Hišni oltarji

Hašišarska kultura je sicer malce preširok pojem, saj se večina kadilcev uvršča že v kakšno drugo, ožjo družbeno skupino, kateri pritičejo poseben slog oblačenja, glasba in način razumevanja sveta. Vseeno imajo pravi hašišarji nekaj skupnih značilnosti: raznežijo se ob reggaejaških klasikih in njihovo stanovanje se prej ali slej spremeni v deponijo ali odlagališče pripomočkov za zvijanje in drugih stranskih proizvodov rolanja. Najsmotrneje si je vse te pripomočke urediti v posebnih mamilarskih kotičkih. In večina naredi prav to. Pri urejanju namenskega posvečenega kotička pri nekaterih posameznikih privrejo na plan posebna ustvarjalnost, inovativnost in umetniška domiselnost.

Zunaj naših meja je kapitalistični posel s pripomočki za uživanje drog dosegel neslutene razsežnosti. Predvsem občasnim in novim zakajalcem s preveč denarja trgovci lahko prodajo vse od majic, glasbe, knjig, igrač in drugih nesmiselnih izdelkov pa tja do potovanj v priljubljene 'travorodne' pokrajine. Še bolj so se na hašišarje osredotočile specializirane trgovinice s semeni, z vodnimi pipami, vaporizatorji, s tobačnicami in pripomočki za prelisičenje urinskih testov. Različni 'smart shopi' gredo še dlje. Poleg priprav za 'nedolžno' kajenje je v njih mogoče kupiti tudi priprave za snifanje ali še kaj nevarnejšega. Očitno želje po dobičku ne more z mesta premakniti niti tako močno samoopevana moralna drža, ki sicer odločno nasprotuje vsakršnemu omamljanju.

Samo v Veliki Britaniji, kjer nameravajo v bližji prihodnosti marihuano preseliti iz družbe smrtno nevarnih mamil v najnižji razred klasifikacije prepovedanih drog - kjer so skorajda nenevarne substance -, so izračunali, da jim gospodarske dejavnosti, povezane s kanabisom, v blagajno navržejo okroglih enajst milijard funtov na leto. Na neki nenavaden in perverzen način so torej ravno uživalci marihuane, hašiša, hašiševega olja in drugih konopljinih proizvodov in derivatov med pomembnejšimi podporniki britanskega gospodarstva. To je le del ugotovitev raziskave, ki je med drugim pokazala, da so mladi med petnajstim in tridesetim letom zelo trendovsko naravnani in zapravljivi. Predvsem jim nikoli ni žal denarja za stvari, ki so jim všeč oziroma si jih želijo. Sto dvajset milijonov funtov na teden zapravijo recimo izključno za potešitev lakote, ki jih zagrabi ob obilnem kajenju. Najbolj gre v promet hitro pripravljena hrana ali hrana, ki sama priroma na dom. Roke pa si manejo tudi izposojevalci videov in devedejev ter proizvajalci igralnih konzol, kot sta Nintendo in Playstation. Otoški hašišarji najpogosteje sedijo doma pred televizorjem, pijejo Red Bull in grizljajo Smoothies, pravi najnovejša raziskava. Njihove gledalske preference raziskujejo tudi televizijski producenti. Ugotovili so, da bodo morali začeti predvajati veliko več poljudnoznanstvenih dokumentarnih oddaj, saj povprečen zakajalec preživi veliko časa ob gledanju oddaj o živalih, različnih rudimentarnih ljudstvih in naravnih pojavih na Discoveryju. Tobačne tovarne pa naj bi se že potihoma začele pripravljati na obdobje, ko bodo lahko cigarete oplemenitile še s čim in v njih ne bo le navaden tobak. Za vso to množično ekonomijo stoji petnajst milijonov Angležev, Ircev in Škotov, kolikor naj bi jih, po ugotovitvah raziskave, ki jo je naročila britanska vlada, že poskusilo opojne dime marihuane.

Domače rokodelstvo

Naši pregovorno konservativni sosedi Hrvaška in Avstrija sta že ugotovili, da kljub omejevanju ali ravno zaradi njega trgovanje s pripomočki za omamljanje prinaša lepe denarce. Zato tam že najdemo trgovinice, ki se zgledujejo po nizozemskih turističnih 'odiralnicah'. Pri nas s papirnatimi izdelki služi predvsem Zigi, njegov set papirčkov in filtrov gre v prestolnici za med. Sem in tja se v kakšni manjši prodajalnici v najzakotnejšem predelu skriva celo manjša vodna pipica, drugače pa je ponudba izredno skromna. Kljub temu so velemarkete v vseh malo večjih slovenskih mestih pred kratkim preplavile vodne pipe Nargila, ki se oglašujejo v smislu: "Veliko ljudi ima raje vodno pipo kakor druge oblike kajenja, ker se dim filtrira skozi vodo, kar naredi vsak vdih gladek in pomirjajoč. Namen uporabe lepo oblikovane in estetske pipe je narediti kajenje bolj doživeto in družabno, zato je idealna za klepet v krogu prijateljev (...) Orientalske vodne pipe Nargila so kakovosten in uporaben pripomoček za užitkarjenje."

Vseeno potrebščine, ki počasi začenjajo romati tudi v naše prodajalne, za prave hašišarje prihajajo precej prepozno. Večina si je lesene, steklene, jeklene čilume in pipe že zdavnaj nabavila na potovanjih po eksotičnih deželah, kjer je kultura kajenja ohlajenega dima globlje ukoreninjena v zavesti domorodcev, v deželah, kjer vidiš može vse dneve posedati pred čajnicami, si tlačiti pipe in zadovoljno puhati oblačke dima v zrak. Pripomočki in pisana šara, ki se iz leta v leto, od enega potovanja do drugega bolj kopičijo, nazadnje najdejo prostor na posebej določenem in izpostavljenem mestu, ki stanovanju da poseben orientalski pridih. Nekateri namenijo pripomočkom le manjši predal, drugi imajo vse svoje stvari skrite v posebej pripravljeni in okrašeni omari, spet tretji imajo čaščenju Jaha namenjen poseben kotiček v sobi. Obstajajo seveda tudi takšni, pri katerih je vse stanovanje videti kot reklama za kajenje trave.

Osrednji prostor na 'oltarju' zavzema krožnik, pladenj oziroma kakšen drug podstavek za zvijanje džointov. Najprej ga vsak dolgoletni zakajalec potrebuje iz praktičnih razlogov. Mešanici, pripravljeni za kajenje, preprečuje, da bi letela naokoli in se izgubljala v nič. Še bolj pa je v ospredju estetski moment, s katerim se lahko naredi močan vtis na sokadilca. Gigantski pladenj, ki ga ob obisku na plan privleče eden izmed dolgoletnih hašišarjev, nakazuje, da robe nikoli ne zmanjka in da je vedno na razpolago v enormnih količinah. Podstavek s posebnim delom za papirčke in filtre, narejen iz glinene mase, pri drugem kaže na preobilico prostega časa, ročno porisan krožnik z listom konoplje pri tretjem pa na prebujeno umetniško žilico. Tudi sam zatrjuje, da kadi zato, ker mu to odpira drugačna obzorja. Krožnik, ki si ga je omislil že pred mnogimi leti, mu pomeni več kot le navaden pripomoček: "Sčasoma se nanj navežeš, je kot nekakšen fetiš." V daljšem obdobju si je nakopičil zavidanja vredno kolekcijo eksotičnih vodnih pip. Večino so mu s potovanj prinesli znanci in prijatelji, ki vedo, kaj je najboljše darilo s počitnic za pravovernega uživalca v mehkih prepovedanih substancah. Čeprav bi mogoče celoten kult vodnih pip in drugih pripomočkov lahko mejil tudi na zbirateljstvo, drugi dolgoletni konzument kanabisa pravi, da se na začetku pisane kičaste stvari začnejo kopičiti same od sebe, "kasneje jih začneš sam zbirati, kar naenkrat pa odkriješ, da doda ta kotiček neko novo estetsko vrednost tvojemu bivalnemu prostoru." Vsekakor ne gre za kakšno resno privrženost rastafarijanstvu, niti ne za nadomestek kakšne druge vseobsegajoče in izključujoče religije. "Eni se palijo na Van Gogha in Rembrandta, ki jim visita po stenah, drugi so vroči ob pogledu na stilno pohištvo, meni pa pač sedeta vsa ta hašišarska ikonografija in ambient ..."