Obleka naredi fetiš

Ko je Leopold von Sacher-Masoch kot majhen deček odraščal s sorodnico baronico, ki mu je tu in tam dovolila, da ji pomaga pri oblačenju v krzno in ji poljubi noge, za kar ga je nagradila z brco, ni mogel vedeti, da bodo njegov priimek, krzno, škornji in brce nekoč postali del najbolj mainstreamovske pop kulture. Pa so - mazohizem in sadizem sta del klubske scene in družabnega življenja marsikatere svetovne prestolnice. V klubih, kjer se, skrivoma ali pa tudi ne, lahko pustiš gledati in gledaš druge, kjer lahko sodeluješ ali pa ne.

V londonskem Torture Gardnu od vhoda naprej ni več nobene skrivnosti. Kar je tam, je široko na ogled. Torture Garden je fetiš klub, pravzaprav konceptualni fetiš klub, ki dogodke organizira na različnih lokacijah. Celo v Zagrebu. Tokrat v londonskem predelu Brixton, kot praznovanje dvanajstletnice delovanja.

Ko se iz sicer bolj kozmopolitanskih delov Londona pripeljete v Brixton, je razlika očitna. Undergroundovski Soho je za Brixton kot Rožna dolina. Še taksist pravi, da bolj revnih predelov v Londonu skoraj ni ter da je najbolje, da me ob takšni nočni uri pripelje naravnost pred klub in da naj od tam tudi odidem naravnost v hotel. Brixton bi bil še vedno odlična kulisa za videospote Sex Pistolsov. No Future. Za Brixton se resnično zdi, da nima prihodnosti, ampak le punkovsko preteklost. Toda ima pa Brixton Academy, kjer domuje Torture Garden. Zakaj se prostor imenuje Academy, na prvi pogled ni jasno, po povpraševanju pa tudi ne. Menda je bil to nekoč neki socialni projekt. Očitno neuspel.

Fetiš klub v Londonu ni unikum. Za tiste, ki iščejo dizajnersko bolj dovršene prostore, je bil to nekoč zakon Kinkygirlinky na Leicester Square v Sohu. Za seksualno bolj radikalno in hardcorovsko usmerjen pa Fist, ki se je v času svojega obstoja nekajkrat preselil, dokler ga niso dokončno zaprli zaradi zlorabe nedovoljenih substanc. Fist je bil znan tudi po "strpnosti" do heteroseksualcev, kar za fetiš in sado-mazo klube ni vedno pravilo. Tudi Torture Garden sprejema vse usmeritve. In tudi pri njih običajno nimajo težav z nasiljem, pravijo. Ni se še zgodilo, da bi prišlo do izzivanja ali pretepa. Kar niti ne preseneča, glede na to, da se večina obiskovalcev raje konsenzualno pretepa med seboj. Nekateri kar tam, na očeh vsem obiskovalcem, drugi raje počakajo, da pridejo domov. Za ekshibicionistične mazohiste so v klubu naredili poseben prostor, ki je videti kot nekakšen fitness. Le da bližnji pogled pokaže, da so naprave prilagojene temu, da uporabniki z lahkoto najdejo najboljše pozicije za najbolj učinkovito bičanje, natezanje ter mučilno ljubkovanje vseh vrst.

Frik šov

Osrednji del praznovanja obletnice je šov, ki po scenski zasnovi najbolj spominja na cirkus, vključno s kletko z napisom "Ne hranite klovnov". Torture Garden Circus Freakshow. Če newyorški Ringling Brothers zase trdi, da je največji cirkus na svetu, je Torture Garden prav gotovo največji v svetu mutilacije telesa. Namesto tigrov in žonglerjev nastopajo človeška čudesa. Za uvod so priredili modno revijo, ki je pokazala vse, kar dobite v sex shopih, plus tisto, kar ste tam želeli kupiti, pa niste našli. Po zaključnem mimohodu in aplavzu se je začelo radikalno špricanje krvi. Predstava ni umetnost, temveč šov. Čeprav v klubu občasno s svojimi performansi nastopa tudi Ron Athey, bodyartistična legenda. Šov je do potankosti naštudiran. Začne se s prebadanjem, v živo in zares. Desetine sponk se ena za drugo zabadajo v telo. Neskončno dolgo. Sponke imajo seveda svoj namen. Samo zabadali so jih že punkerji, v TG pa so sponke pravzaprav le orodje za dvig pod strop brixtonske akademije. Kot na cirkuškem trapezu. Tudi gledalci so bili otroško navdušeni. Šov je izpolnil njihova pričakovanja in lahko so se vrnili nazaj k mučenju drug drugega. Najbolj aktivni so se takoj poskrili po kotih in začeli uprizarjati svoje šove. Po dva, po trije, štirje skupaj.

V klubu torej svoj šov ustvarjajo tako obiskovalci kot "uslužbenci". Obiskovalcem, ki želijo pokazati svoje spretnosti, je namenjena posebna sobica. Na stebru - oziroma bolj naslonjalu - za bičanje je tako precej nezainteresirano slonelo dekle. Utrujena, naveličana, najbrž ne le od bolečine. Gospodič, ki je po videzu spominjal na Roberta Benignija, je nad njo ne najbolj spretno vihtel bič. Na sosednji natezalnici je ženska srednjih let precej skeptično opazovala, kako jo je njen spremljevalec vedno močneje ovijal v trakove. Njen pogled ni izdajal kakšnega velikega užitka, delovala je bolj kot turistka, ki jo bo zdaj zdaj stisnila boa.

Nabito polna sobica opazovalcev ni ob udarcih, ki so na njeni zadnjici izrisovali vedno bolj globoke krvave rane, niti zavzdihnila, niti trznila. Nemo so opazovali. Posebej seveda tisti najbolj zamaskirani, z lateksovimi ulitki od vratu do las ali čez. V Torture Gardnu velja eno samo dress code pravilo - kreativnost in nenavadnost. Obiskovalci kluba so oblečeni, kot da bi prisostvovali maškaradi za odrasle. Ne gre le za usnje in plastiko. Obiskovalce spodbujajo, da raziskujejo različne možnosti - od body paintinga do predelave rabljenih oblačil. Občasno prirejajo tematske večere, recimo cirkuško noč, ko je temu prilagojen tudi dress code obiskovalcev. Kadar je na vrsti dekliški večer Rudegirls, so predpisana oblačila v stilu porno zvezdnic. Na vratih je "modna policija" s sloganom "No effort no entry". Skratka, če se na vhodu v TG pojavite v navadnih uličnih cunjicah, notranjosti ne boste videli. V vsakem prostoru kluba visi obvestilo, da bodo neprimerno oblečeni nemudoma naprošeni, da odidejo. Seveda je neprimernost v TG definirana kot navadnost.

Minimalna obvezna oprava so črni škornji, visoke pete, lateks, usnje in obvezne mrežaste nogavice za ženske in travestite. In to ne glede na obseg stegen ali količino celulita, v TG je kostum bolj pomemben od estetike telesa. Obvezna oprema so tudi uniforme. V prostoru se vedno najde nekaj verodostojnih kopij SS-ovskih uniform, ki jim dodajo biče. Popularne so tudi sodobne variante uniform, recimo maskirne ali samo nedefinirane zelene, ki letos skoraj sodijo v kategorijo ulične mode.

V TG-kostum prodaja določeno identiteto. Ko je prisedel gospodič s čelado na glavi in se pozanimal, ali so mi všeč vojaki, ni mogel razumeti, da mogoče pa vojaki res niso všeč vsakomur. A se je pohvalil, da so njemu noro všeč uniforme. Na vprašanje, zakaj torej ni postal vojak, je hladno odgovoril, da kot tiskar zasluži več. No, gre pač v TG in izživi svoje fantazije. Identiteta pa se lahko spreminja glede na povpraševanje. Za vojakom je k mizi prišel obritoglavec, ki se ni mogel odločiti, ali bi se izdajal za gradbenega delavca ali za bivšega kaznjenca, ki je ravnokar prišel iz zapora. Na koncu je vprašal: "Kaj ti je bolj všeč?"

Kar se tiče imidža, so bili za kot savna vroč prostor nedvomno najbolje opremljeni tisti obiskovalci, ki so prišli goli. Temnopolti frajer na vrhu stopnic se ni premaknil celo dve uri. Prav tako ne tisto pokončno, kar je držal v rokah. Ko se je končno spustil po stopnicah, ni bil nič bolj oblečen in nič manj predan onaniranju. Razložil je, da to počne od nekdaj. Odkar pomni, se rad pokaže v vsej veličini. Ne ve, zakaj. Ve pa, da ga v Torture Gardnu osvajajo v glavnem moški, in to mu ni tako všeč. Bolje bi bilo, če bi njegovo (zares skoraj) popolno telo kdaj opazila kakšna ženska. Ampak njih očitno ne zanima, in tako ponavadi odide sam in doma naprej masturbira. Kar mu je tako ali tako menda najbolj všeč. Artikuliran fant.

Klub ima stalno klientelo - po pripovedovanju uprave zavidljivo število zdravnikov. Ko je pred kratkim nekdo omedlel, so mu na pomoč priskočili kar štirje zdravniki. Kadar je v Londonu, v TG pride tudi Marylin Manson. In Boy George.

Poleg striktnega dress coda v klubu velja še nekaj nenapisanih pravil, brez katerih pač ne bi funkcionirali. V klubu skoraj ni alkoholiziranja. Ni nasilja. Niti ni za druge klube bolj običajnega popolnočnega seksualnega nadlegovanja, patetičnega teženja, da bi večer nadaljevali v dvoje. Če že padajo ponudbe, so bolj ali manj vljudne in mirno in dostojanstveno sprejmejo odgovor "ne" ter potujejo naprej. Nobenega vztrajanja, nobenega odvečnega dotika. V skladu z nenapisanim opozorilom o medsebojnem spoštovanju vsak najprej vljudno pridobi dovoljenje, signal za osvajanje. Čeprav se zdi, da je večina obiskovalcev nagnjena k ekshibicionizmu, mora za dovoljenje vsakega posameznega obiskovalca prositi tudi fotograf ali televizijska ekipa. Tisti, ki jim poklic ne dovoljuje, da bi javno kazali svoje spolne preference, so verjetno že prišli neprepoznavni, preostalim je večinoma vseeno, ali pa se radi pokažejo. Za to so pravzaprav v TG - da se pokažejo.