Hrvaški Viva la muerte!

Z zdaj še nepravnomočno sodbo Velikega senata Županijskega sodišča na Reki, ki mu je predsedovala sodnica Ika Šarić, je bil prvoobtoženi iz "gospiške skupine" Tihomir Orešković v ponedeljek, 25. marca, obsojen na 15 let zapora, četrtoobtoženi Mirko Norac na 12 let, tretjeobtoženi Stjepan Grandić pa na 10 let zapora zaradi vojnih zločinov, storjenih leta 1991 nad civilisti na gospiškem območju. Zaradi pomanjkanja dokazov je sodišče oprostilo drugoobtoženega Ivico Rožića, dvajset dni prej pa iz istega razloga petoobtoženega Milana Čanića. Med procesom je bilo neizpodbitno ugotovljeno, da so obtoženi krivi za likvidacijo petdesetih civilistov srbske in hrvaške narodnosti z gospiškega območja med 14. in 25. oktobrom 1991.

Po izreku sodbe je general Norac - ko ga je oproščeni Rožić objel, preden je zapustil prepolno sodno dvorano, kjer je bilo okoli 80 ljudi - tiho zajokal. V dvorani je bil tudi Norčev oče in deset alkarjev v civilnih oblekah skupaj z alajčaušem (vodjo alkarjev) Ivanom Zorico. Orešković se je sicer smehljal, njegova odvetnika pa sta odhajala mrkih obrazov.

Kot je dejala sodnica Šarićeva, Županijsko sodišče na Reki ni zahtevalo tega predmeta, ampak je 14. septembra 2000 Županijsko sodišče v Gospiću od Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške zahtevalo, da se "gospiški skupini" ne sodi doma. Vrhovno sodišče je predmet dodelilo reškemu sodišču.

Kot je zapisano v sodbi, sta dala Orešković, tajnik operativnega štaba Gospića, in Norac, poveljnik 118. brigade HV, aretirati civiliste srbske in hrvaške narodnosti in ukazala likvidacijo aretiranih. Grandić je ukazal postreliti civiliste, ki se niso upirali, niso sodelovali v vojaških operacijah proti Hrvaški, niti niso bili vohuni.

Sodni senat je sklepe utemeljil tudi na pričevanjih približno 150 prič. V zvezi s pričami je v sodbi navedeno, da so nekatere doživele grožnje in dobile navodila, kako morajo pričati. Po mnenju sodišča Orešković ni bil le navaden tajnik operativnega štaba, nepomembno je tudi, da ni imel čina. Po izjavah prič je ukazoval vojaški policiji in bil tedaj najvplivnejši človek v Gospiću. Norac je poveljeval 118. brigadi in sodišče je ugotovilo, da ne more zanikati poveljniške odgovornosti, čeprav njegova enota v inkriminiranem času ni bila organizirana.

V sodbi je rečeno, da je med streljanjem civilistov Norac sam usmrtil neko žensko neznane identitete, hotel pa je ubiti še nekega mladeniča, a mu je pištola trikrat zatajila. Sodišče je ugotovilo, da je Rožić odpeljal tri moške iz Karlobaga, ni pa ugotovilo, ali sta mu to ukazala Norac in Orešković, niti, kdo je te ljudi leta 1991 na Velebitu ubil.

Pred sodiščem se je tega dne zbralo okoli 500 branilcev domovine, članov združenj žrtev domovinske vojne in alkarjev (samo iz Cetinske krajine je prispelo šest avtobusov). Pred tem so po reškem korzu nosili hrvaške zastave in transparente "Na ukaz, vojvoda", "Resnica in ljudstvo sta na tvoji strani", "Hočemo vojvodo". Čakanje se je končalo ob 10.55, ko je z okna sodišča nekdo zaklical: "Izdaja!" Branilci niso skrivali ogorčenja nad odločitvijo sodišča, s psovkami na ustih so planili proti vhodu, ki ga je varovala policija.

"Banda rdeča", "Cigani", "Za koga smo se borili" ... so vzklikali zbrani in med solzami prepevali: "Oj, Ivica i Stipane, pojest će vas crne vrane!" Solz niso mogli skriti niti alkarji, brisali so si jih kar s hrvaško zastavo, a po izreku sodbe so mirno odšli z Reke. V sodni dvorani je bil tudi predsednik Osrednjega štaba za ohranitev dostojanstva domovinske vojne Mirko Čondić. Dejal je, da je "odločitev sodišča sramotna, saj gre za hrvaške junake in osvoboditelje". Upa, da bo vrhovno sodišče "razveljavilo odločitev partijskega sodišča na Reki", prepričan, da se "z epilogom sojenja 'gospiški skupini' izkrivljajo zgodovinska dejstva in resnica".

Ljudje, kakršen je Čondić, so prepričani, da se kriminalizacija domovinske vojne institucionalizira. Ni bilo malo takih, ki so zmerjali tudi novinarje, jim očitali, da so prav oni krivi, da so njihovi soborci obsojeni na zaporne kazni, in napovedovali, kakšne bodo kazni, ko bodo sodili branilci.

Predsednica Zveze združenj vdov domovinske vojne Neda Balog je v solzah dejala, da so "kazni strašne" v primerjavi z 11-letno zaporno kaznijo Biljane Plavišč.

Na sodbo so se med drugim odzvali tudi katoliški škofi. Gospiško-senjskega škofa Mileta Bogovića, znanega po nacionalističnih izjavah, "posebej boli, da so se na zatožni klopi gospiški branitelji znašli prej kot napadalci". "Ne morem verjeti, da med njimi ni krivih. Ne zahtevam, da jih takoj aretirajo, toda pravico imam sebe in hrvaško javnost vprašati, ali je bilo sploh treba braniti Gospić in Hrvaško, če se na zatožni klopi v obranjeni Hrvaški prej znajdejo branilci kot napadalci," je dejal.

Nekateri odzivi so bili še ostrejši. Predsednik Hvidre v Sinju, od koder je doma Mirko Norac, je predsedniku Mesiću in premieru Račanu zaželel, naj čim prej "zajtrkujeta z Đinđićem". Naj se torej "Mesić, Račan, Manolić in drugi gospodje" zaradi tega zlohotnega sporočila bojijo za življenje? Na žalost res. Februarja 2001 je več kot 100.000 ljudi v Splitu javno podprlo generale, osumljene vojnih zločinov med domovinsko vojno. Za te ljudi so narodni izdajalci vsi, ki bi osumljene generale radi spravili pred sodišče. Štiri mesece po zborovanju pod geslom Vsi mi smo Mirko Norac se je na podobnem zborovanju na zagrebškem glavnem trgu zbralo veliko manj ljudi. Organizatorji niso mogli skriti nejevere in nezadovoljstva nad tem. Takrat ni mogel še nihče predvideti, da bo v ponedeljek na Reki protestiralo le nekaj sto ljudi.

"To, naj gre predsednik republike na zajtrk z Đinđićem, je grožnja s smrtjo, ne glede na to, kako slaboumen je tisti, ki je to izrekel. Ne vem, koliko soli ima v glavi, a očitno nekomu sporoča, kaj je treba storiti," je v četrtek na sestanku s predstavniki združenj hrvaških branilcev dejal predsednik Mesić.

Kaj reči za konec? Hrvaška je dokazala, da je za vojne zločine mogoče soditi tudi visokim častnikom, kar bo haaško sodišče gotovo upoštevalo. Razpoloženje javnosti pa je še vedno podobno razpoloženju falangistov diktatorja Franca, ki so vzklikali: "Viva la muerte!" Še so torej takšni, ki bi pobijali naprej, tudi Hrvate. Tolaži nas le, da je članom Hvidre za zapore prometa v četrtek, 27. marca, uspelo pridobiti samo okoli 1500 demonstrantov. Toda HDZ se, kažejo ankete, vrača na oblast. V ozračju, podobnem tistemu med Tuđmanovo vladavino, kot si marsikdo želi, pa bi se Hrvaška spet znašla v območju smrti, nasilja in fašizma.