Humanitarnost kot orožje

Napad na Irak bo v zgodovini za zmeraj ostal zapisan tudi kot dan nepopisne sramote za slovensko državo in njeno zunanjo politiko. Slovenija se je namreč z vilensko izjavo in ravnanjem ob ameriškem napadu in po njem uvrstila med tisto peščico držav “koalicije dobre volje”, ki so ZDA podprle pri delovanju izven Varnostnega sveta.

Prav vilenska izjava pa je bila tudi razlog za to, da se je slovenska diplomacija takoj ob začetku napada na Irak znašla med kladivom ameriških zahtev in nakovalom lastnih izjav. V ZDA, kjer so s tako velikimi težavami, podkupninami in pritiski le s težavo zbrali peščico držav, ki jih podpirajo v napadu na Irak, nad tem slovenskim skrivaštvom seveda niso bili navdušeni.

A ključno vprašanje zadnjiih tednov je bila vendarle ameriška zahteva po prehodih in preletih slovenskega ozemlja. Ker je vlada pod pritiskom javnosti svojo obljubo o odpiranju zračnega prostora vezala na odločitev Varnostnega sveta - česar zunanji minister Rupel ni odobraval -, vlada pri dovoljenju prehoda ameriškim silam ob ameriški kršitvi ustanovne listine OZN seveda ni imela veliko manevrskega prostora. Še posebej zaradi podpisa vilenske izjave. Izjava namreč natančno določa, da bo tudi Slovenija pripravljena sodelovati v mednarodni koaliciji, ki bo uresničila “določila” (“enforce its provisions”) resolucije VS 1441. V okviru OZN - morda pa tudi izven OZN, saj je v vilenski izjavi edini pogoj za slovensko sodelovanje v tem napadu oblikovanje “mednarodne koalicije”, ki bo želela “razorožiti Irak”. Ta koalicija pa se je očitno oblikovala.

Prav zato so nekateri slovenski mednarodni pravniki pod vodstvom vodje “odbora za NATO”, dr. Mihe Pogačnika, že pred napadom na Irak za domačo nalogo dobili zahtevo zunanjega ministrstva, da čim prej iznajdejo pravniško formulo, po kateri bi Slovenija ZDA in njihovim t. i. zaveznikom lahko dovolila prehode in prelete svojega ozemlja, to pa na takšen način, da vse skupaj ne bi bilo že na prvi pogled videti kot slovensko sodelovanje v nelegitimnem napadu na Irak. Pravniška iznajdba, ki naj bi bila predstavljena vesoljni slovenski javnosti neposredno po pričakovano dobljenem dvojnem referendumu, naj bi imela imela videz “humanitarnosti”. Skozi slovensko parlamentarno proceduro naj bi tako že ta teden šel predlog, po katerem bo Slovenija svoj zračni prostor, če seveda ne bo resnejšega odpora, odprla za prelete letal s “humanitarno pomočjo” za Iračane, medtem ko za prevoze orožja seveda ne bo zelene luči. Te “humanitarne” prelete bodo seveda opravljale tudi ZDA in Velika Britanija, ki sočasno napadajo Irak. Ker pa v zraku ne bo nikakršnega pravega nadzora, bodo nad slovenskim ozemljem na veliki višini seveda lahko letela vsa mogoča, predvsem pa vojaška ameriška letala. Tako bo volk sit in koza cela. Slovenija bo dejansko pomagala ZDA pri napadih na Irak, formalno pa tega ne bo videti. Nekako tako kot v primeru nevtralne Avstrije ob intervenciji zveze Nato leta 1999, ki menda tri mesece ni vedela, kaj hrumi nad njo - ker je imela v tem času menda pokvarjene prav vse radarje. V slovenskem primeru tudi takšni izgovori ne bodo potrebni, ker se radarji kvarijo kar sami.

Prava pot za resnične prevoze “humanitarne pomoči” je seveda samo ena - dovoliti prelete letal le s slovenskimi nadzorniki na krovu in prepovedati prelete vseh sil, ki so vpletene v napad na Irak. Tako kot je to na primer storila Belgija.