Rekolonizacija Tretjega sveta

Irak izgleda kot Babilon tri ure pred kolapsom. Okej, ali pa kot Babilon tri ure po kolapsu. Osvoboditev ni osvoboditev, ampak okupacija - in sama okupacija je kaos. No, več kot kaos. Ameriška okupacija Iraka vse bolj postaja svoja lastna karikatura, hja, svoja lastna satira - črna, obešenjaška, tragična. Bušijem preprosto ne gre, izgubljajo kredibilnost, vse jim pada v vodo, ki je v Iraku, odkar so tam, itak ni. Samo pomislite, najprej jim na civilno krmilo Iraka ni uspelo inštalirati Ahmeda Chalabija, skorumpiranega iraškega biznismena, sicer razvpitega bančnega sleparja - v grozi so ugotovili, da nima ljudske podpore. Ni čudno, tip je navsezadnje v Jordaniji še vedno na tiralicah - zaradi poneverbe. Potem so kot civilnega administratorja inštalirali upokojenega generala Jaya Garnerja, ki ga je iraško sonce tako motilo, da je ves čas izgledal kot clueless reklama za rejbanke. Bil je povsem izgubljen: Hej, nekaj se dogaja, toda nimam pojma, kaj! Turist. Šur, ni trajal. Pogoltnil ga je kaos. Pa so v Bagdad poslali novega šerifa, novega kolonialnega upravitelja, L. Paula Bremerja, ki je "prehodno iraško vlado" izbral kar sam, jasno, zelo selektivno, zelo diferencirano, niti malo reprezentativno, brez nacionalnega konsenza, brez volitev: vključil je le ultra desne, prorepublikanske eksilante, Kurde, ki so na plačilnem spisku Washingtona, in tiste šiite, ki nimajo nič proti okupaciji. Opozicija - tisti iraški politiki, ki nasprotujejo ameriški okupaciji - je izključena. Bremer ne pušča nobenega dvoma, da je demokracija v Iraku stvar sci-fi prihodnosti in da bodo "prave volitve" lahko šele čez kakih 5 let.

Bremer sicer za razliko od Garnerja traja, toda v hipu, ko je prišel, so nehali trajati ameriški vojaki. Padajo in padajo - kot glinasti golobi. Odkar je Bush 1. maja razglasil "konec sovražnosti", je bilanca kilava: na dan v povprečju umre en ameriški vojak, šest je ranjenih, iraški gverilci pa na dan v povprečju izvedejo več kot ducat napadov. Njihovi napadi na okupacijske sile in njihove kolaborante - nedavno so odstrelili 7 iraških policijskih kadetov - so vztrajni, vse bolj, celo stopnjujejo se, tako da kažejo na neko bojno logiko, na sistem, na organiziranost, na eskalacijo. Donald Rumsfeld in drugi bušiji sicer trdijo, da to ni nič usodnega in da gre le za malopridne fedajine, teroriste, "Sadamove lojaliste" oz. "preostanke Sadamovega režima", toda celo z Marsa se vidi, da gre za vse bolj organiziran ljudski odpor, za gverilsko vojno. Ameriški vojaki so posledično vse bolj frustrirani - njihova morala je na psu. Nekateri umirajo v "sovražnem ognju", nekateri v "nesrečah", kar je pogosto le evfemizem za samomor. Zato ne preseneča, da so se v Fort Stewartu, matični bazi Tretje pehotne divizije, pred kratkim zbrale žene vojakov, ki so že dobro leto v Perzijskem zalivu, in čisto ponorele: Svoje fante hočemo nazaj! Tam nimajo kaj početi! Kot je poročal New York Times, so na polkovnika, ki jih je sprejel, tako kričale in vreščale, da so ga morali odpeljati v spremstvu. Irak se pač obrača proti okupaciji: hej, celo mestece Abu Ghraib, ki je Američane pričakalo z navdušenjem (tam je bil zloglasni zapor!), zdaj na osvoboditelje redno strelja. Na dnevni osnovi, se razume.

In če pomislite, da je med ameriškim napadom na Irak umrlo več kot 6.000 civilistov (po štetju na spletni strani www.iraqbodycount.net med 6.000 in 7.700), da iraški civilisti še vedno umirajo, tudi ženske in otroci (nedavno je ameriški vojak ubil 13-letnega dečka), da okupatorji Iračanom niso sposobni zagotoviti niti varnosti (ulice so divje, nevarne) niti eksistenčnega minimuma (ni elektrike, ni vode, zdravstveni sistem je crknil, inflacija), da brezposelnost strmo narašča (Američani so "neprofitabilne" tovarne preprosto zaprli), da se protiameriški grafiti množijo kot gobe po dežju (Američani jih brišejo kar pred TV kamerami!), da bušiji na odpor odgovarjajo skoraj izključno z represijo in da celo prej zatiranim, zdaj "osvobojenim" šiitom poka film, lažje razumete, zakaj okupatorji v iraških očeh nimajo nobene legitimnosti in zakaj je "osvoboditev" Iraka de facto kolonizacija Iraka. Saj niste pozabili, kako so le stali in stoično gledali, ko se je po padcu Bagdada začelo ropanje muzejev, bolnišnic in trgovin? No, to je bil le uvod: hej, pustimo jih, naj kradejo, da ne bodo težili, ko bomo mi začeli krasti njihovo nafto! L. Paul Bremer je takoj izvedel denacionalizacijo, privatizacijo iraške nafte. S profiti naj bi pokrili tako stroške te vojne kot prve zalivske vojne, toda nobene dileme ni, da imajo Američani iraško nafto za svoj vojni plen, za svojo malo dividendo. Prvič, skrbnik iraške nafte niso Združeni narodi, ampak bušiji. Drugič, bušiji so iraško nafto privatizirali, ne da bi samo privatizacijo požegnala kaka uradna iraška vlada. In tretjič, Bush je že maja izdal izvršno povelje, s katerim je upnikom Iraka odvzel vse pravice do iraške nafte in do profitov od iraške nafte, kar pomeni - iraška nafta je naša! Pika. Da je Irak medtem postal off-shore podjetje mnogih ameriških multinacionalk (Halliburton, Bechtel, Northrop-Grunman itd.), vemo.

Moja Afrika

Toda tudi ameriška kolonizacija Iraka je bila le uvod - uvod v rekolonizacijo šibkih, nemočnih, revnih držav. Bušiji so drugim "silam" pokazali, kako se to naredi. In glej, no, Avstralija je julija naskočila in okupirala Salomonove otoke, malo, obupano, nemočno melanezijsko državo (slabega pol milijona duš), neodvisno od leta 1978, toda "intervenirala" je a la Bush - toliko časa je pihala, grozila in izsiljevala, da salomonskemu parlamentu ni preostalo drugega, kot da je avstralsko vojsko "povabil" na Salomone. Ko je bilo namreč že na dlani, da bo Avstralija, ki jo vodi mračni, desni premier John Howard, fanatični Bushev zaveznik, vojaško intervenirala na Salomonih, je začel salomonski parlament razpravljati o tem, ali naj Avstralijo pokličejo "na pomoč" ali ne, toda tik preden so začeli z glasovanjem, je Avstralija na Salomone poslala nekaj vojakov in policajev - za strah. Salomonski parlament je takoj zatem "povabilo" izglasoval z aklamacijo. Vidite, Avstralija je "falirane" Salomone okupirala in rekolonizirala na željo in zahtevo samih Salomončanov, ki so morali potem še v isti sapi na željo in zahtevo Avstralije spremeniti tudi svojo zakonodajo, to pa tako, da so dali avstralski vojski vsa pooblastila, vso posvetno oblast in absolutno imuniteto. Hej, saj nočete postati Irak, ne? In tako so Salomonovi otoki, ki jih že lep čas pestijo gospodarska kriza, huda recesija in spopadi med različnimi paravojaškimi milicami, postali avstralska kolonija. Jasno, da ne bi bilo nobene dileme, da gre za splošno priznani preventivni udarec, preemptive strike, je John Howard namignil, da bi lahko Salomonski otoki v tako kaotičnem stanju, kot so, postali gojišče mednarodnega terorizma, malopridnosti in al-Kajde. Kar je blef: avstralska korporativna aristokracija je hotela zaščititi le svojo investicijo - zlati rudnik Gold Ridge. In lepo prosim, nikar ne podcenjujte načel domin - že se proti Canberri vijejo želje in zahteve, da bi avstralska vojska dobila tudi "povabilo" male, šibke, nemočne Papue Nove Gvineje. Ha.

Je kdo protestiral? Ne. So se oglasili ZN? Ne. Je trznila EU? Ne. Je poskočila Francija? Ne. Le zakaj? Francija je trenutno preveč zasedena z "Operacijo Artemis"... ee, s "humanitarno intervencijo" v Kongu (eks Zaire), ki je že nekaj let ujet v apokaliptično državljansko vojno, v kateri so umrli že skoraj štirje milijoni ljudi. To je sicer prva neodvisna, "unilateralna" operacija Evropske unije, ki hoče Ameriki in Natu pokazati svoj razkošni vojaški know-how in svojo vojaško neodvisnost, toda v glavni vlogi nastopa Chiracova vojska, ki naj bi v Kongu zagotovila mir. Če seveda verjamete. Da je v glavni vlogi Francija, velika nasprotnica napada na Irak, namreč ne preseneča. Še več - njena igra je prozorna. Prvič, Kongo je naravna banka, saj premore ogromne količine zlata, diamantov, bakra, urana, paladija, kobalta in tantala, nujnega za mobilno telefonijo. Drugič, Francija in Amerika sta nadnaravno podpirali diktatorja Mobutuja, tako da sta imeli neomejen dostop do zlata (itd.), toda Amerika je podpirala tudi upornike Laurenta Kabile, ki je leta 1997 zrušil Mobutuja. In tretjič, Amerika je po padcu Mobutuja v Kongu prevzela glavno vlogo, Francija pa je odpadla. Ker je Bush angažiran v Afganistanu in Iraku, se je Franciji ponudila lepa priložnost, da si ponovno prisvoji Kongo. Čakamo le še na to, da Chirac oznani, da Kongo ogroža Evropsko unijo.

In kot ste opazili, Bush ni stal križem rok. Na hitro je krenil na turnejo po Afriki (tik pred odhodom je Evropo obtožil, da bo sestradala Afriko, ker ne dovoli izvoza ameriške gensko spremenjene hrane!), po vrnitvi pa je oznanil, da bo svojo vojsko poslal na "humanitarno intervencijo" v destabilizirano Liberijo, ki jo prav tako muči huda državljanska vojna. Jasno, Bushevi fantje bodo zagotovili mir - tako kot Chiracovi fantje v Kongu. Prvič, Liberija, bogata z diamanti, železovo rudo, lesom in kavčukom (Firestone!), je bila ves čas pod kontrolo Amerike, še več - iz Liberije je CIA v času hladne vojne vodila vse "tajne" vojne proti afriškim osvobodilnim gibanjem in Gadafiju. Drugič, po koncu hladne vojne je Amerika Liberijo "odpustila" - strateško ni bila več zanimiva. In tretjič, ker je zahodna Afrika vmes postala naftni El Dorado, hoče Bush Liberijo rekolonizirati. Francija skuša rekolonizirati Slonokoščeno obalo, Britanija pa Sierro Leone: zahodna Afrika je hit! Da bi intervencije držale vodo in nafto, so bušiji lani novembra oznanili, da zahodna Afrika postaja nova baza Osame bin Ladna. Hu! Kaj to pomeni, ni skrivnost: smo sredi divje rekolonizacije Tretjega sveta, ki poteka pod krinko "vojne proti terorju" in "humanitarnih intervencij". Ergo: čakajo nas nove destabilizacije Tretjega sveta, ki so pogoj za "humanitarne intervencije". Čaka nas novi svetovni nered.