Praznik knjige, ki je nihče ne bere

Vsa mesta imajo dan, ki je posvečen kakšnemu velikemu zgodovinskemu dogodku ali osebnosti. Izjema je Dublin, ki praznuje dan, ki ga ni nikoli bilo. Dnevu se reče Bloomsday in je posvečen Leopoldu Bloomu, osebnosti, ki ni nikoli živela. V primerjavi z Bloomsdayem je celo božič prozaičen, saj se praznuje v čast osebe, za katero nekateri verjamejo, da je nekoč hodila po svetu. V primeru Leopolda Blooma je stvar popolnoma jasna - vsi vedo, da se ni nikoli rodil, kaj šele živel ali umrl. Gre za izmišljeno osebo iz izmišljene zgodbe, ki jo je z naslovom Ulikses napisal najznamenitejši irski izseljenec, James Joyce.

Roman opisuje en dan v življenju Leopolda Blooma, mesta Dublina in vsega drugega, kar je obstjalo 16. junija 1904. Ta dan si je Joyce izbral za začetek in konec vsega zato, ker se je takrat zaljubil v Noro, rdečelaso sobarico na začasnem delu v nekem dublinskem hotelu. Spoznala sta se nekaj dni prej, na ulici, mimogrede. Pravijo, da je niti ni dobro videl, ker ni imel očal, kar pomeni, da ni opazil podrobnosti, je pa prepoznal postavo. To, kar je prepoznal, mu je bilo zelo všeč, pa jo je vprašal, ali bi šla z njim na zmenek.

Neki pariški obiskovalec Joyceovih je pozneje komentiral: "Kljub težavam z očmi se v tem primeru ni zafrknil." Kakorkoli že, majhna provincialka, vzgojena v katoliškem internatu, je pobegnila s čudnim fantom, ki ga pogosto "ni razumela, kaj govori" in ki ji v življenju ni mogel ponuditi ničesar drugega kot popolno negotovost. Kar zadeva zakonsko zvezo, ji je dal takoj vedeti, da se mu gnusi in da, mimogrede, najbolj od vsega sovraži katoliško cerkev. Denar pa ima rad, ampak ga nima. In si je tudi pri njej sposojal. Od 16. junija naprej sta bila torej neločljiva. Razen kadar je moral Joyce na službeno pot, kar pa ni bilo pogosto, vendar mu, sodeč po pismih, ki ji jih je pisal vsak dan, ni bilo lahko. Se je pa splačalo. Tako je Irska dobila svojo Kamasutro.

Zakaj Dublin ne mara Joycea

Ko je leta pozneje, 1922, majhna založba Shakespeare & Co v Parizu izdala Uliksesa v titanskih 500 izvodih, je roman takoj postal "roman vseh romanov", Joyce pa "največji živeči genij". No, Nora in Dublin pa nista bila tako navdušena kot kritiki, pisatelji in podobni tipi.

Nori je Joyce prvi izvod Uliksesa podaril ob obletnici njune ljubezni. Prebrala je dve strani in rekla: "Zelo zanimivo. Jutri bom nadaljevala." Seveda ni. Ne jutri ne pojutrišnjem. Nikoli ga ni prebrala in nikoli ni izvedela, da je Ulikses metaliterarna parafraza Odisejeve (latinizirano Ulis) vrnitve domov. Le da je Odisej pravzaprav Irec, žid Bloom. Kdor razume, bo dojel.

Vendar je Nora Joycea ljubila. Dublin pa je Joycea sovražil. Zato ni čudno, da je, za razliko od akademske kritike, rumeni tisk pisal o "pornografskih perverznostih, ob katerih bi bilo še Hotentotom slabo".

Joyce je imel poleg literarnega še en neverjeten dar - da je odbijal ljudi. Znameniti pesnik W. B. Yeats, sicer zelo fin gospod, je po srečanju z Joyceom rekel, da ni še nikoli srečal "take kolosalne domišljavosti v kombinaciji s tako malo literarne nadarjenosti". Kaj so si potem o Joyceu mislili šele navadni ljudje, o njegovih nesramnih knjigah, koruzništvu z Noro, življenju na tuj račun in norčevanju iz največjih tradicionalnih svetinj - katoliške cerkve in irskega nacionalizma?

Če bi Nikola Tesla elektriko odkril v času inkvizicije, bi mu bilo lažje, kot je bilo Joyceu, ki je pri šestnajstih letih odkril, da je religija opij za narod. Ali nekaj takega. Uklonil se ni niti materini poslednji želji - naj se vrne v naročje cerkve. James, najstarejši od desetih otrok, ni nikoli kazal niti najmanjše želje, da bi pomagal družini. Ne, kje pa, na prvo mesto je vedno postavljal svoje želje, zato so bili bratje in sestre besni nanj. Njegovi najmlajši sestri sta - celo po njegovi smrti - govorili mlajšim sorodnikom: "Nikoli, nikoli, nikoli nikomur ne povejte, da ste v sorodu s tistim Joyceom!"

Njegove prve knjige, zbirke zgodb Dublinci, zaradi nemoralnega jezika, v katerem jo je napisal, niso objavili deset let. Zavrnili so ga štiridesetkrat, ko pa se je dublinski založnik George Roberts leta 1912 naposled opogumil in jo natisnil, mu srce ni dalo miru in je takoj sežgal vso naklado - v strahu pred odzivom cerkve in javnosti. To je bil tisti Roberts, ki je po Dublinu govoril, kako je Joyce žical dva funta (žical je vedno in povsod): "Dal sem mu štiri, samo da bi odšel čimdlje."

Sovraštvo med Dublinom in Joyceom je bilo vsaj tako iskreno in globoko kot ljubezen med njima. Kolikor je Irska sovražila Joycea, toliko je on sovražil njo in ji vračal z enako mero: "Pravijo, da moje zgodbe smrdijo, tako so slabe. Kot da sem jaz kriv, da Irska smrdi in da so se smradu navzele tudi moje zgodbe." Joyce je vse življenje pisal izključno o Dublinu, ki se mu je zagnusil že v zgodnji mladosti. Preden je umrl, je rekel: "Ko bom umrl in me bodo odprli, bodo na mojem srcu našli tetoviran Dublin."

V boju proti Joyceu in Uliksesu so se moralnim prostovoljcem pridružili tudi pripadniki organizirane religije, parakulturne ustanove, celo cele države. V Ameriki je bila knjiga prepovedana vse do leta 1933. Ernest Hemingway je iz Evrope v kovčku z dvojnim dnom vsakič prešvercal nekaj izvodov Uliksesa. Podnje pa je skril chateau neuff du pappe - "če me bodo že odkrili, je že bolje, da mi vzamejo knjige tistega norega Irca kot moje vino".

Danes, devetindevetdeset let pozneje, Bloomsday praznujejo v dvainšestdesetih državah, tudi v kulturnih metropolah, kot so Baku v Azerbejdžanu, Nuuk na Grenlandiji in New York v ZDA.

Knjižni marketing

Dublin pa je potreboval več kot pol stoletja, da se je do Joycea nehal obnašati kot do črne ovce v družini. Bloomsday so prvič organizirali leta 1954, ko je majhna skupina umetnikov pripravila javno branje odlomkov iz Uliksesa in tako zaznamovala 50-letnico dneva, po katerem književnost in umetnost nista bili več isti.

Bloomsday je bil na začetku rezerviran za intelektualno smetano, tako kot roman, zadnja leta pa postaja vse bolj podoben karnevalu. Danes se lahko po ulici sprehajate v edvardijanskih kostumih, poslušate javno branje ali gledate dramatizirane odlomke iz Joyceovih romanov in zgodb. Vse se dogaja na ulicah ali v muzejih in galerijah, zgradbah, ki jih je Joyce omenjal ali v njih prebival. Živel je na sedemnajstih različnih dublinskih naslovih - še preden je prijel Noro za roko ter pobegnil z njo in svojimi 22 leti. Na Bloomsdayu ne sodelujejo le igralci, pisatelji in glasbeniki; vsak, ki želi, lahko stopi naprej in prebere odlomek. Ali, če zna, zapoje kakšno staro pesem iz časa Blooma in Dedala. Ali na glas pove, kaj misli o Uliksesu. Ali o Dublinu. Ali nasplošno o ... Ali se samo sprehodi z romanom v roki. Najbolj zabavno je, da se mnogi resno odzovejo vabilu, naj se sprehodijo s svojo knjigo in jo prezračijo.

Letos je Center Jamesa Joycea organiziral bedenje (wake), tradicionalno irsko druženje, ko družina in prijatelji bedijo ob pokojniku v njegovi hiši. Ob tej priložnosti se dobro je in pije - ker gre za Irce, je poudarek, v največji mogoči meri, na slednjem. Če se vam to zdi premalo morbidno, se lahko odpravite na sprehod po pokopališču Glasnevin, kjer so v Uliksesu v poglavju Had pokopali tistega "dobrega starega Paddyja Dignama". Poleg Paddyja ležijo na tem pokopališču še štirje člani Joyceove družine ter milijon dvesto tisoč drugih mrličev. Glasnevin je največje pokopališče v Evropi. Irci so na to nenavadno ponosni, še posebej zato, ker se je pokopališče tako hitro širilo, predvsem v času velike lakote sredi 19. stoletja. Pokopališče je sicer registrirano kot družba in se sedaj širi na novo lokacijo. Predstavnik podjetja Glasnevin pravi, da je najtežje najti ugledno klientelo, ki bi pritegnila tudi druge in povečala promet ("Če bi le imeli Bona ... Potem bi bili vsi naši ...").

Vendar Bloomsday ni noben danse macabre, ampak predvsem proces spreminjanja velike umetnosti v majhna življenja. Ali, če hočete, akademskega elitizma v mestno folkloro. Za razliko od Warhola, ki mu je iz konzerve juhe uspelo narediti visoko umetnost, se čuvaji lika in dela Jamesa Joycea trudijo njegov "roman vseh romanov" z vrtoglavih intelektualnih višin spustiti med navadne ljudi, v hiše dublinskega inner cityja na severni strani mračne reke Lyffie, in njegovo vsebino preliti na ulice, med ljudi, o katerih je Joyce tako vztrajno in tako veliko pisal ...

James Joyce je danes na Irskem kult, kakršni so, ko gre za pisatelje, nekoč obstajali samo v vzhodni Evropi. Irsko ljubezen do Joycea lahko primerjamo le s tisto, ki so jo na Čehoslovaškem izkazovali Kunderi in v Sovjetski zvezi Bulgakovu. Vsi trije so živeli v izseljenstvu, bodisi zunanjem bodisi notranjem, njihove knjige so bile prepovedane, cerkev ali partija jih je obsojala, tiha večina pa zanje ali ni vedela ali jih je sovražila ("Nisem bral, ampak mislim, da ...").

Ker rokopisi ne gorijo, so Joyceovi romani, tiskani v mizernih nakladah v tujini, naposled le prišli do bralcev. Zdaj jih je povsod dovolj, prodajajo jih na kile in na metre. Pravijo, da na leto prodajo vsaj 100.000 kosov Uliksesa in da jih največ pokupijo ameriški turisti, pa tudi Japonci niso slabi kupci. Kupujejo tudi Portret, Dublince in pesmi, celo Finnegana. Vse te knjige so lepo oblikovane, niso drage in se odlično podajo na polico.

Tako kot je nekoč Mejerhold vsako leto režiral zavzetje Zimskega dvorca, pri katerem je sodeloval ves Petrograd in kjer so se z ramo ob rami "borili" profesionalni igralci ter kmetje in delavci, celo pripadniki poštene inteligence, smo danes v Dublinu priče resnemu, vendar veselemu poskusu, da bi se vse mesto in vsi njegovi prebivalci pridružili branju knjige, za katero so vsi slišali, ki jo mnogi imajo, malokdo pa jo je prebral. Odnos lokalcev do Uliksesa je še najbolj podoben tistemu, kar je Mujo odgovoril Hasotu, ko ga je ta vprašal, ali je bral Most na Drini - "Kaj bral, hodil!"

Težko si je predstavljati, da bi kaj podobnega Bloomsdayu organizirali v okoljih s skromnejšo literarno tradicijo, kot je irska. Že sama misel na profanacijo česa tako resnega, kot je, rečeno z besednjakom provincialne učiteljice, "opus" kakega "velikana nacionalne književnosti", bi bila zatrta v kali. Demokratičen odnos do svoje dediščine lahko imajo le velike in močne kulture. Tiste, v katerih so ljudje o svojih književnikih nehali govoriti počasi, z globokim glasom in z grimaso, kot da jih boli zob.

Sicer pa, ne glede na to, koliko se govori o Uliksesu, Bloomsday ima z romanom toliko zveze kot Warholova slika s konzervo juhe campbell. Torej veliko in nič. Tako kot noben Warhol ne bo izboljšal okusa nesrečne juhe, tudi noben Bloomsday ne bo pokvaril besedila Uliksesa. Občinstvo bo le pridobilo. Slišalo bo kaj pametnega, hkrati pa se bo še fino zabavalo. Tudi irska turistična zveza bo zadovoljna. In lastniki pubov.