Malo kvasa skisa vse testo

Slovenijo je predprejšnjo nedeljo v teh težkih in dvomov polnih časih iz Združenih držav obiskal brat Leon Weaver, ki velja za posebnega "conskega nadzornika" in verjetno najvplivnejšega Afroameričana v sklopu svetovnega duhovnega vodstva organizacije Jehovovih prič. Zanimivo je, da nas o tako pomembnem obisku ni obvestil glavni urad te verske ločine, temveč smo novico dobili prek Portala neaktivnih, izobčenih in razdruženih Jehovovih prič, ki je obvestilu dodal podatek, da spada ugledni gost "v konservativno strujo vodstva, ki naj bi ustvarila številna legalistična pravila, katerih žrtve so danes Jehovove priče po vsej Zemlji".

Brat Leon, podpredsednik korporacije Christian Congregation of Jehovah's Withesses, je našo prošnjo za intervju prek uradnih filtrov gladko zavrnil. Na to temo je izjavil, da "to pač ni njegovo poslanstvo", kar se mi je osebno zdela precejšnja bedarija, saj je postavni temnopolti gospod član Strežbenega odbora Jehovovih prič, ki skrbi za globalno oznanjevalsko dejavnost Jehovovih prič, hkrati pa je postajalo od njegovega uvodnega "Dobrou jutrou, bratjei en sestrei!" z vsako sekundo nedeljskega predavanja bolj kristalno jasno, da gre za rojenega govornika, ki naravnost profesionalno izžareva karizmo in energijo.

Njegovo dobro uro trajajoče predavanje na zelo solidno obiskanem Kodeljevem je nosilo naslov Be of good cheer, torej Bodite dobre volje, kar je neposreden citat iz Svetega pisma: Pavel je misel izrekel 275 sestradanim možem, ki so bili skupaj z njim ujeti na morju sredi grozljivega viharja. Ključno vprašanje, ki se postavlja, je: kako je sredi tega groznega sveta sploh mogoče ohraniti dobro voljo, ko pa je toliko neke negative in čeri, ki ogrožajo naš neposredni obstoj, pa ves tisti stres, zaradi katerega si nekateri celo vzamejo življenje, v Ameriki to recimo kdo stori vsakih dvajset minut? No, po gorečem prepričanju brata Leona smo lahko kljub sistematskemu uničevanju okolja, jedrskim odpadkom in aidsu še posebej dobre volje, in sicer zato, ker Bogu verjamemo, da bo izpolnil vse svoje obljube: če je lahko Pavel dobro voljo priporočil 275 ujetnikom oceana neposredno pred smrtjo, potem mora biti povprečnemu verniku dandanes na obličje še toliko lažje priklicati nasmešek, dasiravno nekatere podobnosti med obema položajema vseeno obstajajo. Kljub temu, da je štirinajst bratov umrlo v zverinskem napadu na newyorška dvojčka in da dobiva centrala poročila misijonarjev iz Afrike, kako aidsu podlegajo tudi priče (dobijo ga od družinskih članov, ki ne ljubijo Jehove), smo lahko imenitne volje, to pa zato, ker poznamo resnico: da je Bog z nami tudi takrat, ko umremo.

"Mrtvi ničesar ne vedo: vsekakor se ne zavedajo, da so mrtvi!" Naslednja stvar, ki se je bo preminuli zavedel, bo nepopisna sreča ob vstajenju, saj jih bo kar nekaj ("a great crowd of us") vso to grozo preživelo in se prepustilo harmonični večnosti sredi božjega kraljestva na Zemlji. A kaj, ko Satan noče, da bi verjeli, kaj, ko je Satan skozi vso zgodovino sejal dvome, kar mu je bilo toliko bolj olajšano na podlagi dejstva, da vernik vsega preprosto ni zmožen razumeti: ne vsega v Bibliji in včasih celo ne vsega v lastnih verskih publikacijah. "A če ne razumemo, še ne pomeni, da ni res! Pomembno je, da verujemo! Jehovovi hlapci bodo jedli, drugi bodo stradali! Prvi se bodo veselili in peli od srčnega veselja, drugi pa bodo kričali od srčne bolečine in tulili od duševne bridkosti!" Ugledni gost je svoje toplo sprejeto predavanje, ki je bilo vseskozi učinkovito podprto z neposrednimi citati izmenično iz Biblije in iz Stražnega stolpa oziroma iz Prebudite se!, zaključil z nekaj poučnimi resničnimi zgodbami, recimo o nepremagljivi gospe, ki je morala sedemintrideset let svojega življenja preživeti v zaporu umetnih pljuč, pa ji je v tem času na pot Resnice vseeno uspelo pritegniti kar sedemnajst ljudi! "Si lahko predstavljate njeno veselje?"

Brat Leon je svoje cheer-ful ovčice prepustil študiju Svetega pisma, ki je v tem času, "ko ljubezen ugaša tudi med tako imenovanimi kristijani" (tako gospod, ki ga je nasledil na govorniškem odru), edini vir toplote v ledeni hiši, vendar se ni hotel odzvati niti naši prošnji, naj nam vsaj osebno zaupa razlog, zakaj se noče pogovarjati z nami. "Kaj naj rečem, to bi bilo tako na silo!" je na to temo dahnil slovenski tiskovni predstavnik prič: "Poleg tega pa - po takem govoru, kaj nam lahko sploh kdo še očita?" Kaj, prav res? Če vprašate neaktivne, izobčene in razdružene Jehovove priče, marsikaj, saj to ohlapno in ne zares formalno združenje desetih posameznikov na tehnično odlično postavljeni spletni strani svoje nekdaj matične organizacije ne obtožuje samo vsiljivosti, fanatizma in sataniziranja vsega drugoverskega ter brezverskega, temveč konkretne posameznike znotraj vodstva tudi bremeni tako konkretnih dejanj, kot sta na primer izkoriščanje čezmerne lahkovernosti vrste mladih gorečnic in celo draga prodaja defektnega rabljenega golfa nič hudega slutečemu članu.

"Organizacija je počelo in končni smisel: treba je samo pripadati in služiti, vse drugo je odgovornost sistema, ki si je prisvojil koncesije božjega in ki razglaša, da ima edine prave temelje upanja," so med drugim zapisali na www.izobceni.streznik.org. Iz besed izobčenih in razdruženih, ko govorijo o "retorično odlično izurjenih krščanskih akviziterjih z najvišjo stopnjo samocenzure in vgrajenimi zidovi za odbijanje dvomov", nedvomno razberemo skrajno netolerantnost in na trenutke celo sovraštvo, ki pa ju lahko vsaj deloma nedvomno pripišemo popolnosti ekskomunikacije, ki so je bili zaradi tega, ker so se odločili, da Resnica ne more več biti njihova resnica, deležni od nekdanjih bratov. Ne le da jih po izrecnih navodilih vodstva, ki so med drugim zapisana tudi v avgustovski številki publikacije Naša kraljevna strežba, bivši prijatelji ne smejo niti pozdraviti na cesti, temveč se morajo bojkotu pridružiti tudi vsi družinski člani: celo najožja družinska celica mora z izvrženim karseda omejiti stike, čeprav naj bi ji bilo pri odločanju, ali si bo z njim še delila mizo pri obedih in koliko bo z njim sodelovala pri hišnih opravilih, vseeno dopuščeno nekaj avtonomnosti.

Naj bi ji bilo, glede na konkretne izkušnje teh fantov pa ni zares tako. "Proces je formalno povsem preprost, a postane zelo kmalu zelo boleč, in zdaj, leta kasneje, se mi zdi, da je morda večen, saj me še vedno nekako spremlja," je o razdružitvi povedal fant, ki je postal priča, ko je bil še najstnik, in se je slabih deset let kasneje izčlanil, ker se mu je v obdobju, ko je začel razmišljati s svojo glavo, nakopičilo preveč dvomov in zamer. Najbolj sta ga prizadela vsakdanja hinavščina in licemerje, pa ne navadnih vernikov - za te pač požreš, da so nepopolni -, temveč samih starešin, ki naj bi bili posvečeni po Svetem duhu in na položaj izbrani od Boga. "Prelom se je zgodil, ko so se začeli vmešavati v moje najintimnejše zadeve, ki nimajo z njimi v resnici prav nobene zveze. Bolelo me je, kako so mi vrsto reči trdno prepovedovali, sami in njihovi najbližji pa so jih lahko mirno počeli. Ko sem jih s svojimi dvomi in pomisleki soočil, so mi nekateri v bistvu celo pritrdili, a je bilo to nekako po logiki: 'Ja, saj ne rečem, 2 in 2 je v resnici 4, vendar jaz trdim, da je 5, ti pa potrebuješ duhovno pomoč, da se boš lahko nazadnje z mano strinjal.' Vsak izraženi dvom meče nate slabo luč in je signal za starešine, da te morajo imeti še posebej na očeh in da potrebuješ to dodatno duhovno pomoč, torej še več tiste trde indoktrinacije."

Najbolj ga skeli, da je toliko in toliko let svojega življenja vrgel stran, zdaj pa mu je preprečeno, da bi to napako pomagal uvideti drugim, saj zanje ne obstaja več, ker se je s svojim odhodom avtomatično uvrstil na seznam Satanovih agentov, navadnih svinj in psov, ki so se vrnili nazaj v blato. Nekateri člani njegove družine so se mu zaradi tega gladko odrekli, nekateri ne, pač odvisno od posameznikove notranje širine. Če bi v tem članku nastopil z imenom in priimkom, bi to v družini nedvomno povzročilo dokončen razdor, odrekli bi se mu še tisti, ki se mu za zdaj niso. V podobnem tragičnem položaju je njegov vrstnik, ki se še ni uradno izčlanil, vendar že lep čas mrzlično išče način, ki bi prizadel čim manj vpletenih. Oseba, ki stopa skozi vrata, dobro ve, da jo čaka čustveno trpljenje, a kaj, ko je izgubila vero. "Jehovove priče so se zelo oddaljile od pravilnega razumevanja Biblije," je dejal, "zaradi napačnega načina izobraževanja novega kadra pa je čedalje manj možnosti, da jo bodo sploh kdaj razumele. Vodstvo zelo dobro izkorišča trenutne svetovne razmere za širjenje splošnega občutka strahu med verniki, a družbi ob tem ne ponudi ničesar pozitivnega oziroma z ničimer ne pripomore k izboljšanju teh razmer."

Glede na resnost vseh teh navedb smo bili še toliko bolj žalostni, ker bratu Leonu ni uspelo, da bi si za nas vzel čas, v najboljšem primeru neprofesionalno pa bi se zdelo, če ne bi poiskali odgovorov vsaj na naslovu slovenskega vodstva Jehovovih prič, kjer so v ta namen pooblastili starešino Franca Rancingerja, najtoplejšega in najbolj zavzetega zagovornika, kar si jih je sploh mogoče zamisliti. Najprej sem mu s primerno omiljenim besednjakom prenesel večino obtožb iz prejšnjih nekaj odstavkov in zanimivo je, da jih v temelju niti ni zares zanikal, da pa naj bi šlo pri vsem skupaj predvsem za stvar interpretacije. Osamitev razdruženega naj bi občestvu služila na dva načina: pomaga mu, da ohrani notranjo čistost, poleg tega pa se tovrstna oblika vpliva pojmuje kot zadnji ljubeč poskus, da bi bratu, ki je s poti skrenil, ob uvidenju, kaj vse je s to skrenitvijo izgubil, pomagali nazaj v ljubeče naročje. Res je, da Biblija izrecno narekuje "Odpravite hudobnika izmed sebe ...", vendar se trudijo starešine celo neskesanemu grešniku vedno znova ponuditi roko, da bi vendarle uvidel svojo zmoto in se vrnil na edino pravo pot Razodetja.

Gospod Franc za tako početje rad uporabi primero družine, kjer ljubeča oče in mati otroka, ki je prestopil mejo dovoljenega, najprej opozarjata in sta ga nazadnje prisiljena postaviti v kot, kjer mora potem stati, dokler se ne opraviči, vse to pa predvsem zato, da ne bi prišlo do položaja, ko bi morala posredovati policija. Vsi verjetno vemo, da ne more biti z nebeško policijo prav nobenega heca. Kar se tiče pritiskov na posameznega razdruženca, naj ne bi bili tako hudi, saj naj bi se omejevale predvsem duhovne vezi med družinskimi člani. "Do samih razdružitev prihaja praviloma zaradi ponosa, ker se posameznikom ne da več pogovarjati z nami, ker postanejo tako uporniški in nam želijo kar naprej soliti pamet. Ta ponos nam je vsem dan v zibelko, je namreč ena izmed nepopolnosti, ki smo jih podedovali po Adamu in Evi, ter hkrati velja za ključno oviro pristnim toplim medčloveškim odnosom v vsej zgodovini." Pri tem, ko brate naprosijo, naj čim bolj omejijo svoje stike z razdruženim, naj bi se imela v mislih tudi njihova lastna duhovna čistost, saj kot nas uči Sveto pismo, "malo kvasa skisa vse testo".

Kar se tiče tistega drugega očitka, ki so ga deležne priče po vsem svetu, torej očitka vse bolj perečega problema spolne zlorabe mladoletnih oseb, gospod Franc pravi, da se težava sicer lahko pojavi, da pa je v resnici izjemno redka, za začetek že zato, ker so drugače od katoliških duhovnikov vsi člani skupnosti normalno poročeni. Nevarnost lahko zapreti predvsem od novih prišlekov: "Pedofili se radi gibljejo tam, kjer je veliko otrok, in otroci med nami vsekakor so." Kdor neskesano zlorablja druženje z njimi, ne more več biti brat, če pa se pri posamezniku pozneje ugotovi resnično kesanje in trpljenje, mu je v družbi prič dovoljeno ostati, čeprav ne bo mogel znotraj skupnosti nikoli uživati nikakršnih prednostnih dolžnosti. "Priče se glede tega problema trudijo vseskozi tesno sodelovati z oblastmi, a smo vendarle verska skupnost, nismo detektivi." Oblasti po zakonu niti ne pričakujejo izročitve prestopnikov, saj mora znotraj skupnosti veljati ista zaupnost kot med katoliškim duhovnikom in faranom pri spovedi.

Kar se tiče stagnacije in celo usihanja števila aktivnih prič v zadnjih nekaj letih, ju brat Franc pripisuje predvsem življenjskim pritiskom vseh poslovnih priložnosti, ki so na veliko zazijale po propadu stare države. Vse, kar lahko skupnost vsled tega stori, je to, da še naprej v snegu in v pripeki pridno in ponižno obiskuje potencialne nove brate na domu in jim ljubeče pomaga, da bi Biblijo razumeli do mere, ko bodo lahko z nebeškim Očetom vzpostavili prijateljski odnos in se tako na daleč ognili grozljivi usodi zlih Kanaancev.