Dobičkonosni ideali

Nemara se bo tole slišalo hudo, ampak tako pač je: pri nas se šele učimo biti kapitalisti. Delodajalci se šele učijo biti pravični, a učinkoviti; potrošniki se šele učijo biti potratni, a zahtevni; novi bogataši se šele učijo uživati v denarju (razkazovanja so se naučili hitro); delničarji se šele učimo vlagati, plemenititi in prekladati vrednostne papirje. Glede na to še ne razmišljamo o "pravičnem", "etičnem" dobičku oziroma denarju, temveč nas pri vlaganju zanima predvsem velikost dobička. Enako podjetja. Težko si predstavljamo, da bi denimo pri nas obstajala banka, ki bi denar posojala le revnim, ki ne bi imeli nobenega premoženja za zavarovanje posojila. A Grameen Bank v Bangladešu je počela ravno to, sedaj pa je največja bangladeška banka. Prav tako je ni banke pri nas, ki bi v letnem poročilu zapisala, da je lani zavrnila za 4 milijone funtov poslov, ker niso bili v skladu z njenimi etičnimi merili. To je namreč letos naredila manchestrska Co-operative Bank. Natančneje, zavrnila je 143 poslov, med drugim je izgubila pol milijona funtov, ker je zavrnila posojilo mednarodni naftni družbi. Zavrnila je tudi podjetje, ki je izdelovalo dele, vgrajene v letala, uporabljena v iraški vojni, izdelovalca igrač, ki ima obrate v državah tretjega sveta, kjer so vprašljive delovne razmere, in ribogojnico, ki s svojo dejavnostjo ne vpliva spodbudno na lokalno okolje.

O čem natančno teče beseda? O etičnem investiranju. Ker se večina kritično mislečih zahodne civilizacije obrača k antiglobalizaciji, antipotrošništvu, pravičnosti sveta, je etično investiranje logična posledica teh usmeritev. Če ste torej posameznik, ki ga skrbijo varstvo okolja in drugi svetovni problemi, je skrajni čas, da naredite korak naprej od ločenega zbiranja odpadkov, ker ste zrel kandidat za etično investiranje. Kje v tujini, ker se pri nas ukvarjamo šele s prodajo certifikatskih delnic. Etično investiranje pomeni vlaganje denarja v podjetja ali sklade, ki se trudijo za pozitiven prispevek družbi in svetu, hkrati pa se izogibajo vlaganjem v podjetja, ki kakorkoli škodijo svetu in ljudem. Recimo, da je etično investiranje okoljsko in družbeno odgovorna ekonomija. Posamezniku investitorju ponuja vlaganje denarja v skladu z njegovo svetovnonazorsko opredelitvijo.

Besedna zveza etično investiranje se je pojavila sredi osemdesetih let in sprva so finančni strokovnjaki - v tistem času hladni japiji - trdili, da je to popolna norost. Čisto zares pa se je etično investiranje pojavilo v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko se je metodistična cerkev v ZDA odločila, da bo vlagala samo v podjetja, ki se ne ukvarjajo s hazardom. Podobno so se odločili kvekerji, le da so izločili orožarsko industrijo. Veliko kasneje, v sedemdesetih letih, se je v času vietnamske vojne pojavil Pax Fund, sklad, katerega investitorji so prvi začeli spraševati podjetja, kako etično je njihovo poslovanje oziroma ali sodelujejo v vietnamski vojni. Podobno je bilo v Veliki Britaniji. V sedemdesetih letih je Charles Jacob, ekonom metodistične cerkve, hotel organizirati prvi britanski etični sklad, a je moral na dovoljenje vlade čakati kar šest let, da je končno lahko ustanovil Stewardship. Ta ima sedaj 50 skladov različnih usmeritev, vsi pa so družbeno odgovorni.

V Veliki Britaniji, kjer je etično investiranje najbolj razvito, so lani posamezniki v etična podjetja vložili približno milijardo funtov. Tako etično investiranje velja za najhitreje rastoč segment osebnega investiranja. Okoli 60 odstotkov anketiranih v Veliki Britaniji bi ob morebitni investiciji denar vložilo etično. V ZDA je približno 9 odstotkov borznih investicij etičnih. Največji nizozemski pokojninski sklad ABP je leta 2001 oznanil, da je 200 milijonov dolarjev investiral v družbeno odgovorna podjetja. Kar je včasih veljalo za utopične sanje idealistov, je očitno postalo stvarnost finančnega sveta.

Res pa je, da gre pri večini teh investicij za investicije v sklade - najpogosteje v sklade lokalnih skupnosti -, ki denar plemenitijo s kupovanjem delnic podjetij. Le stoodstotno "čisti" pri tem pazijo, da ne kupujejo delnic "umazanih" podjetij. To je pravzaprav zelo težko: večina velikih in zelo dobičkonosnih podjetij dobiček pridobi z izkoriščanjem planeta in ljudi. Pa naj bo to nafta ali otroci v Bangladešu. Če bi denimo rafinerija hotela poslovati ekološko, bi bili obratovalni stroški višji, posledica tega pa bi bile manj donosne delnice. Hkrati obstaja nevarnost, da bi se denimo za podjetje, ki je doslej veljalo za čisto, razkrilo, da počne kaj, kar je s stališča etičnega investiranja nezaslišano, in bi skladi, ki imajo njegove delnice, te začeli množično prodajati, to pa bi lahko povzročilo zlom trga. Zato skladi, ki investirajo etično, delujejo kot korektivni mehanizem: edino zagotovilo, da trg etičnega denarja deluje, je, če investitorji vplivajo na podjetja, naj ravnajo etično. Ravno ta povratni učinek skladi, ki so močni delničarji, pogosto izrabljajo za uravnavanje družbeno odgovorne ekonomije. Toda kako določiti, kaj je etično poslovanje?

Pozitivna in negativna lista

Posameznik težko določi, katero podjetje je čisto in katero ni. Zato večina etičnega investiranja poteka prek vzajemnih in pokojninskih skladov. Nekateri skladi v tujini se celo oglašujejo kot stoodstotno etični, saj ne investirajo v podjetja, ki se ukvarjajo z alkoholom, hazardom, orožjem, tobakom in podobnimi panogami. Spet drugi uberejo nasprotno pot in razglašajo, da vlagajo le v posle, ki podpirajo socialno angažiranost ali ekologijo. Tretja vrsta skladov pa svoje etično poslanstvo uresničuje z vzpostavljanjem dialoga s podjetji; namen dialoga je izboljšati poslovne strategije podjetij. Teh skladov je, resnici na ljubo, zelo malo. Najbolj zanimivo je, da se v Veliki Britaniji za etično investiranje poleg posameznikov najpogosteje odločajo lokalne skupnosti. Sedaj si pa predstavljajte, da bi Mesto Ljubljana sklenilo svoje investicije obračati v smer družbene odgovornosti. Ah, saj so jih - indonezijski premog je bil menda bolj ekološki, kajne?

Osnovno merilo za določanje etičnega delovanja podjetij so pozitivni in negativni indeksi. Pozitivni indeks izboljšuje družbo, negativni ne. Ta merila vzpostavi vsak sklad posebej in jih seveda tudi oglašuje, saj pomenijo primerjalno prednost pred drugimi skladi. Britanski Stewardship na seznam pozitivnega indeksa uvršča recimo ohranjanje naravnih energijskih virov; spodbudno politiko zaposlovanja; nadzor nad onesnaževanjem okolja; zagotavljanje dolgoročnih ugodnosti za družbo; transparentnost dejavnosti podjetja; povezave z lokalno skupnostjo ... Na seznamu negativnega indeksa pa so tiste dejavnosti podjetij, ki škodujejo svetu. Recimo onesnaževanje okolja; neupravičeno izkoriščanje živali; izkoriščanje tretjega sveta; izdelava in prodaja orožja; uporaba jedrske energije; zavajajoče oglaševanje ... Pri vseh teh seznamih pa spet trčimo ob težave: kar je za nekoga etično sporno, je za drugega sprejemljivo. Da bi vse to vsaj približno organizirali, nad merili družbeno odgovornega investiranja bdi Ethical Investment Research Service (EIRS), neodvisna organizacija, ki preverja različna podjetja. Ena izmed značilnosti skladov, ki se odločajo za etično investiranje, je tudi, da so v njihovem portfelju večinoma srednje velika in mala podjetja, saj je velike korporacije težje nadzorovati. EIRS se zavzema, da bi sčasoma za podjetja uvedli posebno oznako družbeno odgovornega podjetja. Trenutno pa zagotavlja bazo podatkov o evropskih podjetjih in njihovih indeksih družbene odgovornosti. EIRS-ova lestvica negativnih meril je razdeljena v tri sklope: vpliv na živali (od uporabe živali za poskuse do intenzivne vzreje živali), vpliv na okolje (skupaj z gensko spremenjeno hrano, uporabo pesticidov in intenzivno gradnjo cest) ter vpliv na ljudi (spoštovanje človekovih pravic, odnos do tretjega sveta). Poleg tega je ta organizacija leta 2001 uvedla borzni indeks FTSE4Good; ta globalno označuje podjetja, ki poslujejo družbeno odgovorno. Ocenjujejo jih vsakega pol leta in tudi največjim se zgodi, da izpadejo s seznama. Lani so recimo zaradi neprimerne marketinške strategije pri oglaševanju humaniziranega mleka s seznama izbrisali Nestle.

Kakorkoli že, nemara se bo z možnostjo vlaganja denarja na svetovne trge tudi Slovencem ponudilo, da bodo svoj denar lahko vlagali v družbeno odgovorna podjetja in sklade.