Ko umirajo legende

Gregory Peck je bil ustvarjen zato, da bi ženske pozabile na druge moške. Naše mame in babice - povojne bejbe - so bile nore nanj. Pošiljale so mu pisma, fan mail, ga snubile in moledovale za avtogram - in ga skoraj vedno dobile. Na fotografiji. Bil je visok, slok, čeden, temačen, graciozen, s fotogeničnim baritonom. Ja, imel je tako hipnotičen glas, da se ga je na fotografiji slišalo. In videlo. Ni bil videti kot ruski partizan. Niti kot pekov sin. Sanjale so ga - in se zbujale brez občutka krivde. Bil je očiten. In samoumeven. Lahko bi jih odpeljal daleč. Legendarna slovenska filmska revija Film, ki je začela izhajati na začetku petdesetih, je redno objavljala celostranske fotke... ee, posterje Gregoryja Pecka. Recimo: Gregory Peck in Susan Hayward v Snegu na Kilimandžaru. Ali pa: Gregory Peck in Ava Gardner v Velikem grešniku. Kar je bilo okej, toda naših bejb to ni potešilo. S temi posterji je bilo namreč nekaj hudo narobe - točno, ob Pecku je ždela druga bejba. Susan. Ali pa Ava. Ker pa se slovenske bejbe niso hotele zbujati ob konkurenci, so h'woodske bejbe eliminirale - odrezale. Šnjak! Ava - lepša kot kdajkoli - je tako doživela retušo. In Susan - bolj zapita kot kdajkoli - tudi. Hej, kaj sploh počne s to candro! Ker to ni bila le platonska romantika, ampak romantični koitus, se naše bejbe niso dajale pod ceno - fantje, ki so se jim hoteli približati, so jim morali narisati Gregoryja Pecka. In to samega. Brez pritiklin. Brez pijavk. In seveda - morali so ga zadeti. Fotorealistično. V tem je bila neka logika - kdor je znal narisati Gregoryja Pecka, je bil tudi sam po malem Gregory Peck, ne. Bili bi presenečeni, v koliko Slovencih je tedaj tičal Gregory Peck. In naše bejbe so mu ostale zveste. Vanj niso nikoli podvomile. Ni bilo razloga. In ko so ga mnogo let kasneje, leta 1978, videle v trilerju Dečki iz Brazilije, v katerem je igral zverinskega, zločinskega, brezdušnega, brkatega nacističnega doktorja, genetskega inženirja, ki hoče lansirati serijo malih Hitlerjev, ga de facto niso videle - niso ga prepoznale. Bolje rečeno, niso ga hotele prepoznati. To ni on, so rekle. Drži, izgledal je 20 let mlajši, kot je bil, toda bil je pošast, no, karikatura pošasti - in obenem karikatura svojega imidža. Karikatura tega, kar so ljubile, ko so spale s filmi. Napol zarotniško so dvignile blazino, odgrnile portret Gregoryja Pecka, ki ga je narisal njihov zdajšnji mož, in ugotovile, da so z njim res prišle daleč.

Gregory Peck je bil zareza, mentalna prelomnica - po II. svetovni vojni je prišel kot osvoboditev. Ne, ni bil naključje. Prej narobe, ustvarjen je bil zato, da bi svet pozabil na predvojne zvezdnike, na stare idole, na Garyja Cooperja, Jamesa Stewarta, Clarka Gablea, Caryja Granta, Henryja Fondo, Jamesa Cagneyja, Spencerja Tracyja. Vojne je bilo konec in vsem je bilo jasno, da novi časi potrebujejo nove junake. Bolj realistične. Bolj prilagodljive. Bolj strpne. Bolj občutljive. Bolj elastične. Bolj fleksibilne. Manj nastopaške. Manj egoistične. In manj cinične. Humphrey Bogart ni več izgledal kot prihodnost. Peck pač. Bil je formiran. In nihče ni pričakoval, da se bodo stari, predvojni zvezdniki reformirali. Ali pa transformirali. Popoln alegorični rezime tega novega časa, ameriške povojne transformacije in iskanja novega, povojnega junaka - "nove moškosti" - predstavlja vestern Revolveraš (1950), mračna, briljantna, kultna klasika, v kateri Peck igra Jimmyja Ringa, najhitrejšega revolveraša na svetu, legendo divjega zahoda, ki se po dolgih letih vrne domov. Dovolj mu je stresnega tavanja, divjanja in ubijanja - utrujen je, postaran in ne več tako nastopaški, kot je bil. Rad bi se ustalil. Časi so se spremenili. Nihče več ne potrebuje herojev. Še več, ljudem gredo na živce. Vojne je konec. Miti so le še za otroke. Individualizem nima več smisla. Treba se je reintegrirati, prilagoditi, udomačiti, vklopiti v kolektiv, v maso, toda preteklost pride za njim: svoje reputacije in svoje identitete - fame, da je najhitrejši revolveraš - se preprosto ne more znebiti. Drug za drugim prihajajo fantje, ki hočejo z njim tekmovati in ga premagati. Na koncu ga v hrbet ustreli mulo, ki pa to stori le zato, da bi lahko rekel - jaz sem ta, ki je ubil Jimmyja Ringa! Ringo umre, ker se ne uspe asimilirati v povojni svet, v ameriško terapevtsko povojno družino. Ker ostane zunaj. Ker se ne transformira. Ker ne zna biti neheroičen. Ker ne misli politično - v tem novem, povojnem svetu je bil kompromis nujnost, ključ do psihološke stabilnosti.

Peck je vedel, da lahko filmski zvezdnik preživi le, če je dober politik - in če se tudi obnaša kot politik. Jimmy Ringo povojnega, tranzicijskega obdobja ameriške družbe ni preživel. Peck pač. Rodil se je leta 1916 v La Jolli (Kalifornija), študiral na univerzi Berkeley in se preživljal kot šofer tovornjaka, natakar, vodič po Rockefellerjevem centru, sejemski kričač in maneken, toda nobene potrebe ni, da bi v teh njegovih odd jobs videli preveč. Film se mu je namreč odvrtel zelo hitro. Ko se je v La Jolli vkrcal na avtobus, je bil še Eldred Peck - ko se je v New Yorku izkrcal, je bil že Gregory Peck. Leta 1939 je kričal na Svetovnem sejmu, kar ga je pripeljalo v gledališče - leta 1942 je že debitiral na Broadwayu. Mogočni filmski producent David O. Selznick ga je testiral, toda v njem je videl premalo, le Abrahama Lincolna brez osebnosti - ni se mu zdel vojni junak. Na povojni čas gospod O. ni mislil. Peck vojne v živo ni videl, v svojem filmskem prvencu pač - v Dnevih slave (1944) je namreč igral ruskega partizana. Hollywood je v hipu planil - vsi so ga hoteli, hja, tudi Selznick. Bil je tako očiten, da mu je že drugi film, Ključi do kraljestva (1944), v katerem je igral misijonarja, vrgel oskarjevsko nominacijo. Še več, bil je tako očiten, da ga je pod svoje ekskluzivno okrilje vzel famozni agent Leland Hayward in da se ni hotel prodati nobenemu studiu, še manj kakemu producentu. Ostal je nevezan in neodvisen, kar je bilo v tistem času unikatno in riskantno, toda za razliko od ostalih h'woodskih zvezd je lahko vloge izbiral sam.

Do konca štiridesetih, do Revolveraša, je dobil še tri oskarjevske nominacije - za filme V pomladi življenja (1946), Gentlemanski sporazum (1947) in Eskadra vzleti opoldne (1949). Ni bil najboljši igralec na svetu, toda tedaj je definitivno izgledal tako. In seveda - z nominacijami morda res niso nagradili njegove igre, ampak like, ki jih je igral, toda te like je sam izbral. Ker je lahko izbiral. Imel je svobodo, ki je drugi niso imeli. Zato je lahko tudi tvegal. Bolje rečeno - sprejel je vloge, ki jih drugi ne bi hoteli. Niti upali. Tipičen primer je "škandalozni", polemični Gentlemanski sporazum, ki je razkrinkal ameriški antisemitizem - in to le dve leti po vojni, le dve leti po tem, ko je Amerika zvedela za nacistični Holokavst, v času, ko so vsi zagotavljali, da v Ameriki antisemitizma ni. Celo sama židovska skupnost je bila proti temu, da se posname ta film, jasno, iz strahu, da bo to ameriški antisemitizem le še ojačalo - Peck je pač igral reporterja, kristjana, ki piše članek o antisemitizmu in ki se v ta namen pretvarja, da je Žid, tako da potem na lastni koži izkusi sramotenje, poniževanje in nestrpnost. Happy enda ni. Le kako? Gentlemanski sporazum, sicer multioskarjevski hit, je lociral zlo, ni pa ga ubil. Tisti, ki poante niso razumeli, so itak rekli: Nikoli več ne bom grob do Žida, ker se lahko izkaže, da je v resnici kristjan!

Gregory Peck se ni skrival. Ni bežal pred tveganimi, nevarnimi vlogami - in ni nasedal lahkim koncem. V vojni drami Eskadra vzleti opoldne, v kateri igra generala Savagea, komandanta eskadre, zadolžene za hudo stresno dnevno bombardiranje nemških tarč, na koncu le srepo bolšči predse, ves katatoničen, agoničen in mrtev - njegovi fantje so padli, ker je delal preveč po svoje, ker je šel predaleč, ker je mislil kot heroj, ker je hotel tja, kamor ni šel še nihče, ker je hotel biti nad kolektivom, nad konsenzom. Nihče ni znal tako intenzivno bolščati kot Peck - spomnite se le, kako je bilo, ko je bil Uročen (1945). Kazen za soliranje in nefleksibilnost v času, ko je Amerika iskala nacionalni konsenz, je bila vedno huda: v Revolverašu ga ubijejo, v vesternu Dvoboj na soncu (1946) umre na soncu, v Zadevi Paradine (1947) se izkaže, da je njegova seksi klientka res morilka, v Velikem grešniku (1949) ga hazard obnori in pokoplje, v Snegu na Kilimandžaru (1952) agonično umira - ja, tip ciničnega, stoičnega, mizantropskega, hemingwayskega moškega, ki je cvetel pred vojno, ni bil več mogoč.

Ker pa je lahko Peck vloge in like izbiral sam, je ujel skoraj idealno balanso med masivnimi hiti (npr. Navaronska topova, 1962), filmi, v katerih mu ni bilo treba preživeti (npr. Moby Dick, 1956), filmi, ki so ubili obe muhi na en mah (npr. Prerokba, 1976), levimi protivojnimi in protinuklearnimi filmi (npr. (Pork Chop Hill & Zadnja obala, oboje 1959), riskantnimi, "nasty" filmi, ki bi ga lahko kompromitirali (npr. Cape Fear, 1961), in filmi, ki so bili vse to. Najbolj tak je bil kakopak film Ubiti ptico oponašavko (1962), v katerem je igral Atticusa Fincha, ovdovelega, liberalnega južnjaškega odvetnika ("Človeka spoznaš šele, ko zlezeš v njegovo kožo"), ki brani črnca, obtoženega za posilstvo belke - ta fina protirasistična vinjeta mu je vrgla edinega Oskarja. In prav Atticusa Fincha je Ameriški filmski inštitut nedavno razglasil za največjega junaka v zgodovini ameriškega filma, kar pomeni, da je padel pred Indiano Jonesa, Jamesa Bonda, Ricka Blainea, Willa Kanea in Clarice Starling, pa četudi je film Ubiti ptico oponašavko na Inštitutovem spisku "100 največjih ameriških filmov" šele na 34. mestu in četudi je sam Peck na Inštitutovem spisku "50 največjih ameriških filmskih legend" šele na 12. mestu.

Skoraj vse ameriške filmske legende so zdaj mrtve. Okej, Marlon Brando in Sidney Poitier sta še živa, a sta mlajša - debitirala sta šele leta 1950. Kirk Douglas, rojen Peckovega leta 1916, je tako last man standing, zadnji, ki se še spominja, kako so po vojni osvobajali Ameriko. Gregory Peck je bil legenda, toda ostal je na nogah. Preživel je šestdeseta in sedemdeseta, vse spremembe okusa, vse generacijske prepade in vse republikanske diverzije - in preživel je ameriškega predsednika Richarda Nixona, ki ga je postavil na svoj tajni spisek političnih sovražnikov. Zakaj? Ker je bil proti vietnamski vojni - leta 1972 je produciral celo protestni, protivojni film Sojenje catonsvillski deveterici. Ker je v filmih promoviral liberalne ideale. Ker je skoraj kandidiral za guvernerja Kalifornije. In ker je leta 1948 agitiral za Harryja Trumana. Če odštejete to, da se je Nixonu verjetno zdelo, da Peck celo življenje nalašč igra Kennedyja. Tudi Bush ga je gotovo vrgel na črno listo. Bil je pač proti napadu na Irak. Da bi produciral kak protivojni film, je bilo prepozno, toda plačal je časopisni protivojni oglas: "Kaj je Irak storil Ameriki? Odgovor je - nič." Gregory Peck bi bil lahko Kennedy. In lahko bi razkrinkal Watergate. Ameriške humanitarne intervencije bi se morale končati pri njem. Sam je izbiral like, toda nikoli ni skušal biti boljši od lika, ki ga je igral, zato je vedno izgledal tako, kot da so liki izbrali njega.