zmagovalke. "Še sreča, da se lahko na večino potovanj po cesti odpravimo v Nemčijo, Avstrijo, Švico in Slovenijo," pravi Daniela. Tudi velikih tekmovanj razen "velike turneje" ni. Razmišlja se o demonstracijskem svetovnem prvenstvu, ki naj bi se zgodilo prihodnje leto. Olimpijske igre so sedaj le sanje. "Najraje skačem pred publiko novoletne skakalne turneje štirih skakalnic. Tam sem nastopala tudi kot predtekmovalka.V Nemčiji so ljudje nasploh zelo navdušeni nad smučarskim skakanjem, zato je tam tudi najpopularnejše," pravi Daniela. Kaj so sicer bistvene razlike med ženskimi in moškimi skakalci? Glede na deško suhljate postave skakalcev, ki so trend v smučarskih skokih in v nekaterih primerih mejijo skoraj na anoreksijo, se na prvi pogled zdi, da ni velikih razlik med spoloma. Bi najboljše ženske lahko tekmovale tudi z moškimi? "Edina resna pomanjkljivost pri ženskah je v bistvu pomanjkanje moči. Tako odrivne kot moči nasploh. Prednost pa je, da smo tekmovalke precej lažje. Gre za maksimalno moč, pri kateri te mišična masa ne sme oteževati, in koordinacijo " Daniela se sicer ne vidi v moškem tekmovanju. "Verjetno bi bila bolj zadaj v razvrstitvi. V našem športu je še vedno najbolj odločilna tehnika. Skakalke smo zanimive, toda če bo kdaj prišlo do buma, bo zame najbrž prepozno." Moški in ženske se razlikujejo tako po fizionomiji (večje prsi, boki) kot tudi po psiholoških značilnostih. Svetovna rekorderka zase pravi, da nima kakšnih posebnih težav s strahom, ko se odpravi na vrh skakalnice. "Ne, ponavadi ne. Včasih, če so okoliščine takšne, me je morda malce strah. Toda letim po svoji izbiri, ne pod prisilo, in čutim neko spoštovanje. Pri skakanju te sicer nikoli ne sme biti strah. Če razmišljaš o nečem slabem, se lahko to tudi zgodi. Morda me je bolj strah tega, da bi bila poraženka. Še najbolj se bojim vetra, ki mi lahko uniči skok ..." Kljub temu da so ženski skoki eksotika, se je vseeno odločila za pravo športno kariero na smučarski gimnaziji. "Kje drugje ne bi imela možnosti za uspeh, tukaj pa imam skakalnico dobesedno pred vrati." Tudi samostanska osamljenost Stamsa je, tako kot sošolce, ne moti. "Med tednom imamo tako ali tako naporne treninge, ob vikendih pa sedaj včasih ostanem v Stamsu ali gremo v Innsbruck v kino. Pravzaprav je kar dobro." Gojenci trenirajo na različnih koncih v Stamsu ter bližnjih krajih. Smučarje vozijo po okoliških tirolskih smučiščih, oddaljenih nekaj deset minut vožnje. Medtem ko imajo skakalci v Stamsu 60- ter 105-metrsko skakalnico, se vozijo tudi na pol ure oddaljeno 120-metrsko skakalnico. Toda športna prihodnost je po končani šoli vprašljiva. Nekateri njeni sošolci, trenutno največja zvezda na šoli, Christian Nagiller, zmagovalec letošnje tekme za svetovni pokal v japonski Hakubi, bodo morda nekoč velike in premožne športne zvezde. Daniela pa lahko le sanja o profesionalni karieri in nastopu na olimpijskih igrah. "Vem, da bom nekoč nastopala na olimpijskih in svetovnih prvenstvih. Le kdaj bo to, še ne vem. Če bodo kdaj skakalke profesionalke, bo to verjetno zame že prepozno." Pionirki ženskih smučarskih poletov pa bo ostala uteha, da je vsaj v Guinessovi knjigi rekordov zapisana kot prva ženska, ki je s smučmi preletela neverjetno 200-metrsko daljavo.