Razoroževanje duhov

Papež, vidno utrujen in izčrpan, je še enkrat pokazal, kako pomembna mu je Bosna in Hercegovina. Ivana Merza (vernika laika, ki je deloval v Zagrebu, kjer je umrl leta 1928, star 32 let) bi lahko beatificiral v Vatikanu ali kjerkoli drugje, v Dubrovniku, na primer, kjer je beatificiral tudi redovnico Marijo Petković s Korčule (nenazadnje so dekret o njuni beatifikaciji v Vatikanu lani objavili "v paketu"), vendar je Janez Pavel II. zaradi dejstva, da se je Merz rodil v Banjaluki, v nedeljo, 22. junija, prišel v glavno mesto Republike srbske.

Papežev obisk Banjaluke je bil tudi državni obisk, saj se je na posebnem sestanku sestal s člani predsedstva BiH, zaradi česar je pravzaprav tudi prišel v Banjaluko. Državniška plat papeževega obiska se kaže tudi v sicer vljudnostnem, vendar vseeno pomembnem srečanju s predsednikoma Republike srbske in Federacije BiH, kar je korak naprej glede na prvi obisk aprila 1997, ko entitet sploh ni omenjal. Vendar to, da se je vatikanska diplomacija strinjala, da papež sprejme predstavnika Republike srbske, nikakor ne pomeni političnega priznanja srbske entitete, še manj pa strinjanja z obstoječo razdelitvijo BiH.

Sveti sedež ne hiti in ne dela napak - in ne bo naredil ničesar, s čimer se ne bi strinjala Škofovska konferenca BiH. Stališče bosansko-hercegovskih škofov je, kot mi je povedal eden od štirih tamkajšnjih škofov, da BiH kot razdeljena država nima prihodnosti, kar bi z besednjakom cerkvene diplomacije veljalo prevesti v naslednjo tezo ali ugotovitev: da, res je, papež in Sveti sedež bosta močno lobirala za čimprejšnji vstop BiH v Evropsko unijo. To je papež tudi javno povedal po prihodu na letališče Mahovljani. Bo pa to lobiranje, vsaj kar zadeva Republiko srbsko, kar nekaj stalo.

Oblasti Republike srbske bodo morale uresničiti pozdravni nagovor srbskega člana predsedstva BiH Borislava Paravca na ceremoniji ob papeževem prihodu. Morale bodo oblikovati družbo svobodnih in enakopravnih narodov in posameznikov. Oziroma, z drugimi besedami, morale bodo dokazati, da škof Franjo Komarica ni imel prav, ko je trdil, da je Katoliška cerkev v širši banjaluški regiji tik pred iztrebitvijo.

To je bilo osrednje vprašanje papeževega obiska: status Hrvatov v Republiki srbski. Papež je Hrvatom sporočil, naj svoje prihodnosti ne iščejo drugje, ampak naj se vrnejo na svoje domove. In tu nastajajo vrzeli. Banjaluški škof Franjo Komarica je povedal, da so se na območje Republike srbske do sedaj vrnili 3 % pregnanih Hrvatov, ni pa povedal, da so jim do sedaj vrnili 67 % premoženja, tj. da bi se mnogi lahko vrnili, pa jim je, očitno, bolje na Hrvaškem, kamor jih je odvedla ne samo velikosrbska politika Radovana Karadžića, ampak tudi Tuđmanova politika (dogovorjena z Miloševićem) o zamenjavi Srbov iz Hrvaške za Hrvate iz BiH.

Če bi Komarica to na neki način priznal, vsaj z ugotovitvijo, da je vprašanje vrnitve Hrvatov v Republiko srbsko povezano z vprašanjem vrnitve Srbov v Knin in druga mesta na Hrvaškem, zagotovo ne bi prišlo do ostre reakcije srbskih vodij.

V skupni izjavi, ki so jo podpisali predsednik Republike srbske Dragan Čavić, predsednik parlamenta Republike srbske Dragan Kalinić in premier Republike srbske Dragan Mikerević, so "presenečeni nad besedami banjaluškega škofa Franja Komarice papežu Janezu Pavlu II.".

Vodje Republike srbske menijo, da je škof Komarica, ko je papežu dejal, da je katoliška cerkev v širši banjaluški regiji tik pred iztrebitvijo, versko presojo zamenjal z "nedoločnimi, subjektivnimi in političnimi ocenami aktualnega položaja katoliške cerkve in Hrvatov v Republiki srbski". Škofu očitajo, da v svojem govoru ni omenil "težkega položaja Srbov, ki so pobegnili iz Hrvaške".

Drugo veliko pričakovanje ali druga velika tema tokratnega papeževega obiska v Bosni in Hercegovini je bila povezana z zločini, ki so se zgodili v Banjaluki ali v regiji, ne samo v prejšnji vojni, ampak tudi med 2. svetovno vojno. Spomnimo se: Srbi so leta 1993 porušili vseh 16 džamij v Banjaluki, tako kot skoraj vse druge v Republiki srbski, leta 1995 pa tudi frančiškansko cerkev na Petričevcu. Prostor poleg frančiškanskega samostana na Petričevcu, ki so ga izbrali za papeževo mašo, je za mnoge Srbe sporen, kajti v bližini se je 7. februarja 1942 zgodil strašen zločin. Ustaši so ob pomoči bosanskega frančiškana Miroslava Filipovića-Majstrovića, ki je svojo zločinsko kariero pozneje nadaljeval v taborišču Jasenovac, v vaseh Drakulić, Motike in Šargovac v nekaj urah pobili 2.300 Srbov.

Srbom ni zadostovalo, da so zloglasnega frančiškana izključili iz frančiškanskega reda in iz rimskokatoliške cerkve, zato so papeževe besede pri maši na Petričevcu, s katerimi je izrazil obžalovanje zaradi zločina, pri katerem so sodelovali tudi katoliki, naletele na pozitiven odziv in bi lahko pomenile začetek pomembnega procesa - procesa razoroževanja duhov.

Vendar pa, kot mi je povedal eden od bosansko-hercegovskih škofov, predstavniki srbske pravoslavne cerkve na ta proces na žalost še niso pripravljeni, sicer banjaluški nadškof Jefrem ne bi bojkotiral papeževe maše. Maše, pri kateri je papež spet, tako kot prej na Hrvaškem, pri maši v Osijeku, toplo pozdravil nadškofe srbske pravoslavne cerkve in patriarha Pavla v Beogradu.

Nadškof Jefrem pa se je vendarle srečal s papežem. Sicer res le kot namestnik bolnega dabro-bosanskega metropolita Nikolaja Mrđa s sedežem v Sarajevu na sestanku s člani Medverskega sveta BiH (njegovi člani so omenjeni Nikolaj Mrđa, sarajevski nadškof kardinal Vinko Puljić, vodja Islamske skupnosti v BiH reis Mustafa efendija Cerić in predsednik Židovske skupnosti v BiH Jakob Finci), ki je potekal med papeževim obiskom.

Kot je bilo pričakovati, se je papež poleg poziva k miru, sobivanju in odpuščanju zavzel tudi za hitro integracijo BiH v EU. Papež pričakuje, da bo BiH glede želje, da postane sestavni del združene Evrope, dobila pozitiven odgovor, vendar je treba prej, kot je poudaril, odločno zastaviti proces sprave. Katoliki in pravoslavci pa so dokazali, da na to še niso pripravljeni.