Dobra vaga v nebesa pomaga

Kake tri tedne nazaj se je pred poroto, ki razsoja na koncu naše najbolj trdožive ženske revije za vso družino, prostovoljno znašlo pismo 22-letne Lene z neobičajnim problemom. Lena naj bi merila 161 cm in tehtala 82 kg. Že najpreprostejša formula za izračun priporočljive telesne teže, ki se za moške glasi višina v centimetrih minus sto, za ženske pa višina minus sto minus 10 odstotkov, pokaže, da bi bila dotična Lena lahko inspiracija za urnebesni slovenski hit Debela dekl'ca. Ampak to ni njen največji problem; punca se trudi, švica in hujša. Resnični problem je njen fant, ki je z vsakim izgubljenim kilogramom slabše volje. Leninemu fantu so všeč debele ženske in na Leno je dobesedno nor prav zaradi njene debelosti. In tu je zdaj dilema: naj Lena vztraja pri hujšanju in tvega, da ga izgubi, ali naj ostane debela in mu ugodi? Kaj storiti?

S kilogrami je bila pred kratkim po svoje obremenjena tudi razvpita kolumna visokotiražne ženske priloge osrednjega slovenskega dnevnika. Kolumnistka, ki zlepa ne more razumeti, zakaj Slovenčke večinoma privlačijo prav lepe in urejene ženske, vzneseno hvali havajsko podnebje, v glavnem zato, ker tam 150-kilska dekleta in žene naokrog neobremenjeno racajo v minicah. Tudi ona bi. V minici. Debela. Ali kar tako. Še za nalašč. Če bi imela jajca. In če ne bi bilo Slovenčkov. Lepo prosim. No, dimenzije svobode, ki tako navdušujejo slovensko kolumnistko, seveda niso odraz neke posebej ustrojene ženske samozavesti ali organiziranega upora proti diktaturi modnih pist, kozmetičnih lobijev in lepotne industrije nasploh. Gre za logično posledico statističnega dejstva, da se tri četrtine Američanov redno ali dokaj pogosto prehranjuje izključno s hitro oziroma industrijsko pripravljeno, največkrat ocvrto hrano, se pravi burgerji, picami, krompirčkom in "tv dinnerji", ki jih butneš v mikrovalovko in zmažeš med gledanjem svoje priljubljene oddaje. Da se ob tem nalivajo z mlekom, milkšejki ali pretirano zaslajenimi, umetno obarvanimi in kajpada gaziranimi pijačami, verjetno ni treba posebej poudarjati. Ti napitki so v marsikateri fast food restavraciji ob naročilu hrane zastonj, medtem ko je treba ustekleničeno vodo in naravne sokove relativno drago plačati. V tem primeru si res tisto, kar ješ.

Nobena skrivnost ni, da tako imenovani junk food in sladke pijače dokazano povzročajo dokaj komplicirane oblike odvisnosti, kar zadnja leta spretno izkoriščajo nekatere odvetniške pisarne, ki zastopajo skupine nadpovprečno debelih ljudi v pravdah proti verigam korporacij s hitro hrano. Češ, nismo vedeli. Najprej ste nas zaslepili, nato zavedli in za konec še zasvojili. Če to ni krivica! Hja, nimam namena braniti pogoltnih multinacionalk, toda osebno se nagibam k mnenju, da v primeru, ko šele pri 170 kilah ugotoviš, da neka hrana redi in ti vidno škodi, ne gre za vprašanje korporativne zarote, marveč za pomanjkanje zdrave pameti. Zato do sedaj s tega naslova še ni bilo izplačanih nobenih sanjskih odškodnin. Hej, čas bi bil, da konstantno namrščeni minister Keber predlaga tiskanje opozorilnih deklaracij s sledečo vsebino: "Hitri obrok, ki ga sestavljajo hamburger s sirom, ocvrt krompirček, velika gazirana pijača in sladica, lahko vsebuje do 2500 kalorij, kar je 500 kalorij več, kot dnevno potrebuje odrasel človek, ki ni fizični delavec. Ker gre večinoma za nekoristne kalorije, boste že uro po tovrstnem obroku bolj lačni kot prej." Devet desetin Slovenk že zdaj zaužije četrtino kalorij več, kot jih potrebuje, kar 50 odstotkov slovenskih moških pa je debelih, če ne že predebelih. Jep, po kilaži in prežiranju ne dosegamo samo "standardov" Evropske unije, izgledamo že kot 52. ameriška država.

Zaradi debelosti in z njo povezanih bolezni vsako leto samo v ZDA umre 300.000 ljudi. Si predstavljate? 300.000 popolnoma nepotrebnih smrti, ki bi jih z nekaj dobre volje zlahka preprečili. Tamkajšnje statistike kažejo, da je v povprečju najbolj "zavaljena" zvezna država Misisipi, medtem ko je Filadelfija najbolj "debelo" mesto. Povedano drugače, problem pretirane debelosti in zdravstvenih komplikacij, ki iz tega izhajajo, ameriške davkoplačevalce stane neverjetnih 117 milijard dolarjev letno. Kakorkoli že, Američani že tja od bostonske čajanke slovijo po tem, da najbolj fanatično ljubijo prav tisto, kar jih ubija.

Chubby chasers

"Na ples in na drink zahajamo drugam, sem prihajamo, da bi spoznale zanimive fante," boste slišali iz vsakih drugih ženskih ust, ki se na spodnjem Manhattnu vsako soboto zvečer zbirajo v klubu Goddesses. "Okej, v nekem smislu res lahko govorimo o mesni tržnici, če me razumete, toda razlika med Goddesses in ostalimi newyorškimi klubi je v tem, da ti nihče od moških obiskovalcev ne bo zameril, kaj šele očital korpulentnosti. Ne gre za fukfehtarje, ki te najprej zvabijo v posteljo, ko se olajšajo, pa žalijo, kakšna debela krava si. S tem se namreč debele punce pogosto srečujemo v življenju." Goddesses se od ostalih zbirališč za pretežno moško populacijo razlikuje po tem, da se okoli štang ne vrtijo postavne lepotice s kirurško popravljenimi oblinami, temveč bejbe, ki jim seksapil narašča s kilogrami. Začne se nekje pri stotih, navzgor pa ni omejitev. "Res je, marsikdo na nas gleda kot na seksualne objekte, toda to nas načeloma ne moti. Še posebej če iščemo dober fuk. Pa tudi drugače se tu ponuja veliko možnosti za spoznavanje potencialnih partnerjev, navezovanje stikov in srečevanje odgovornih življenjskih sopotnikov." Drži, Goddesses je podobno kot Big Shotz & Co., Hipsters in Abundant Beauties, če omenimo le najbolj razvpite, eden tistih ameriških klubov, ki jih v oglasih najdete pod šifro BBW. Torej big beautiful women. Ali po naše, zajetne lepe ženske. Klub, kjer se zbirajo chubby chaserji, "lovci na debeluške" oziroma ljubitelji in ljubimci žensk z baročnimi proporci.

Vzdevek chubby chaser se zadnja leta uporablja tudi v strokovni terminologiji, označuje pa osebo moškega ali ženskega spola, ki jo v seksualnem smislu vzburjajo debeli partnerji, osebo, ki uživa v spolnem stiku z "zajetnimi, mehkimi, kot blazina voljnimi gmotami, za katere se zdi, da te bodo med raziskovanjem svilenih globin ekstatično pokonzumirale pri živem telesu". Dr. Alex Comfort ugotavlja, da odkar Rubens nič več ne mala, zajetnost v zahodni kulturi na splošno izgublja estetske presežke, le redkokdo pa se zaveda, da je prevelika teža eden glavnih fizičnih vzrokov za moško impotenco. Kar je razlog več za trditev, da so prav moški v tem pogledu najbolj jebene stranke. Mini ankete, ki jih po tekočem traku izvajajo ameriški trendovski magazini, kažejo, da tako moški kot ženske debelo žensko pod določenimi pogoji vendarle označijo kot srčkano, simpatično in ljubko, medtem ko za debelega moškega oba spola v vsakem primeru večinoma uporabljata en sam pridevnik: nagravžen.

Ne glede na to pa v dementnih reality šovih tipa Jerry Spriger v glavnem brijejo norce in tudi drugače ponižujejo predvsem žensko debelost. Še več, zavaljene ženske se kot seksualni objekti - ali bolje rečeno fetiši - v kategoriji domnevnih spolnih odklonov uvrščajo nekam med hermafrodite, pritlikavce in transseksualce. Skratka, če vas rajcajo ali kako drugače zanimajo trdoerotični filmi z debelimi babami, jih v specializiranih trgovinah zahodne Evrope in ZDA nikar ne iščite med navadnim seksom, ampak pobrskajte na policah s tako imenovanimi perverznimi tematikami.

"Po mojih izkušnjah moški, ki jih spolno privlačijo debele ženske, to začutijo že relativno zgodaj," pravi Sandie Sabo, prijetno zaobljena modna kreatorka in bivša manekenka, ki je promovirala dizajne za močnejše postave. "Moj mož je to vedel že v puberteti. Tu ne gre za svobodno odločitev, gre za neko vrsto vnaprejšnje programiranosti. Najmanj deset odstotkov moških obožuje debele ženske. Drugih deset odstotkov pa se uvršča med opazovalce, ki čakajo na pravo priložnost, da razvijejo svojo strast." Hanne Blank, avtorica knjige Big Big Love: A Sourcebook on Sex for People of Size and Those Who Love Them (Velika velika ljubezen: Spolni priročnik za zajetne ljudi in tiste, ki jih imajo radi), je še bolj kategorična: "Velika večina moških fetišizira bodisi ženske prsi bodisi ženske zadnjice. Večje kot so, bolj jih vzburjajo. Teoretično v obeh primerih fetišizirajo maščobne obloge, ki tako prsim kot zadnjicam dajejo mehkobo in čar."

No, če kdo popolnoma razume moške, ki jih rajca ženski špeh, potem je to ameriška industrija za odrasle. Ne verjamete? Omislite si kak ameriški pornič z zgovornim naslovom tipa Fat Piggy's Pizza Pussy Party ali, še bolje, katerikoli pornič, v katerem nastopa neverjetna Teighlor, zvezda filma Much More To Love in bejba, ki je s svojimi 350 kilogrami brez resne konkurence snela lovoriko najtežje porno igralke v pestri zgodovini tega žanra. Ampak pozor, če niste zaprisežen chubby chaser, se vam utegne zgoditi, da počasni hipnotični posnetki valovanja nepredstavljivih rezerv podkožnega maščevja, ki zaradi kronične zaležanosti često pridobijo modrikasto črne lise, vzpodbudijo kakšno drugo refleksno reakcijo, ki ni nujno seksualno obarvana.

No, k Teighlor se bomo v nadaljevanju še vrnili, zdaj je priložnost, da svoje pove tudi stroka. "V takih primerih je govorjenje o spolni privlačnosti nasprotnega spola popolnoma irelevantno," meni dr. Howard Devore, kalifornijski klinični psiholog in psihoterapevt, ki se pri svojem delu pogosto srečuje s chubby chaserji. "Večina teh moških ne fetišizira ali erotizira osebe, marveč samo njeno salo, kar drugače povedano pomeni, da kopulirajo izključno z njenimi hipertrofiranimi maščobnimi gubami." Poleg tega obstajajo še moški, ki so razdvojeni med ljubeznijo do debelih žensk in strahom pred okoljem, ki bi jih zaradi njihove izbire utegnilo bolj ali manj očitno prezirati. In nenazadnje moški normalne telesne konstitucije, ki iščejo zvezo z debelimi partnerkami zato, da bi jih poniževali, dominirali nad njimi ter se v neenakopravnem odnosu sadistično izživljali. "Marsikatera debela ženska, ki jo odnos okolja do njene konstitucije navdaja s frustracijami in obupom, lahko pristane v pogubni zvezi s partnerjem, ki jo še dodatno sili, da se prežira," dodaja dr. William Fitzgerald. "Pač niso potešeni, dokler njihova že tako zajetna partnerka ne doseže neke zanje idealne teže. To pa je približno tako, kot če nek 'pravilno' usmerjen moški ni sposoben spolnega odnosa s partnerko, dokler ta ne obleče mrežastih najlonk ali kostuma iz lateksa."

Ljubezen je slepa

V ZDA je ljubiteljem korpulentnih bejb na voljo več kot 1.000 spletnih strani težke kategorije in kopica specializiranih publikacij kot Plumpers, Belly in Big Butt, ki razgaljajo in častijo nenormalne razsežnosti ženskih teles. V večjih mestih lahko izbirajo še med množico telefonskih vročih linij, če pa niti to ne pogasi njihove sle, jo lahko mahnejo v katero od agencij, ki jim priskrbi spremljevalko želenih dimenzij. Na tak način se je iz anonimnosti po naključju prebila že prej omenjena Teighlor, ki je zajadrala v pornografske vode in kot FLABulous Teighlor v specializiranih krogih odrasle industrije požela svetovno slavo. "Živimo v časih, ki so naklonjeni vsem oblikam predsodkov," je povedala pred leti. "Debeli ljudje smo v javnosti zaznamovani kot leni in nekoristni, zato nas okolje z užitkom ponižuje ter spodbuja neokusne šale na naš račun, namesto da bi jih preprečevalo."

Lani je 37-letna Teighlor zaradi zdravstvenih težav prekinila osemletno pornografsko kariero. Po propadli romantični zvezi se je začela dobesedno basati s hrano in zaležani, nepremični organizem je naposled odpovedal. Če je ne bi 25 gasilcev in bolničarjev s tovornjakom prepeljalo v bolnišnico (pri čemer so morali porušiti dve steni, da so žensko lahko spravili v pritličje), bi v 48 urah zadušila samo sebe. Po štiritedenski terepiji na oddelku za intenzivno nego ter po štirinajstdnevni negi v rehabilitacijskem centru, kjer so uspešno usposobili njene motorične funkcije, je Teighlor shujšala za 90 kilogramov in se naučila normalno prehranjevati. Postala je aktivistka, ki se bori za pravice in enakopraven položaj debelih ljudi v ameriški družbi. "Naučila sem se sprejemati in ceniti tako, kot sem," pravi. "Sita sem bila vsega, predvsem pa tega, da sem za nekatere sprevržen sekusalni simbol, za druge pa razvaljena gospa, ki se ji lahko nebrzdano posmehujejo. Tudi ženske kot jaz zaslužijo spoštovanje." Poleg socialnega aktivizma, o katerem lahko več preberete na spletnem naslovu www.geocities.com/Hollywood/Academy/6542/, se Teighlor ukvarja s poklicnim usmerjanjem mladenk s prekomerno telesno težo, ki želijo postati profesionalni modeli.

Leta 1994 so v Flintu, zvezna država Michigan, pokopali 33-letno Carol Yager. S slabimi 700 kilogrami se je zapisala v zgodovino kot najtežje človeško bitje na svetu, svet pa je zanjo zvedel prav po zaslugi Jerryja Springerja. Sočutni oboževalci in simpatizerji z vseh koncev sveta so na njen račun prispevali za 150.000 dolarjev prostovoljnih prispevkov, ki naj bi Carol pomagali ozdraveti in shujšati. Denarja se ni dotaknila, ker ji je prej počilo srce. Ne zaradi sala in vode, ki je ni mogla več izločati, temveč zato, ker jo je zapustil dolgoletni spremljevalec Maxwell. Pogreb je potekal v najožjem družinskem krogu, tiho in stran od pogledov javnosti. Staršem je bilo preveč nerodno, da bi mediji raznesli fotografije po naročilu izdelane krste za deset običajnih ljudi, ki jo v zemljo spušča gradbeno dvigalo.

Njena 45-kilska hčerka se je takoj po ceremonialu izgubila v neznano in se po 150.000 dolarjev, ki ji pripadajo po materini smrti, ni nikoli vrnila.